Spregovorila hčerka človeka, pod katerim je ječal Auschwitz
J.P.
2. 6. 2015, 11.35
Posodobljeno: 9. 8. 2017, 09.57
Deli članek:
Po več desetletjih molka je spregovorila hčerka enega najbolj grozljivih množičnih morilcev v zgodovini, Rudolfa Hoessa, vodje koncentracijskega taborišča Auschwitz. Ingebirgitt Hannah Hoess je živela glamurozno življenje – hodila je po španskih modnih pistah, pozneje, ko se je poročila z Američanom, pa se je z modo ukvarjala v Washingtonu.
Facebook
Seveda pod privzetim imenom. Skrbno je namreč varovala pravo ime svoje družine, na mamin nagrobnik pa je dala zgolj napisati »mama«. Šele pred kratkim je prvič podrobno spregovorila, kako je morala sčasoma sprejeti, da je bil njen oče – zdel se ji je najbolj prijazen človek na svetu – morilec, ki je ubijal le streljaj od kraja, kjer je uživala svoje idilično življenje.
Facebook
Josef Mengele, Rudolf Hoess in Josef Kramer
Kot je razkrila, jo ob misli na Auschwitz začne boleti glava. Podobne glavobole naj bi izkušal tudi njen oče. Začeli so se v času, ko je bila vojna v zadnjih izdihljajih in je Rudolf Hoess pobegnil ter se v nemški zvezni deželi Schleswig-Holstein skrival kot povsem običajen vojak, mati pa se je z otroci zatekla v staro tovarno sladkorja v drugem delu države. »Takrat je bilo najhuje,« se spominja. »Britanski vojaki so kričali na nas. Hoteli so vedeti, kje je naš oče. Zaradi glavobolov sem ždela pod drevesom in jokala. Vedeli smo le, da je oče odšel, pozneje pa so nam povedali, da je umrl v boju.«
Hoessa so v resnici zajeli Britanci in ga dostavili nazaj v Auschwitz. Tam je bil leta 1947 obešen, pred smrtjo pa je priznal vse zločine, ki so se zgodili pod njegovim vodstvom.»Tudi očeta so mučili glavoboli,« se spominja. »Mama nam je pogosto dejala, da ga zaradi tega ne smemo motiti.«
Od moža se je ločila leta 1983, danes živi s sinom. Njena hčerka je pokojna, njeni sorojenci živijo v Nemčiji.
Imela je šest let, ko so Hoessa postavili na čelo Auschwitza. Pozneje je v svoj dnevnik zapisal, kako je ponosen, da vodi največji stroj človeškega uničenja. Leta 2013 je Ingebirgittino preteklost razkril časopis iz Washingtona, zato je na intervju pristala pod pogojem, da ne razkrijejo njene identitete. Sojenju 93-letnemu Oskarju Groeningu, ki je nekoč deloval v Auschwitzu, pa jo je spodbudilo, da spregovori znova. Zanika, da je v tistem času vedela, kaj se je v resnici dogajalo v zloglasnem taborišču. »Nisem vedela, da se v moji neposredni bližini dogajajo takšna grozodejstva. Nikoli nisem vprašala, čemu ograje in stražni stolpi. Pri tisti starosti so me zanimale druge stvari. Ko smo nekega dne med igro hoteli podreti ograjo, se je oče razjezil – dejal je, da drugim ljudem ne smemo škodovati.« Vendar pa se spominja, da je neke noči, ko jo je nosila Luna, videla dim, ki se je le sto metrov stran od njihove družinske hiše dvigal iz krematorijev. Dolgo je bila prepričana, da je šlo le za nočno moro.
Facebook
Ob neprostovoljni vrnitvi v Auschwitz.
Ko je po vojni postopoma spoznaval apodrobnosti holokavsta, jim sprva ni mogla verjeti. Sčasoma pa dejstev ni več mogla ignorirati. »Morala sem sprejeti to. Zgodilo se je v naši družini. Preplavi me žalost, ko razmišljam o tem.«
Po vojni je kot najstnica emigrirala v Španijo, kjer se je preživljala kot fotomodel. Po poroki z ameriškim inženirjem v Madridu se je preselila v ZDA, skupaj sta imela dva otroka. Mož je sprejel njeno preteklost. Nato je 35 let delala v modnem butiku z judovskimi lastniki. »Nekega dne sem upravitelju povedala, kdo je moj oče, on pa je o tem obvestil lastnike. Zavedali so se, da sem bila le otrok. Od takrat dejstev ne zanikam več,« je povedala. Temu navkljub pa zaradi moči, ki jo ima njen priimek, še vedno skrbno varuje svojo identiteto.
