Po starodavnih virih sodeč je Juliju Cezarju pogosto nagajala vrtoglavica in omotica. Tako je znano, da je je med vojnima odpravama v Španiji in Afriki zgrudil. Rimski zgodovinarji so pisali, da je pozneje v svojem življenju pogosto omedleval in da so ga tlačile nočne more, njegove zdravstvene težave pa niso ušle niti Grkom. Iz teh zapisov so zgodovinarji pozneje sodili, da je Cezarja pestila epilepsija.
V Cezarjevem času je epilepsija veljala za božansko bolezen.
»Teorija o Cezarjevi epilepsiji je brez pravih filoloških temeljev,« je dejal Francesco M. Galassi z londonske univerze Imperial College. »Po simptomih sodeč obstaja enostavnejša in bolj logična diagnoza: kap.« Kot je še dejal, se je večina študij osredotočala na izvir Cezarjeve epilepsije, nihče pa ni podvomil v domnevo, da je bil epileptik.
Ne le, da so padci, glavoboli, vrtoglavica in omotica skladni z več manjšimi kapmi, so tu še drugi simptomi, ki so skladni z novo diagnozo, denimo depresija in nihanja razpoloženja. Prav tako ne obstajajo dokazi, da bi Cezar epileptične napade izkušal že v mladosti – le redko se namreč zgodi, da se začnejo pojavljati pozneje v življenju. Galassi priznava, da epilepsija ostaja ena od možnih razlag, a da bi jo potemtakem morala povzročiti poškodba glave, ateroskleroza, sifilis, malarija, tuberkuloza ali glioma.
V Cezarjevem času je epilepsija veljala za božansko bolezen. Če ne Cezarju, pa je ta različica bolj ustreza njegovemu posinovljencu Oktavijanu.
