Vsak od nas je malo drugačen in ima drugačne potrebe, eni v sebi ves čas nosijo nemir in ga poskušajo pomiriti z raznimi dejavnostmi, tudi z varanjem, drugi so našli svoje ravnotežje in ne potrebujejo tako močnih impulzov, da bi se počutili žive. Od česa je to odvisno?
Kaj je sreča. »Viktor Frankl pravi, da srečo ujamemo tako, da živimo za drugega ali za nekaj. Torej da živimo in se trudimo za dobro drugih ljudi (žene, moža, otrok in podobno) ali pa najdemo smisel življenja v ustvarjalnem udejstvovanju. Ko opravljamo naloge, najdemo s tem tudi osebni življenjski smisel in tako imenovano srečo. Sreča je torej stranski produkt odgovornega življenja.«
Vzrokov je vedno več. Redko bi lahko govorili samo o enem. Združijo se v tem, da gre ponavadi za osebnostno nezrelo osebo, ki ima težave s sprejemanjem odgovornosti. Delujejo kot mladostniki in po principu ugodja. Seveda imajo zato v življenju hude težave – ne samo v odnosih.
Kadar k vam prideta zakonca in je vzrok krize varanje ali zloraba zaupanja, kaj je prvi korak, kaj predlagate?
Ponavadi je treba razčistiti, ali je med njima še naklonjenost, tleča žerjavica, ki se jo da razpihati, da postane ogenj. Če je vse umrlo, potem je bolje, da gresta zakonca narazen. Mrliča se ne da obuditi. Vendar samo motiv ni dovolj, da se zgodi radikalna sprememba in problem reši. Potrebna je tudi odločitev vsakega od zakoncev, da se je sam ne glede na parterja pripravljen zelo potruditi, da bo zakonu uspelo. Gre za vprašanje: kaj sem pripravljen storiti jaz, da bo najin odnos uspel. Gre za odločitev, da se bom zelo potrudil brez pogojevanja, kaj mora storiti partner.
Gotovo je že veliko, če kličeta oba, kaj pa, če kliče samo eden?
Pri problemih v odnosu morata sodelovati oba parterja, drugače ni mogoče rešiti problema.
Kultura narcizma. »Psihologi opažajo, da se je zadnjih trideset, štirideset let epidemiološka slika zelo spremenila in vedno več ljudi postaja osebnostno motenih. Lasch govori celo o kulturi narcizma. Tudi pri nas je teh motenj (zlasti narcističnih) vse več.«
Je zlorabo zaupanja sploh mogoče še kdaj popraviti. Zaceliti?
Težko, vendar se da. Seveda obljube in besede niso dovolj, potrebna so dejanja, ki zopet počasi vzpostavijo potrebno zaupanje tistega, ki je bil prevaran. To pa ni lahka pot. Navadno ljudje v stiski, ki je sami ne morejo več rešiti, nekaj v življenju narobe delajo. Vzrok so lahko scenariji, ki jih nosimo s sabo od otroštva in jih nismo predelali, ali kaj drugega. Dejstvo je, da je treba v življenju nekaj spremeniti. Ponavadi gre za spremembo življenjskega sloga, da je človek pripravljen (ali prisiljen) začeti živeti odgovorno in polno, to pomeni, da izpolni naloge, ki mu jih življenje vsak dan sproti postavlja pred njegov prag.
Je skok čez plot kakorkoli lahko koristen?
Ne verjamem, kajti gre za popolno poteptanje zaupanja, ki je osnova vsakega ljubečega in polnega odnosa.
Pogosto bližnji ali prijateljice vemo, da on ali ona vara. Večna dilema: povedati prijateljici in tvegati izgubo ali ne?
Sam se držim pravila, da svetujem in tudi pomagam samo tistim, ki za pomoč ali nasvet prosijo. Dostikrat z rešiteljskimi popadki napravimo več škode kakor koristi.
»Ljubezen, odnos, je odločitev. Dobronamerni, odgovorni ljudje, ki so našli svoj smisel življenja, zaprejo vrata prevare.«
Nekateri pijejo, nekateri varajo, nekateri potujejo. Gre morda za isti koren?
Morda gre, vendar moramo gledati na ta problem z drugega zornega kota: gre za to, ali s svojimi dejanji in vedenjem škodimo drugim ali pa samo sebi. Človek, ki pije, naj pije, če seveda s tem ne prizadene najbližjih ali če ne moti širše okolje, v katerem živi. Tako potovanj ne moremo enačiti z drugimi odvisnostmi, ker ni neposrednega vpliva na druge ljudi. Razen če nekdo beži od žene (moža) in otrok ter s svojo odsotnostjo napravi posredno škodo, na primer pri vzgoji otrok in njihovi zdravi osebnostni rasti.
Je mogoče, da imajo tisti z več partnerskimi zvezami, ki več tvegajo, več možnosti, da naposled najdejo pravega?
Praviloma ne. Ponavadi se takšni ljudje vedno znova zapletajo v nove zveze in razmerja ter živijo po nekih scenarijih, ki jih niso ozavestili, in se večinoma z njimi niti niso pripravljeni spopasti.
To vprašanje bom rajši izpustil, kajti umetnike je pač treba obravnavati malo drugače. Velikokrat dajo zelo veliko s svojo umetnostjo drugim ljudem, tistim, s katerimi živijo, pa ni ravno luštno ob njih.
Obstajajo tudi taki, ki zavestno tvegajo, prešuštvujejo, vedo, da bodo ostali brez vsega, brez žene, otrok, imetja, brez ugleda, pa se kljub vsemu spustijo v razmerje, ki jih potolče, kot so pričakovali. Hočejo vse pokvariti. Kaj je narobe s takimi?
Tu gre za patologijo nekakšnega hazarderstva in neke vrste mazohizem. Pravo dozo adrenalina doživijo le tako, da je prisotna tudi nevarnost, da bo pri tem razkrinkan. Drugače življenje ni zanimivo. V resnici gre pri takšnih ljudeh za hudo notranjo praznino – pravo puščavo.
Kako, če sploh, se je mogoče otrokom opravičiti za tako vrsto nezvestobe?
Otroci so ob zakonski nezvestobi (ali kakršnikoli drugi) vedno žrtve. Seveda se jim lahko opravičite, vendar besede ne pomenijo prav ničesar. Občutek varnosti je zelo pomemben, da se otrok lahko razvije v zrelo osebo. Dovolj ga lahko doživi samo ob očetu in materi, ki se ljubita. Otrok to ljubezen in naklonjenost staršev čuti in ni potrebno veliko besed. Vsako varanje med starši se kaže na odnosih v vsej družini, predvsem ga občutijo otroci.
Kje se skriva odgovor, skrivnost razmerij, ki lahko preživijo srečno in izpolnjeno brez varanja? Raziskave kažejo, da je takih sicer zelo malo, ampak so!
Ljubezen, odnos, je odločitev. Ljudje, ki so dobronamerni, odgovorni, ki so našli svoj smisel življenja, zaprejo vrata prevare. Odločili so se, da bodo zavestno gojili dobre odnose s partnerjem, otroki in tem ljudem se ne dogaja, da bi varali. Če pa pustimo vrata malce odškrnjena, potem se prevara slej ko prej tudi dogodi. Tako kot se zgodi pri zdravljenem alkoholiku recidiv, ker dopušča možnost, da bo enkrat v življenju lahko zopet zmerno pil.
