Direktor Zavoda Grč Vrh se ukvarja s svetovanjem za trajnostni razvoj, trajnimi viri energije in učinkovito rabo energije. Govori o podnebnih spremembah, ki jih napovedujejo že tudi najbolj konservativni klimatski modeli. Že v naslednjih desetletjih jih bomo krepko občutili tudi mi, do konca stoletja pa bo Slovenija tako spremenjena, da je naši stari starši ne bi več prepoznali.
V Zavodu Grč Vrh največ svetujejo industriji, nekaj tudi javnim službam, sodelujejo z izobraževalnimi ustanovami in delajo raziskave. Jure Bedenk, multidisciplinarni poznavalec okoljskih ved, je glede naše prihodnosti milo rečeno pesimističen.
Kaj lahko pričakuje Evropa v naslednjih desetletjih?
Vremenski vzorci se bodo spremenili povsod. Poenostavljeno rečeno pa se bo jug pomikal proti severu. Vsi kraji, ki jih danes poznamo kot »tista lepa dežela tam«, bodo v prihodnosti popolnoma drugačni. Druge rastline, druge živali, drugačno podnebje, drugačne zakonitosti. Drug, neznan svet, vrh vsega zelo dinamičen, saj se bo v skladu s tempom napredovanja podnebnih sprememb nenehno spreminjal. Živeli bomo v stanju neprestanega ekološkega »potresa«, vse, kar potrebujemo za življenje, se nam bo pred očmi neprestano treslo in sesuvalo, prihodnost bo ves čas negotova, nedefinirana, in česar ne poznaš, se bojiš. Posledice pri ljudeh bodo zato fantastične, in to tam, kjer najbolj šteje – med ušesi. Posttravmatski sindrom in depresija bosta hit tega stoletja. Dober pokazatelj tega, kar prihaja, je Avstralija.
Južna polobla je manj naseljena in ima zato v zraku manj aerosolov. Ti odbijajo sončne žarke in s tem rahlo zavirajo segrevanje. Severna polobla zato nekoliko zaostaja za južno v scenariju globalnega segrevanja. Kar se danes dogaja Avstralcem, se bo čez deset let nam. Izraz »suša« tam uradno ne obstaja več, ker so se razglasili za državo s permanentno sušo. Vlada se je že pred kakimi šestimi leti odločila, da nekateri deli dežele zaradi podnebnih sprememb pač niso več primerni za kmetijstvo. Polovici svojih kmetov so razdelili po 200.000 dolarjev in jim položili na srce, naj si najdejo drugačno zaposlitev. Kdor bo še kmetoval, bo to počel na lastno odgovornost, brez subvencij in drugih pomoči države. Vpliv na duševno zdravje Avstralcev je že zaznan, izmerjen, zato sem omenjal posttravmatski sindrom in depresije – v Avstraliji je to nova družbena psiha. Depresivna, v usodo vdana populacija se težko spoprime s podnebnimi spremembami. Upanje je zelo pomembno, brez motivacije ni nič. Pri nas ni nič bolje, kar poglejmo, kaj počnemo. Leto za letom izplačujejo škodna nadomestila za koruzo, ki jo je zdesetkala suša, in to na prodnatih tleh, kjer voda tako ali tako takoj odteče globoko v tla. O rastlinah, odpornejših proti suši, pa se še premišljuje ne, kaj šele da bi se jih tudi v resnici sejalo ali sadilo ... Kratkovidno in nevzdržno, torej nič novega. Žalostno, ne najdem druge besede. Žalostno. Seveda pa je scenarijev več. Če se prekine Zalivski tok, se lahko zgodi, da bo nas cvrlo, Anglija pa bo ujeta v sneg. Podnebje je izjemno kompleksna reč in vsako novo odkritje, vsak nov set podatkov vpliva na scenarije. Takega, po katerem se ne bo zgodilo nič hudega, pa žal ni.
Kakšna pa bo podoba Slovenije čez 50 let?
Slovenija bo videti kot današnji Izrael. Rjava, sušna, porasla z grmičjem. Južna Primorska bo videti kot južna Dalmacija, Vipavska dolina bo imela podnebje, kakršno ima danes Obala, Pokljuka bo brez smrek. Karikirano rečeno lahko pričakujemo razmere, ki bodo omogočale bovški refošk in kranjskogorski rizling. Obala in Kras bosta rjave, polpuščavske barve, iglavcev ne bo več (podnebne razmere za smreko so pod 1500 m n. m. že danes neprimerne ...).
Katere pokrajine bodo vremensko najbolj prizadete?
Tiste, ki jih tepe že zdaj, bo teplo še močneje. Po mojem mnenju najbolj Štajersko oziroma obrobje Panonske nižine, še posebej v obliki suš in točonosnih neviht. Tudi Vipavska dolina jo bo še slabše odnesla zaradi še močnejše in dlje trajajoče burje. Obalo bo ogrozila naraščajoča gladina morja in, zaradi zakisanosti morja, morje brez življenja. Uspevale bodo le še meduze, teh bo pa v izobilju. V Alpah bodo razmere za rast obstoječih rastlin nevzdržne, torej se bo tudi tam vse spremenilo. Vse. Vaš opis podobe današnje Slovenije se bo vašim še nerojenim vnukom slišal kot opis neke sanjske dežele, ki s prostorom, v katerem bodo živeli, razen tabel Republika Slovenija na mejnih prehodih, ne bo imel kakšne resne povezave.
Kaj lahko pričakujemo od vremena?
Pojavi bodo pogostejši in močnejši. Hujši mraz, hujši in daljši vročinski valovi, hujša suša in večje povodnji. Namesto da bi deževalo po malem in redno, bomo vodo dobili v dveh velikih paketih. Od zime do jeseni bo redosled tak, da bo vode več takrat, ko bo to naredilo največ škode, istočasno pa nas bodo udarili še vročinski valovi in hujše nevihte.
Kako pa bo z vodo, s katero je Slovenija (še) bogata?
Vode ne bo ravno takrat, ko bi jo kmetje najbolj potrebovali. Poglejmo Savo, Dravo in Muro, naše največje reke, ki pojijo največje kmetijske površine. Včasih je v gorah pozimi zapadel sneg in se talil še dolgo v poletje. Danes pade bistveno manj snega in več dežja, ki odteče takoj. Mimo naših žitnic bo šla voda tako v času, ko kmet nima z njo kaj početi, kasneje pa je ne bo. Suša bo nastopila že na pomlad. To se bo poznalo tudi pri delovanju hidrocentral, za katere svetovne statistike že kažejo trend zmanjšanja proizvodnje. To je direktna posledica podnebnih sprememb. Enako velja za jedrske in termoelektrarne, ki jih je treba hladiti in so zato vedno zgrajene poleg vode. Ameriške in francoske študije kažejo, da bo proizvodnja precej padla, ker nukleark ne bodo imeli s čim hladiti.
Ena od posledic podnebnih sprememb, ki jo napovedujejo tako rekoč vsi scenariji, so zaostreni družbeni odnosi in valovi podnebnih beguncev.
Zakaj je propadel Rimski imperij? Ker je bila med letoma 250 in 650 suša v Evropi in Aziji. Zato so barbarska plemena pritisnila iz Azije proti Evropi. Brez spremenjenih podnebnih sprememb in posledičnega manjka hrane ne bi imeli v Evropi ne Džingiskana ne Slovanov. V Avstraliji predvidevajo, da bodo okoli 150 milijonov podnebnih beguncev iz Indonezije začeli sprejemati že v naslednjem desetletju. Na Novi Zelandiji begunce pričakujejo dve desetletji kasneje. Od kod? Hja, iz Avstralije ... Na Kitajskem, kjer ni demokracije in so zato državni načrti lahko dolgoročni, se že od začetka tisočletja pripravljajo na prihajajoče spremembe. Ker so ugotovili, da se jim žitnice sušijo in puščava Gobi širi (čeprav dajejo 14 milijard na leto za pogozdovanje, ki naj bi jo ustavilo, bo leta 2020 dosegla Peking), imajo srednjeročni načrt preseliti 650 milijonov ljudi. 200 milijonov jih je namenjenih v Afriko.
V Kongu v ta namen vsako leto pokupijo za tri Belgije ozemlja. Dokumenti o tem so dosegljivi na spletu, nobena skrivnost niso. Ameriška agencija za nacionalno varnost predvideva, da bo v prihodnosti glavna naloga vojske prav odpravljanje posledic podnebnih sprememb in pomoč prizadetim ter preprečevanje širjenja vektorskih bolezni (malarija, virus denge itd.). Ste vedeli, da je virus denge že na Savi, tam nekje na srbsko-hrvaški meji? Komarji pridejo, zagotovo, 21. stoletje bo stoletje insektov, saj bodo imeli čedalje boljše razmere za življenje. Topleje bo, več jih bo preživelo, bolj bodo aktivni in zato bolj lačni ... Pozitivna povratna zanka pač. Velja za komarje ali pa škodljivce v poljedelstvu ali gozdarstvu. Podlubnik ali lubadar – tudi o tej nadlogi bomo slišali vsak dan, z vsako padlo smreko.
Kako se torej lahko na spremembe pripravimo?
Ena od pomembnih stvari je prilagoditev poljščin in drugega rastlinja. Naravi moramo pomagati s tem, da vrste že zdaj začnemo seliti tja, kjer bodo nekoč idealne razmere zanje. Same se namreč ne morejo seliti tako hitro, kot se premikajo klimatski pogoji. Gojiti koruzo na produ je že danes neumnost. Ljubljanska in Celjska kotlina ter Štajerska imajo zelo prepustno podlago in voda odteče. Koruza pa je izjemno potratna, kar se tiče vode, ter izjemno občutljiva za vročinske šoke in sušo. Sorte, ki jih gojimo, bomo morali nadomestiti z odpornejšimi. Znova bodo aktualna stara žita, ki nimajo toliko donosa, zato pa njihovo močnejše in dolgo steblo poskrbi, da prenesejo pomanjkanje vode. Pozabiti bomo morali na meter in pol visoke jablane z obloženimi vejami. Profitno razmišljanje, kako čim prej do čim več pridelka, bomo morali zamenjati z modrostjo naših dedov, ki so ciljali na to, da morda ne bodo imeli največjih možnih jabolk, bodo pa imeli vsaj malo letine tudi v primeru suše ali drugih za rast neugodnih naravnih razmer. Zamenjati bomo morali večino gozda. Tu nam gre škoda zaradi žleda po svoje celo na roko, saj nam daje možnost, da to še pravočasno storimo.
Smreka pod 1500 metri nadmorske višine nima kaj iskati, ker ne prenese suše in ker je v nižjih predelih večja verjetnost za uspešno razmnoževanje lubadarja. Nasaditi bomo morali listavce. Bukev bo imela v prihodnosti krasne rastne pogoje, žal pa je gospodarsko malo vredna. Morda hrast ali kostanj. Tu bo treba še razmisliti, Zavod za gozdove tovrstne programe sicer že ima pripravljene, in to že dolgo, le posluša jih nihče, kaj šele da bi se jih izvajalo. Stroki se meša od nemoči, pa ne govorim le o gozdarjih, temveč o vseh strokovnjakih, ki poznajo zakonitosti delovanja narave. Se pa že takoj zaletimo v problem, da Slovenija nima dovolj drevesnic za pogozdovanje niti v normalnih razmerah, kaj šele po letošnjem žledolomu, ko smo izgubili za 1.100.000 nogometnih igrišč gozda. Če jih ne bomo pogozdili, bo prišlo do erozije in bo odplavilo zemljo, ki je drevesa ne bodo več držala skupaj. Brez prsti pa ne bo kam saditi dreves. Nižine bodo sčasoma neprimerne za kmetovanje, izboljšale pa se bodo razmere na višini. Kmetijstvo se bo zato moralo seliti nad 700 metrov in na nekraški teren, kjer so površinske vode. Če kupujete kmetijo danes, preverite, ali ima območje lokalno generirane padavine, da ne boste ostali brez vode, če zatajita Atlantik in Genovski zaliv, ki oblikujeta naše vremenske fronte. Potrebovali bomo več znanja in povezovanja med disciplinami, predvsem pa mnogo več politične odgovornosti in volje, da se spoprimemo s problemom. Tu nimam prav veliko upanja, bolj stavim na to, da se bo vsak od nas moral začeti obnašati drugače in to zahtevati tudi kot potrošnik in kot volivec.
Kaj pa gradnja, denimo? Naj se tudi na tem področju naslonimo na modrosti preteklih stoletij?
Gradnja in vzdrževanje stavb je izjemno pomembno področje. Vsi govorijo o toplogrednem učinku avtomobilskih izpustov, pozabljamo pa, da ti predstavljajo 20 odstotkov, gradnja in vzdrževanje stavb na evropskem nivoju pa 51 odstotkov vse porabljene energije. Pa se na tem področju veliko manj dela. Nizkoenergijska hiša porabi le desetino energije proti klasični slovenski družinski hiši. Pri dobro izolirani leseni hiši s toplotno črpalko je poraba energije na leto okoli 100 evrov, pri klasični, ki se ogreva na plin, pa 300 na mesec. Veliko bolj odgovorno se bomo morali lotevati tudi prostorskega načrtovanja, saj zdaj s prostorom delamo kot svinja z mehom. Včasih se pohecam, da bomo imeli šanse šele takrat, ko bo hvaljenje z veliko hišo ali letovanjem na Bora Bori postalo popolnoma družbeno nesprejemljivo. »Na dopust si šel z letalom? Sram te bodi, mar ne veš, da je tvoj osemurni let s potniškim letalom na osebo poskrbel za toliko izpustov, kolikor jih je potrebnih za ogrevanje, hlajenje in razsvetljevanje tvoje domače hiše v vsem letu?«
Lahko klimatske spremembe še ustavimo?
Globalno in lokalno zamujamo 30 let. Zaradi toplogrednih plinov dodatno zajete sončne energije je v atmosferi le dva odstotka, 93 odstotkov je ujete v morju. Morje potrebuje 28 let, da to energijo spet odda, obenem pa je tisto, ki »dela« naše vreme. Spremembe, ki jih občutimo zdaj, so tako plod našega delovanja izpred 28 let; to, kar počnemo danes, pa nas bo teplo čez nadaljnjih 28. Zelo verjetno pa še prej, ker prihaja do učinka pozitivne povratne zanke. Poročila medvladne skupine za preučevanje podnebnih sprememb IPCC si sledijo čedalje pogosteje in vedno prinašajo tri scenarije – črnega, srednjega in »milega«. V vsakem naslednjem poročilu črni scenarij iz prejšnjega postane mili v naslednjem. Nekateri pa še vedno topoumno zanikajo, da se kar koli dogaja, in s tem nabirajo politične točke. Medtem pa svet drvi v katastrofo. Če bi ta trenutek prekinili vse izpuste, bi bile posledice še vedno hude. Ker jih ne bomo, pa osebno pričakujem katastrofo, vojne in zdesetkanje človeštva do konca stoletja. Sociopatsko rečeno bi nam prav prišla manjša apokalipsa čim prej. Morda dve leti hude suše in pomanjkanja hrane. Morda bi nas nekaj deset milijonov žrtev le zbudilo! Tako hudo je, mi pa sedimo in gledamo v zrak, ne vem, morda čakamo na vzgojne klofute Matere Narave, in te bodo prišle – zagotovo – ter bodo iz leta v leto hujše, močnejše.
Če je prihodnost tako zelo črna, zakaj ste potem ravnokar kupili kmetijo?
Ker sem živo bitje in živa bitja imamo življenje rada. Življenje je fajn. Ker imam rad živalsko vrsto, ki je sposobna spisati peto Beethovnovo simfonijo. Ker imam sina. Ker predaja ne pride v poštev.
Vredno razmisleka!
- Še v 50. letih prejšnjega stoletja smo ljudje iz 1000 kalorij fosilnega goriva naredili 3600 kalorij hrane, danes iz 10.000 kalorij goriva dobimo 1000 kalorij hrane. Večina te potrate odpade seveda na prevoz, del pa na pakiranje in hlajenje hrane. Redko kdo ve, denimo, da v povprečju za gnojilo in pridelavo hrane porabimo 20 odstotkov energije, 60 odstotkov gre za logistiko, preostalih 20 odstotkov pa pokuri naš domači hladilnik. Tu se skrivajo mali koraki, ki jih lahko naredimo vsi.
- Na planetu je dobrih 40 odstotkov zemlje primerne za poljedelstvo. Leta 2050 nas bo 8,5 milijarde. Če bi ohranili vso pridelovalno zemljo, bi bili takrat sposobni pridelati le 30 odstotkov potrebne hrane. Mi pa na njej še vedno gradimo in jo drugače uničujemo. Ocena pravi, da bo leta 2050 še za četrtino obdelovalne zemlje manj.
- Z nafto razsipamo, kot da je neizčrpna, čeprav vemo, da se zaloge nezadržno manjšajo. Pozabljamo pa, da iz nafte proizvajamo plastiko in zdravila, pozabljamo, da bomo brez nafte kot surovine za materiale konec koncev težko izdelali tehnološke rešitve, ki nam bodo (morda) pomagale omiliti podnebne spremembe. Kratkoročni dobiček za dolgoročno gorje, to se gremo, to nam gre.
- Stroški finančne krize so v primerjavi s stroški škodovanja planetu zanemarljivi. Slovenija ima petmilijardno bančno luknjo, EU je vanjo zmetala okoli 1000 milijard, ZDA 1800 milijard. Človeštvo samo z izsekavanjem gozdov na leto naredi škode za 2800 milijard. To ni abstraktna škoda, ampak tista, ki jo plačamo v denarju za od erozije poškodovane ceste, drugo infrastrukturo itn. Predvsem pa ... realni okoljski stroški so nekaj čisto drugega kot finančne posledice okoljskih stroškov. Denar tiskamo, razmer, potrebnih za vzdrževanje Življenja, pa ne moreš natisniti, ekosistem bodisi imaš bodisi nimaš. Če ga imaš, si tu, si živ, uspevaš kot živalska vrsta, če ga nimaš, pa te slej ko prej ni več.
