Najbolj privlačna stvar na Evropi je domnevni ocean pod njeno ledeno skorjo. Stik med tem oceanom in lunino plimno ogrevano notranjostjo bi lahko služil kot vir energije za primitivno življenje, če kaj takega na Evropi sploh obstaja.
Evropska vesoljska agencija namerava na Jupitrovo luno leta 2022 poslati misijo JUICE, v okviru katere bi raziskali tako Evropo kakor tudi druge Jupitrove lune. V te namene bo ameriška vesoljska agencija NASA v misijo vključila radarski inštrument, ki bo nudil vpogled pod Evropino ledeno površje, misija pa bo v celoti robotska, torej brez prisotnih človeških astronavtov.
Vsekakor za zdaj ostaja problematičen dostop do tekočega oceana, čeprav zvrhana mera vode na Evropi nedvomno omogoča morebitno kolonizacijo. Voda ne bi le tešila potrebe po tekočini človeških kolonizatorjev, lahko je tudi razdelana do kisika, primernega za dihanje. Ta naj bi se v podpovršinskem oceanu nabral zaradi radiolize ledu na površju in bi bil lahko zadosten za morski živelj, ki potrebuje kisik. Ne glede na to pa bo morala kolonizacija Evrope premostiti kar nekaj perečih težav. Ena takšnih je visoka raven sevanja, ki prihaja od Jupitrovega sevalnega pasu, ki je desetkrat močnejši od Zemljinih pasov Van Allen – Evropa dnevno prejme petsto štirideset remov sevanja, petsto remov pa je za človeka smrtonosna količina.
Tako človek na površju Evrope ali blizu njega ne bi preživel dolgo brez znatne zaščite pred sevanjem, zato bi bili kolonisti prisiljeni spustiti pod površje in si tam ustvariti življenjski prostor. S tem bi Evropino ledeno skorjo uporabili kot ščit pred smrtonosnim sevanjem. Druga težava so nizke temperature, ki na površju znašajo 170 °C pod lediščem. Tu je še šibka gravitacija Jupitrove lune, četudi so njeni vplivi na človeški organizem in njegovo delovanje še vedno stvar raziskav. Vseeno pa se v zvezi z njo pojavljajo hipoteze, kot je izguba gostote kosti, izguba gostote mišic in načet imunski sistem.
Astronavti so v Zemljini orbiti v mikrogravitacijskih razmerah preživeli tudi do leto dni naenkrat. Učinkoviti protiukrepi za negativne vplive nizke gravitacije so sicer že dognani, predvsem strogi dnevni sistemi telesnih vaj, vendar se te ugotovitve nanašajo zgolj na ljudi v breztežnosti, ne pa tudi na različne ravni nizke gravitacije. Podobno velja za razvoj zarodka, ki bi se razvijal v tovrstnem okolju. Otroci, rojeni na območjih nizke gravitacije, naj bi bili po domnevah znanstvenikov neprilagojeni za življenje na Zemlji. Nadalje obstajajo tudi špekulacije o avtohtonem življenju na Jupitrovi luni, najverjetneje v podpovršinskem oceanu. Če je res tako, lahko človeški kolonizatorji pričakujejo mogoče konflikte s škodljivi mikrobi in drugimi agresivnimi oblikami življenja.
Po nedavnih raziskavah naj bi bilo povsem mogoče, da bi delovanje sončnega sevanja na površini Evrope lahko proizvajalo kisik, ki bi bil lahko črpan pod površje. V tem primeru bi Evropin ocean vseboval vsaj toliko kisika kot zemeljski oceani, morda celo več, s tem pa zagotavljal obstoj tudi bolj prefinjenih oblik življenja. (jp)
