Sistematični doping v Nemški demokratični republiki ni več tabu tema in razkritega je bilo že veliko. Letos mineva 30 let od prvega svetovnega prvenstva v atletiki v Helsinkih leta 1983, kjer je NDR osvojila največ kolajn od vseh sodelujočih držav (22, od tega deset zlatih; od leta 1976 do 1989 je NDR osvojila več atletskih kolajn kot katerakoli druga država). Britanski BBC je spet obudil temo o sistematičnem dopingu in tisočih uničenih življenjih.
»Bili smo poskusni zajčki, veliko kemično poskusno polje,« je dejala Ines Geipel, nekdanja svetovna rekorderka v štafeti 4 x 100 metrov. »Režimski starčki so izkoristili mlada dekleta za njihove bolne ambicije. Hoteli so, da bi bila mala država najboljša na svetu. To je bolno. Ukradli so nam otroštvo in mladost.« Padec Berlinskega zidu je razgalil vso bedo in strahote režima, ki se je hranil na uspehih, povezanih s sistematičnim dopingom. »To je bilo nacionalnega pomena,« je dejal profesor Werner Franke z univerze v Heidelbergu, ki je eden največjih nemških strokovnjakov za doping in je dobil arhiv Stasija, tajne policije NDR, o načrtnem dopingiranju športnikov. »Letno je bilo v program vključenih okoli 2000 športnikov. Najmlajši so bili stari le 12 ali 13 let. In niso dobivali samo tablet, temveč tudi injekcije,« je dejal Franke.
Stasi je imela seveda dosjeje o vseh športnikih, ki so nastopali v tujini, velikokrat pa so vohunili drug za drugim, ali pa so to počeli trenerji in spremljevalci.
Dosje Geipel ima v sebi grozljive podatke. Leta 1984 se je na treningu v Mehiki Ines zaljubila v lokalnega atleta in načrtovala pobeg iz NDR in novo življenje v ZDA. Po vrnitvi domov je to povedala fantu v Nemčiji, ker se je hotela z njim na lep način raziti, pa se je izkazalo, da je bil sodelavec Stasija. »Najprej so poskušali v NDR najti fanta, ki bi bil podoben Mehičanu, da bi morda ob njem pozabila nanj. Toda niso ga našli. Potem so me skušali prisiliti, da bi delala za Stasi, a se nisem dala. Nazadnje, ko niso imeli več druge možnosti, so me operirali. Odprli so me in mi tako porezali trebušne mišice in ostalo, da se seveda nisem mogla več ukvarjati s športom. To je vse v dosjeju. Seveda nisem več mogla potovati po svetu kot športnica,« dejala Ines.
V drugem dosjeju je opisano, kako je bilo na olimpijskih igrah v Münchnu leta 1972. Stasi je v sobe športnikov postavil lesene zaboje. Če so sumili, da bi lahko športnik prebegnil, so ga zaklenili v zaboj in odpeljali v NDR.
Po nekaterih raziskavah je bilo v Vzhodni Nemčiji v dopinškem programu več kot 10.000 športnikov. Mlada dekleta so morala jemati predvsem streoid oral-turninabol (testosteron), pri katerem so bile spremembe hitre in zelo učinkovite.
Leta 2000 je 32 žensk, nekdanjih športnic iz NDR, vložilo tožbe proti državi, ker naj bi imele zaradi sistemskega dopingiranja težave s srcem, jetri, ledvicami, maternicami in ker naj bi rojevale prizadete otroke.
Ubili so Heidi
Eden izmed njih je bil Andreas Krieger, ki je sredi sedemdesetih zastopal NDR v suvanju krogle kot Heidi Krieger. Pozneje je imel dve operaciji spola in danes seveda živi kot moški. »Še danes trdim, da so ubili Heidi. Ker so mi dajali tablete steroidov, je to ubilo Heidi in nje ni več v meni. Težko je reči, ali bi bil še danes ženska ali ne, vsekakor pa bi se moral odločiti sam, ne pa da so oni odločili namesto mene,« je dejal Krieger, ki so ga vključili v program, ko je bila Heidi še najstnica. »Rekli so nam, da so vitaminske tablete, ker pri nas ni bilo lahko dobiti sadja, ki ni raslo pri nas. Z nami so se igrali, kot da bi bili bogovi,« je še dejal Andreas. Državni načrt 14.25 je dejansko prinesel stotine kolajn in zmag na največjih športnih dogodkih na svetu, toda uničil je tudi tisoče življenj. Je bil to zločin proti človeštvu? »Najmanj to,« je navrgel profesor Franke.
