Multiustvarjalec s Krasa. Stand up komik, voditelj, avtor in igralec, piše o njem na Wikipediji. V resnici je še več kot to, saj je tudi podkaster, avtor pesniške zbirke Steklena glava. Zadnje mesece je gotovo predvsem komik, ki s predstavama Fejmiči z Gašperjem Bergantom in Ićkoti v družbi drugih komikov navdušuje Slovenijo. Tako mesta kot vsa zakotja in brezpotja. Kako se dojemanje humorja spreminja s hriba na hrib?
Pravzaprav je pomembno le to, da se humorju odpremo, ker se s tem odpremo drugim, se prepoznavamo in sprejemamo, pravi Žan. Prav sprejemanje samega sebe je tisto, kar ga žene. Iskanje pozitivnih občutkov, da bi se končno enkrat počutil resnično v redu. Skozi ustvarjanje se uresničuje. Ne išče kakšne ultimativne resnice, ampak resnico o sebi. Išče jo tudi v drugih. Ko v podkastu Fejmiči pri gostih odkriva, po čem v resnici hrepenijo, ko ustvarjajo. Njegovo iskanje je doslej naredilo zanimive ovinke in postojanke. Tudi trpke. Pri 27 letih se je zaradi tempa psihično in fizično zlomil in se prostovoljno odločil za zdravljenje v psihiatrični bolnišnici.
Govorila sva tudi o tem, saj želi ozaveščati o pomenu duševnega zdravja. Zato v okviru projekta Srednja bedna obiskuje srednje šole, da bi ponudil oporo tistim srednješolcem, ki se ne znajdejo najbolje, ki se počutijo, kot da ne spadajo nikamor. Pomembno je pripadati in priti do ljudi. Zato čez ta pogovor in njegove gosto raščene misli nima smisla dajati filtra vikanja.
Kdaj v Sloveniji postaneš fejmič? Takrat, ko je na Wikipediji članek o tebi?
V Sloveniji smo vsi fejmiči. Pogoj je, da sam sebi rečeš, da si dovolj znan. Ko človek misli, da je znan, potem je pač znan. (smeh)
Pa v Sloveniji sploh lahko rečemo, da imamo slavne ljudi, fejmiče? Ali niso to zgolj nekoliko bolj prepoznani ljudje, ki na bolj interesnih področjih uresničujejo svoje potenciale?
Slavnih oziroma fejmičev je res malo. To so športniki, ki so mednarodno uspešni. Na primer Luka Dončić, Tina Maze. V zabavni industriji bi to lahko bila Katarina Čas. Tako ali tako pa se v Sloveniji vsi poznamo med seboj. Včasih lažje dobiš predsednika na telefon kot pa svojega prijatelja. Res smo majhna država, in tisti, ki prestopijo njene meje, so morda potem fejmiči.
Na Wikipediji je članek o tebi. Si ga sam napisal?
Ne, ne, to pa ne. Imam ljudi, ki skrbijo za moje elektronske vsebine.
Lepo opravljajo svoje delo, članek ni škrbina.
Ni? Super, to je v redu. (smeh)
Podkast Fejmiči ustvarjata z Gašperjem Bergantom. Kako filtrirata izbor gostov, ki jih povabita v podkast? Se ponujajo tudi sami?
Že od začetka se tudi sami ponujajo. Nekatere vzameva, nekaterih ne. Pri kom tudi malo počakava in ga povabiva pozneje. Filtrov pri izbiranju nimava, in to se mi zdi pravzaprav edini dober filter. Življenje je pošteno, kadar je vmešan žreb. Ustavila sva se le pri politikih, ker ne želiva, da naju izkoriščajo. Poleg tega tudi ne bi mogla dati vsem politikov enakih možnosti in jih časovno razporediti tako, da ne bi kateremu naredila večje usluge kot drugemu. Na splošno pa je tako, da nama je včasih kdo morda manj zanimiv, včasih se s kom ne strinjava. Se tudi zgodi, da kdaj kdo od naju potrpi izbiro gosta, čeprav mu ni blizu, a ima drugi res željo, da ga povabiva pred mikrofon.
Opazila sem, da narediš res podrobno raziskavo o vsakem gostu, da kar koplješ po njem. Pa se kdaj zgodi, da se moraš bolj potruditi in najti nekaj, da te človek dovolj zanima, da speljeta oddajo?
Gostiva ljudi, ki me že v načelu zanimajo, poznam njihovo delo. Včasih se resda zgodi, da mi je kakšna tema nekoliko dolgočasna, in to jaz težje skrivam kot Bergant. Včasih pa kakšen gost meni bolj ustreza in se Bergant malo izklopi. In zato je super, ko si v paru. Tako nikoli ničesar ne zmanjka, sploh ne, če je zraven še tretji.
Pri ljudeh te vse zanima zelo globoko in široko. Ne glede na to, ali se človek na drugi strani mikrofona ukvarja z lesom ali lovi ribe.
Ja, brskam, iščem tisto … niti ne ultimativno resnico, ampak tisto neko bit, hrepenenje, tisti zakaj, strahove … Ker se mi zdi, da je to gonilo vseh nas. V končni fazi pa je, sploh pri nas moških, želja po reprodukciji neverjetno močna in za to bi bili pripravljeni narediti marsikaj. Z vsemi iz zabavne industrije, s katerimi govorim, je tako. Prva stvar, zaradi katere greš na oder, je ta, da bi imel žensko. Zdi se mi, da je to tisto. Vse drugo, perfekcija in profesionalizem se zgodita za tem, ko padeš »noter.« Ker smo pač obsesivna bitja. Ko enkrat zagrabimo, ne znamo nehati. Ampak gonila in hrepenenja imamo vsi podobna. Hočemo pripadati, biti ljubljeni, ljubiti. Hočemo biti del nečesa. Nočemo bito samotarji, kljub temu da je lepo biti tudi sam. Iščemo odgovor na to, da delamo prav. Ko greš na oder in dobiš aplavz, je to potrditev: aha, jaz sem del množice, razumem.
S potrditvijo vemo, da pripadamo.
Seveda. Gonilo je tudi ljubezen. Kdorkoli nekaj počne, dela z lesom ali je vrtnar, to počne iz ljubezni in želje po nečem. In ta po nečem in zakaj me zanimata, ker je potem lažje razumem tudi sebe. Skozi druge ljudi se odkrivaš in lažje razumeš.
Potem se strinjaš, da se lahko zaceliš samo v odnosu, saj se tudi raniš samo v njem?
Res je. Smo pa tudi malo »egotripaši«. Sploh mi komiki smo kar ego manijaki. Ampak če to že veš, je malo lažje.
Morda pa ni nujno, da to vedno pomeni nekaj slabega.
Ne. To je pač dejstvo. Če je to moteče zate, za okolico, sepač potrudiš vsaj toliko adaptirati, da ni več moteče. Ampak moraš si priznati občutke in misli, ki jih imaš. Lahko so vsiljene, lahko so tvoje, ampak jih ne smeš obsojati. Jaz se namreč bojim, da bo prišel čas, ko nam bodo brali misli in bo prepovedano misliti po svoje. Pa s tem ne mislim na packarije. Morda bo narobe že nekoga imeti rad.
Čip v človeške možgane so že vsadili. Menda bomo kmalu z mislimi lahko nadzorovali vse druge pametne stvari okrog sebe.
Glej, jaz pravim: umrite, dokler se še da. Prišel bo čas, ko se to sploh ne bo več dalo. To bo problem, biti tukaj vsak dan. Jeff Bezos in drugi delajo za to, da bi živeli večno. Jaz ne vem, zakaj jih to navdušuje, kajti jaz res nočem biti tukaj za vedno. Vsaj ne v tej človeški obliki.
Ti ne, ampak mogoče so to želje številnih interesnih skupin. Politične opcije bi tako imele zagotovljena večna volilna telesa.
Ne bomo večno obstajali v tej obliki. Poleg tega je veliko boljših platform za uživanje, kot je človeško telo. (smeh)
Če se vrneva v resnično resničnost – s Fejmiči sta z Bergantom prepotovala Slovenijo že po dolgem in počez. Kaj nam je kot narodu pri humorju skupno in čemu se drugače smejimo od regije do regije. Ali kje kdo kaj težje prebavi kot drugi?
Humor, ki združuje, je super. Je pa zelo težko doseči vsem Slovencem skupno točko oziroma ne povzročiti še dodatnega razkroja. Zdi se mi, da je srž slovenstva prav prepir med levimi in desnimi. To pa zato, ker iščemo čisto napačne povezovalne elemente. Na primer kmete vsi v Sloveniji spoštujemo. Vsi imamo nekakšno vsaj družinsko izhodišče iz kmečkega sveta. Zdi se mi, da je Matija Gubec ta naš povezovalni element. France Prešeren je resda superpesnik, ampak je na tako visokem nivoju, da ga ne more vsak razumeti in se poistovetiti z njim. S kmetom Matijem Gubcem, ki so ga z razbeljeno krono ustoličili za kralja kmetov in je zelo trpel, se lažje poistovetimo. Prav to trpljenje se mi zdi slovenska velika moč. Vsi znamo zelo dobro trpeti in potrpeti. Kot pravim v predstavi Ićkoti: ko eden trpi, kaj mu rečeš? Potrpi še malo!
In ponosni smo na to.
Ponosni smo na to, ja. Na tem elementu združevanja Slovenci postanejo čustveni, se mehčajo, ko dojamejo, da smo vsi enaki. To je res lep trenutek. Ugotavljam pa, da so bolj iskreni in odprti v ruralnem, kmečkem okolju kot v mestih. V mestih Slovenci bolj držimo neko pozo in hočemo biti nekaj več. Na kmetih je drugače, saj se ljudje hočeš nočeš »imajo« in se morajo sprejeti takšne, kot so. To je lepo. Smo pa Slovenci sicer na splošno bolj zadržani pri kazanju intime, in smeh je zelo intimna zadeva. Če dam primer. Najbolj odročna po cesti je zagotovo koroška regija. Tam je manj aplavza in izražanja smeha, vendar to ne pomeni, da ne razumejo humorja ali pa da ne uživajo v njem. To pomeni, da težje izražajo to intimo skozi smeh. So veseli ljudje, radi se smejijo, potrebujejo pa malo več časa, da se omehčajo. Kar se humorja tiče, so samo te razlike med nami. Do vsakega pa lahko prideš, samo vprašanje je, na kakšen način. In mi komiki smo v službi tega, da ga najdemo.
Smeh pogojen tudi geografsko? Je drugače, če živimo vsak na svojem hribu?
Pogojen je z gostoto ljudi. Pri vseh stvareh je vse v kritični masi. Enega človeka več potrebuješ, da nekaj pretehta. Tudi pri smehu je tako. Več je ljudi, lažje se odpremo. Več imaš informacij, lažje se razvijaš in bolj se odpiraš. Manj, kot jih je, manj je tega.
Smeh je v resnici katarzičen, kajne? Z njim prebolevamo tudi kolektivne travme. Iztok Mlakar pravi, da je komedija tragedija, ampak gledana v rit. Lažje to prebavimo skozi lepo zapakirano gledališko predstavo kot skozi stand up, ki ima manj distance do publike? Smo se Slovenci sposobni nasmejati lastnim tragedijam? Na primer nedavno so bile poplave.
Bergant to že dela. Ampak njemu oprostimo, ker je bil poplav tudi sam deležen. Jaz jih nisem bil, in ker sem s Krasa, jih tudi ne bom, zato moram imeti distanco do tega. V bistvu se smejimo samim sebi takrat, ko se prepoznamo. Bergant to dela iz lastne izkušnje, z njim se smejijo ljudje, ki se v tej izkušnji najdejo. Komiki to moramo delati iz sebe. Kdor se bo prepoznal, se bo smejal sebi in tega ne bo dojel kot norčevanje, ker se ne norčujem iz njega, ampak iz sebe. In skozi to ljudje ugotovijo, da niso sami v neki težki preizkušnji. Če pa bi delal šale nanje in ne iz sebe, potem je to napad. Vse je v redu, ko človeka primeš za roko in mu rečeš: »Skupaj greva čez to sranje.« In nič ni prehitro. Če je dobro, je dobro, če je prehitro, je bilo v resnici samo preslabo.
Je vse to, s čimer se ukvarjaš, tudi zate odrska in osebna katarza?
Vse to seveda delam iz lastne želje po očiščenju, razumevanju in lažjem življenju. Ker sem grozen človek, ki se obremenjuje in si nalaga opeke na pleča. To mi pomaga, in če s tem pomagam še drugim, sem vesel. Super se mi zdi, da je lahko komik v funkciji razbremenjevanja posameznika in družbe, da nam je vsem lepše, lažje in da se smejimo.
Potem ste komiki nekakšni terapevti družbe, v kateri se vseskozi nekaj dogaja, vre, brbota, a se v resnici nič ne zgodi.
V bistvu smo poljudni terapevti. (smeh)
Najbolj zagotovo vre v politiki. Te je kdaj mikala politična satira, ali jo je v Sloveniji sploh dovolj glede na to, koliko materiala zanjo se vsak dan nabere?
Ko sem bil mlajši, sem delal šale o politiki. Potem pa sem ugotovil, da ko se politična scena zamenja, se menjajo samo imena, šale pa ostanejo iste. Vse funkcionira enako, zato me je minilo. Radio Ga- Ga, Kaj dogaja? – oni delajo to perfektno. Se mi pa zdi, da je tega ravno prav in je super za tiste ljudi, ki to spremljajo in jih obremenjuje. Jaz politike ne spremljam, bolj me zanimajo stvari na osebni ravni. To je namreč tisto, kar človeku res pomaga. Vse drugo je tema, iz katere se lahko šalimo in norčujemo, ampak kaj je potem boljše? Nič.
Drži. Ampak je pa vseeno zanimivo, da se danes vsi zelo otepajo politike, nikogar ne zanima. Politike pa v resnici mi zelo zanimamo.
Enkrat sem že rekel, da smo komiki v bistvu varnostniki politikov. Zato, ker povemo šalo, ljudje se nasmejejo in razbremenijo. Ampak jaz nočem, da se ljudje razbremenijo, jaz hočem, da politiki odgovarjajo. Takoj ko se norčujemo iz njih, ljudje rečejo, aha, saj so jim jih že komiki napeli, nam ni treba. Ne, ne bom se norčeval iz njih. Bodite jezni nanje. Ne bom olepševal in olajševal njihovih okoliščin. Humor te namreč v neki situaciji naredi manj jeznega. In potem ljudje rečejo, saj je ta in ta politik že bil javno linčan, bil je pač linč komikov, dovolj je. Ne! Stvari morajo na sodišče, za afere je treba odgovarjati, kar naj bodo ljudje jezni.
Zakaj je v Sloveniji podkast za oglaševalce še vedno tako nerazumljen medij? Ali se počasi kaj spreminja na tem področju?
V Sloveniji se vse zgodi z zamikom. To, kar se dogaja v tujini, pride k nam od dve do pet let kasneje. Počasi tudi pri nas oglaševalci prepoznavajo nominalno vrednost v oglaševanju v podkastih. Na primer Youtube oglaševalcem ponuja kar konkreten nabor podatkov o tem, kakšna publika te spremlja, kakšna je njena finančna moč. Ta situacija se nekako popravlja in jaz mislim, da je to zagotovo prihodnost. Tudi vsi veliki mediji, podjetja itd. se pospešeno lotevajo pokcastov.
Vidva z Gašperjem podkast ustvarjata od leta 2020, sta med najbolj poslušanimi in gledanimi že kar precej časa. Česa se torej oglaševalci bojijo pri tovrstnih podkastih? Nepredvidljivosti?
Tega, da se na nas ne da uredniško vplivati. Morda bi lahko predlagali goste, ampak tega, kaj bo rekel Gašper in kaj bom rekel jaz, tega pa ne. Midva se z gostom usedeva in pustiva pogovoru, da steče, kamor steče. Ta svoboda, da lahko rečemo karkoli, je mikavna in lepa. Tako je pogovor potem res pogovor. Sproščena ena ura, v kateri človek res pove kaj več, kot bi sicer. To je za oglaševalce morda res tvegano, vendar pa so nekateri prav v tem prepoznali vrednost. V tem in v sledenju najinih gledalcev in poslušalcev, saj je nastala že kar velika baza.
V enem od intervjujev sem zasledila, da ti ni všeč oznaka multipraktik. Ampak dejansko te zanima ogromno stvari, za seboj imaš toliko projektov na različnih področjih. Gledališče, impro, televizija, izdaja pesniške zbirke, podkasti … Iščeš vedno nove načine in platforme za uresničevanje samega sebe. Kaj te žene? Radovednost ob odkrivanju tega, kaj vse bi še želel poizkusiti, početi?
Kje pa. Rad bi, da bi me gnali pozitivni občutki. Ampak me načeloma ženejo negativni. Anksioznost, nespečnost … te stvari me ženejo in to bi rad razumel, da bi lažje živel. Želja po tem, da bi se enkrat počutil resnično dobro, je tako velika, da potem preizkušam vse, kar je možno. Kot je rekel Einstein: norost je delati eno in isto in pričakovati druge rezultate. Se pravi, če želim drugačne rezultate, moram nekaj spremeniti. Vedno pravim, da če je slabo, naj bo vsaj novo. Ne ponavljaj nečesa starega. Je slabo? Prav, ampak je vsaj novo! Skratka, žene me v bistvu želja po razumevanju sebe in tudi drugih. Ko bom razumel druge, bom najbrž tudi sebe. Žene me želja po boljšem.
Pa čutiš, da te vsak projekt, nastop, gost v podkastu itd. približuje temu?
Bolj čutim z leti in z delom. Delo na sebi daje rezultate, ampak gre res počasi, ogromno moram metati vase. Sem mašina, ki ni najbolj učinkovita v smislu, da bi dal malo vanjo, pa bi se že nekaj poznalo. Ogromno moram dati v to mašino, pozna pa se ne dosti. Zagotovo ne delam vsega prav, saj bi se sicer že veliko bolje počutil. Ne bom pa odnehal in sem vztrajen. No, če ne bi bil vztrajen, ne bi bil komik.
Je vsak projekt tudi izlet izven cone udobja?
Vsakič, ko vstanem iz postelje, grem iz cone udobja. (smeh)
No, ampak novi izzivi so zunaj cone udobja. Nekje si dejal, da rad preizkušaš samega sebe, postavljaš si nove mejnike, ki bi jih rad presegel.
Iskreno, to je včasih tudi moteče. Lani sem bil na dopustu in sem si zadal, da bom vsak dan nekaj napisal. To sem res delal, in ko sem prišel z dopusta, sem moral odpočiti od dopusta. In to je tako neumno. Več kot delaš, prej boš šel čez mejo. In tega, da si šel čez mejo zaradi preveč dela, nimaš časa niti ponotranjiti. Da bi se to poleglo, da bi se obnovil. To je tako kot »pretreniranost« pri športnikih, ki si natrgajo mišice. Če počakajo, se razraste nova, močnejša mišica. V nasprotnem primeru se pa samo trga in trga, saj ni časa za obnovo. Kljub temu da se tega zavedam, še ne znam dati noge s plina. Si pa pri umirjanju vsaj pomagam z meditacijo, s predihovanji. Toliko, da lahko zdržim in da ne kolapsiram. Res pa si želim, da bi se počutil v redu, tudi če nič ne delam. Se mi zdi, da imam v sebi protestantsko etiko – delati, delati, delati, zatreti vse občutke, kajti več kot delaš, boljše je. Pa ni res tako. Manjka nam malo tega pridiha italijanskega hedonizma. To Balkanci imajo, Slovenci pa si pri tem res ne privoščimo dovolj.
Kot da živimo življenje za zalogo. Zdaj trpimo, sadove trpljenja pa bomo želi v naslednjem življenju.
Ja. To se nam pozna tudi v odnosih. V odnosu med moškim in žensko, še posebno v spolnosti. Saj je super, ampak vedno pride moralni maček, kot da si počel nekaj narobe. Zelo krščansko. Kljub temu da nisem veren, me je očitno odraščanje v tej družbi tako močno zaznamovalo skozi šolski sistem, da tudi pri seksu redkokdaj zares občutim, da delam prav.
Kaj te je zmotilo v šolskem sistemu?
Cel ta sistem bazira na krščanskih vrednotah, ki se mi zdijo celo dobre, z nekaterimi se lahko poistovetim. Ampak nekje pa so lahko obremenjujoče in ta del bi rad spremenil. Kot rečeno, jaz v teh vrednotah ne vidim nič slabega, dokler te ne obremenjujejo. In mene so začele obremenjevati. Poleg tega se ne strinjam s filozofijo, da moraš najprej trpeti, če hočeš uživati. Mogli bi znati živeti tudi tako, da samo uživamo. Če vprašaš športnike, bodo sicer rekli, da to ni res.
Med vsemi temi iskanji, o katerih sva govorila, pa med projekti in izzivi, si se zlomil. Je to pravilen izraz? Ali si se izgubil v samem sebi?
Ne vem, kako bi temu rekel. Iskreno, niti ne razumem, kaj se mi je zgodilo, razen tega, da lahko rečemo, da se mi je sesulo hormonsko ravnovesje v telesu. V takih situacijah ugotoviš, da si zelo biološka žival in da psihološke finte v veliki meri res generirata tvoje DNK in navade, ki jih imaš. Spoznaš, koliko stvari se popravi, ko enkrat urediš te navade. Ni mi težko govoriti o tem, ker se mi zdi, da če bom jaz napredoval, bo tudi družba imela nekaj od tega in mi bo to tudi vračala. Dobra umetnost je tista, ki je iskrena in dokaj transparentna in taka ima namen. Tudi če se samo sprostimo, nasmejimo, je super, če pa ob tem daš še nekaj več, pa je to še toliko boljše. Ko sem jaz odprt, se tudi ljudje meni lažje odprejo, ker čutijo zaupanje. To je moment, kjer rasteš, kjer si pomirjen, ker prepoznavaš sotrpine. Vidiš, da nisi sam, to pa je tisto, po čemer vsi hrepenimo, pripadnost in razumevanje. Manj kot poveš, manj te ljudje razumejo in manj se prepoznavaš v drugih. Postaneš samotar, in to je lahko zelo žalostno.
Kot samotar ne moreš zrasti.
V bistvu umreš.
V Sloveniji cvetita produkcija in prodaja knjig o osebnostni rasti in samopomoči. Krožijo že šale, da povprečen Slovenec več knjig napiše, kot jih prebere. Kako to, da je ti še nisi napisal?
Zato, ker jaz ne vem, kaj delam. In nerad se dajem v vlogo pridigarja ali nekoga, ki pa nekaj ve in bo zdaj vsem vam povedal, kako je treba. Zdi se mi, da ima vsak človek svoje vatle, toliko kot je ljudi, toliko je svetov in še malo zraven. Vsak vidi stvari po svoje in ni nujno, da bo tisto, kar pomaga meni, pomagalo tudi tebi. Bi pa želel napisati nekaj vsaj o tej izkušnji, ker je bila res precej grozna. Imam nekako na pol že napisano. Vendar je težava v tem, ker je spomin zelo varljiva stvar in skoraj ne vem več, kaj je bilo res in kaj ne. Ne vem niti, kaj bi sploh bil namen te knjige. Ko bom pri sebi te stvari razčistil, jo bom morda dokončal.
Kljub temu pa si se odločil, da brez zadržkov govoriš o tej izkušnji in da poskušaš, predvsem mlade, ozaveščati o duševnem zdravju.
Ko se pogovarjam s svojimi nekdanjimi sošolci iz srednje šole, se nikomur niti sanjalo ni, da sem depresiven. Jaz sem bil cinik, zabavljač, oni pa so mislili, poglej ga, kako sproščeno dojema svet. Nič se nisem učil, nabiral sem enke, se boril za dvojko … Sošolcem je bilo zabavno, jaz pa sem to ignoriral, ker nisem prenesel vseh teh informacij, izpadel pa sem nonšalanten. Tega kot najstnik nisem znal razumeti in zaznati. Zdaj, ko to razumem, pa hodim v srednje šole s projektom Srednja bedna. Dijakom povem, da niso sami in da so občutki, ki jih imajo, resda njihova realnost, ampak da jo lahko soustvarjajo. In da je potrebno deliti. Neki najstnik me je vprašal, kaj bi jaz naredil drugače. Odgovoril sem mu, da bi prej spregovoril o vsem, predvsem pa o tem, kako se počutim. To je zelo težko, ker nas je sram. Sram je zaviralec napredka. Prav s sramom se veliko ubadam, ker ga ne razumem niti pri sebi in me zelo omejuje. Veliko ljudi poje, na primer. Ampak še več pa nas ne poje. In to izključno zaradi sramu.
Sram je eno najbolj toksičnih čustev.
Res je. Veliko vlogo ima tudi pri sprejemanju svojega telesa in golote. Tega jaz včasih nisem sprejemal. Z žensko sem lahko bil samo pijan, da sem zmogel. Zaradi sramu nisem razumel, zakaj bi nekdo želel biti z mano. Ne vem, ali ta sram generira družba ali mi sami, a niti ni pomembno. Rad bi le našel rešitev.
Poezijo še pišeš?
Še, občasno, po navdihu. Včasih za rojstni dan komu kaj napišem. To je nekaj, kar rad delam, poezija pušča proste roke, izraziš se lahko z malo besedami. Prav ta del mi je najlepši– postaviš besede v neko zaporedje, a kaj to zaporedje bralcu naredi, je prepuščeno njemu samemu.
Ceniš Prešerna, ceniš svojega sorojaka Srečka Kosovela, a praviš, da čas, v katerem živimo, zahteva drugačno poezijo. Kakšno?
Takšno, ki bo iskrena, surova. Ki bo zajela vse, kar nas tare. Prešeren in Kosovel nista pisala recimo o sramu. Prešeren je bil romantik, Kosovel bolj konstruktivist, pisala sta to, kar je tisti čas potreboval. Današnji čas res potrebuje brutalno, osebno, iskreno poezijo, ki se bo ukvarjala s sprejemanje samega sebe. Ker kljub temu da nas je vedno več, se počutimo vedno bolj sami. In ta naš čas potrebuje natančno to, da se prepoznamo na najnižji točki obstoja, kjer je na našo bit nalepljen sram. Prav temu želim priti do konca. Ko bomo razrešili vprašanje sramu, bomo najbolj srečna žival.
Kako pa je brati svoje pesmi za nazaj? Vendarle gre za zapise občutij, zgodb iz nekega obdobja.
To je dokument časa, zapis tvojih možganov, ki so tako delovali v določenem obdobju. Tudi dnevnik sem pisal. Dve knjigi imam popisani in ju sedaj berem za nazaj in si mislim, uau, kako si se ti počutil! Ker to si res ti. In zato mi je to z dokumentarnega stališča zelo zanimivo.
Sam nase gledaš res zelo analitično, z distanco. Skorajda znanstven pristop imaš do svojih misli in občutij. Se opazuješ, ampak si izklopil samopomembnost.
Zdi se mi, da je dobro, da dojamemo, da smo samo številka. Zato imam tudi zelo rad velika mesta, ker se tam človek res lahko počuti samo eden v množici. Prav majhnost Slovenije je problem, vsi se počutimo nekaj posebnega, vsi se poznamo med seboj in vsi imamo ime. Na Kitajskem, denimo, pa si res le številka. Nihče ne ve zate, kar je lahko dobro in slabo. Vendar pa je iz naše izkušnje, ki jo živimo v Sloveniji, včasih res razbremenilno, če si samo številka.
In če te jutri ni več, se vse normalno vrti naprej, kot da te nikoli ni bilo.
Ja, vsak dan se opominjam, da nič ni samoumevno. Nekje na svetu divja vojna, jaz pa sem srečen, da sem tu in da lahko grem od doma na kavo, ne da bi kdo streljal name. Hvaležen sem za vsak dan, ko se zbudim v sonce, edino to mi je podarjeno. Za vse drugo se moram potruditi, zavedam se, da sem samo eden izmed množice. Mislim, da je cesar Mark Avrelij imel prišepetovalca, ki mu je vsak dan govoril: »Tudi ti boš umrl.« Samo zato, da ga je opominjal, da ni bil nič več kot drugi.
Morda pa nekoč ne bomo več umirali in bomo zaradi umetne inteligence res živeli na veke vekomaj.
O tem nočem preveč razmišljati niti tega ne razumem preveč dobro. Glej, tudi pojav irobota je bil spopad med človekom in robotom. Ampak meni se zdi, da smo nekako že roboti. In zato se moramo odpirati, reševati ta sram, da ne bo na koncu robot živel bolje od nas in bo tudi postal del nas. Sicer pa mislim, da človeško telo ni zadnja platforma, na kateri bodo živele naše misli. Včasih so me ta vprašanja obremenjevala. Nisem mogel razmišljati o vesolju, ker me je bila tega nekako strah. Ko pa sprejmeš vse to, ti je za vse vseeno. Tudi za to, na kateri platformi bomo obstajali. Na nič od tega ne moreš vplivati. Vplivaš lahko samo na svoje počutje, in to je razbremenjujoče. Ne glede na to, kaj ti počnejo drugi si največji sovražnih samemu sebi prav ti, dokler se bojiš lastnih občutkov.
