Miha Kralj, pionir ambientalne in elektronske glasbe pri nas, je izdal novi album, prvi po 37 letih, in to kakšen! Koncert v svojem slogu z laserji, projekcijami in obdan s svojimi sintetizatorji, je Kralj odigral pred praktično polno dvorano, ki sprejme 400 poslušalcev. Repertoar z novega albuma je trajal neprekinjeno, z gostujočima operno pevko Brigito Lupša in na koncu še vrhunsko (pop) violinistko Nino Pečar. Poslušalci so Kralja po odigranem koncertu priklicali nazaj na oder, da je odigral še dve skladbi, seveda čisto zadnjo svojo večno in vsevesoljsko Andromedo.
Pred 14 dnevi nam je Miha Kralj v intervjuju povedal zanimive stvari in tudi to, da je novi material ustvarjal kar šest let, od zadnjega albuma pa je minilo 37 let, in da je začutil, da je od takrat naredil preskok na naslednji nivo. Ne, Miha Kralj ni naredil preskoka, Miha Kralj je na novo iznašel ambientalno elektroniko, sebe in poslušalce, ki so se nekateri povsem katatonično prepustili zlitju zvoka in vizualizacije. 37 let pavze je Kralju več kot dobro delo - do potankosti je v teh letih začutil in izkoristil potencial in razvoj sintetizatorskega zvoka in ga tudi maksimalno izkoristil. V času, ko je on čakal na pravi trenutek za novi album, so se številni drugi velikani in svetovni kreatorji sintetizatorskega zvoka izpeli, on pa je zorel. Zagotovo bi lahko izdal kak nov album veliko prej, na srečo ga ni.
Miha Kralj je imel povedati veliko novega in zagotovo še ima. Mirror ni album za ljubitelje konvencionalnega, pač pa visoko intelektualna kreacija nekoga, ki to glasbo čuti in jo jemlje iz univerzuma ter ve, kako bo zvenela, še preden se dotakne tipk in napolni prostor, ušesa in možgane. Tovrstno glasbo lahko zlahka asociiramo z vesoljem, omniprezenco in tudi božjim dotikom. Miha Kralj je bil kralj, odšel je v vzporedne dimenzije in se vrnil kot božanstvo. Škoda bi bilo, da bi zdaj zaključil, v pričakovanju petega in naslednjih albumov.
