Če bi bila Mojca Fatur predmet, bi morala biti sonce. Primorka, ki razsvetli prostor že samo s tem, ko stopi vanj, je ne le oseba, ki te napolni z energijo, ampak tudi izvrstna igralka, ki jo je užitek gledati. Z ekipo SiTi Teatra BTC se je po dolgem času vrnila na odre z monokomedijo, v kateri igra frizerko Aljo, ženo, gospodinjo in mamo, ki se v najboljših letih odloči končno postaviti sebe na prvo mesto in slediti svojim sanjam – odpreti lastni frizerski salon. Seveda ji uspe, na poti do tam pa izvablja iz občinstva salve smeha s prikupnim čebljanjem o svojem življenju in taktično odmerjenimi trači o znanih obrazih – tudi o tistem lepem igralcu Slatkonji ...
Potem ko ste se od lanskega leta poslovili v mladinskem filmu Kapa, ste v leto 2023 vstopili s komedijo Nikoli ni prepozno, ki jo boste v naslednjih 15 dneh izvedli kar desetkrat. Kdaj ste vedeli, da bo hit?
V resnici o nobenem projektu nikoli ne razmišljam, ali bo hit ali ne. To se verjetno bolj plete po glavi producenta. (smeh) Si pa kot ustvarjalec vedno želiš, da bi ljudje lepo sprejeli to, kar deliš z njimi, in veseli me, da se je predstava prijela in lahko z njo nastopam po vsej Sloveniji.
Ste ujeli že kakšen zares zanimiv komentar na to vlogo in izvedbo?
Ni me presenetil kak določen komentar, ampak to, koliko ljudi mi po predstavi piše na družbena omrežja. Tega nisem vajena, saj se mi prvič dogaja, da je odziv tako močan. Zahvaljujejo se za energijo, ki jo začutijo z odra, za zabavo in smeh, predvsem pa pišejo, da jim je predstava dala o marsičem misliti in jih spodbodla, da tudi sami kaj spremenijo. In za take odzive sem neskončno hvaležna! Ker temu, kar počnem, dajo neki globlji smisel.
Igrate frizerko Aljo. Je to nekaj, česar ste vešči?
Ne, kje pa! Daleč od tega. Ko z otroki gledamo stare fotografije, se ves čas zgražajo, kako grozne frizure imajo. In potem vedno sledi tisto znamenito vprašanje: »Mami, obup, a to si me ti postrigla?!« Seveda, lupček, mami te je postrigla! (smeh) Me je pa pred kratkim en gledalec vprašal, ali sem se šla kam učit, ker imam take gibe kot pravi frizerji. (smeh)
Mimogrede, če ne bi bili igralka, kaj bi počeli?
Uf, težko vprašanje! Na prijavnico za študij sem vpisala še primerjalno književnost, slavistiko in antropologijo. Kot otrok sem hotela postati smetarka, ker so se mi zdeli totalni frajerji, ko so se vozili kar stoje na kamionu. Ko sem bila kot otrok bolna, sem si želela postati zdravnica, kasneje učiteljica, pa morska biologinja … Najdlje pa sem sanjala o tem, da bom slikarka.
Bistvo te predstave sicer ni friziranje, temveč sporočilo, da ni nikoli prepozno, da vzameš življenje v svoje roke in slediš sanjam. Kje je bila v tem pogledu vaša točka preloma?
Točka preloma je pri meni zagotovo bila bolezen. Na poti do ozdravitve sem morala vsa svoja prepričanja dodobra pretresti. Do takrat me je vedno preganjal ta občutek »premalo«. Da premalo naredim, premalo ustvarjam, se premalo izražam. Po drugi strani se pa marsičesa nisem lotila, ker se mi je zdelo, da je že prepozno. Vse bi moralo biti narejeno že včeraj. Danes sem pa hvaležna, da se določenih projektov še nisem lotila. Ker vidim, da zahtevajo zrelost, ki je takrat še nisem premogla. In ta občutek, da je za nekaj prepozno, poskušam prav zavestno spreminjati. Od malega sem si želela igrati klavir, pa je tako naneslo, da ga nikoli nisem začela. In to je res nekaj, za kar se mi je zdelo, da je odrasla doba absolutno prepozna štartna pozicija. Ampak, kdo to pravi?! Učenje klavirja gre med moje novoletne zaobljube za naslednje leto! (smeh)
Imate občutek, da Slovenci pri 40 ali 50 letih znamo zbrati moč in pogum in se lotiti nečesa, kar smo odlagali na stran celo življenje? Ali bolj jamramo, da je prepozno ...
Mislim, da ni nekega splošnega pravila. Je bolj stvar karakterja in temperamenta. Jaz sem pri svojih 43 letih končno napisala zbirko štirih pravljic Osamljeni gaj, ki je izšla pri založbi Chiara. In pri 44 končno začela redno telovaditi! Kar se mi je pred tem zdelo misija nemogoče. (smeh)
Vaš partner Klemen Slakonja si je ogledal že vajo, po premieri pa povedal, da je njegov čas minil in da ste zdaj vi prva zvezda vajine družine. Koliko vam pomeni njegovo mnenje o vašem delu, ne le z vidika tega, da je partner, ki vas podpira, ampak tudi mojster komedije?
Ja, Klemen je prišel na generalko in po njej dal kar precej izvrstnih predlogov. Tudi nekaj pripomb na določene replike je imel, in ko sem jih stestirala pred publiko, so dejansko delovale. (smeh) Smisel partnerstva je zame, poleg ljubezni in spoštovanja, zagotovo tudi prav podpora pri vsem, kar drugi počne. Da lahko s Klemnom delim svoja navdušenja ter vzpone in padce, je zame zlata vredno. Nimava seveda vedno istih pogledov in takrat zna postati napeto, ampak saj tudi diamant zasije v svoji polnosti šele, ko se ga dodobra obrusi.
Po objavah na družbenih omrežjih sumim, da ste vi celo najbolj zabavna oseba v vašem gospodinjstvu (poleg sina Leva in Ruja). Ste testni zajec za Klemnove projekte in tudi vi pomagate pri piljenju njemu?
Hvala, da prepoznate žlahtnost mojega humorja! (smeh) Jaz sem prvo in zadnje sito za vse Klemnove projekte. Dostikrat se pri tem spričkava, ker se baje med njegovimi predstavitvami kremžim in nič ne smejim. (smeh) A mu ne morem dopovedati, da je to zato, ker tako zbrano spremljam in tuhtam, kaj bi se dalo še izboljšati. In vem, da ni hujšega, ko svoje ideje z zanosom prvič nekomu pokažeš, on te pa zbombardira z vsemi mogočimi predlogi. A dokler se projekt še pili, bistvo ni v tem, da le navdušeno ploskaš in omedlevaš od navdušenja, ne? Samo s konstruktivno kritiko se lahko rojevajo presežki.
Je pa pri tem, da je ta predstava res zabavna, pomagal Žan Papič. Sta tokrat sodelovala prvič ali se poznata že s kakega preteklega projekta?
Z Žanom sva se prej poznala bolj na »Živijo!«. Pa tudi zdaj se v resnici nisva imela možnosti prav veliko družiti, ker je k projektu pristopil tik pred ciljno črto (scenarij je napisala Jera Ivanc, Žan pa ga je izpilil z dodatnimi zabavnimi domislicami in vnesel dober ritem smeha; op. a.). So pa trenutki v njegovi družbi vedno zabavni. Tako da čakam, da me povabi na kak izlet! Ali pa vsaj na tortico, no.
