Čas neizprosno hitro teče – katera sezona oddaje Delovna akcija je pred vrati?
Že šesta.
Vodite oddajo, ki pomaga ljudem. Kako izbirate zgodbe, ki jih predstavite v vaši oddaji?
Več je različnih faktorjev, ki odločajo, komu se bo prenavljalo stanovanje oziroma hiša. Najprej velikost - izvedljivo mora biti prenoviti v petih dneh, potem pa seveda tudi zgodba in avtentičnost le-te.
Nedavno ste povedali, da se ljudje bojijo prijaviti v tako oddajo. Kaj mislite, zakaj je tako?
Veliko mi jih piše, da bi želeli, da jim Delovna akcija prenovi stanovanje, vendar se ne bi radi snemali. To je kar velik zadržek pri ljudeh. Ampak Delovna akcija je televizijska oddaja in brez snemanja žal ne gre. Poleg tega so zadržani, ker jih je sram, da bi ljudje videli, v kakšnih razmerah živijo. Mi pa želimo, poleg vsega drugega, rušiti tabuje. In to, da prenehamo s stigmatizacijo, je zagotovo eno od poslanstev Delovne akcije.
Kakšne lastnosti pa mora imeti zgodba, da vas prepriča, da jo predstavite v oddaji?
Uf, to je pa zelo težko vprašanje. Predvsem najprej preverimo, ali zgodba drži in ali ni morda kaj neresničnega na njej. Moramo se zavedati, da ekipa vloži res veliko časa in denarja, zato se nam zdi prav, da prenovo Delovne akcije dobijo tisti, ki si jo res zaslužijo. Pomagati želimo ljudem, ki se v življenju trudijo priti do sprememb na boljše, pa jim nekako ne uspeva. In jim želimo z našim obiskom pomagati do lepšega, lažjega življenja.
Ste potem zbrali dovolj prijav?
Prijave so še vedno odprte, saj želimo priti do ljudi, ki nas res potrebujejo. Zato na tem mestu apel vsem, ki poznajo koga, za katerega menijo, da si zasluži obisk Delovne akcije, prijavite ga – delovnaakcija.si je pravi naslov. Pa kar pogumno in brez oklevanja, kajti prav ničesar ne morete izgubiti. Samo pridobite lahko. Nov začetek. Boljše življenje. Kdo pa si tega ne želi?
Nam lahko že kaj namignete – koga bomo spremljali v prvi oddaji?
Hja, lahko povem, da gre za par, ki je nekako sinonim za ljubezen in podporo drug drugemu. Več ne bi izdala, ampak saj ne bomo več dolgo čakali na prvo oddajo. V začetku marca se gledamo.
Glede na to, da oddaja poteka že nekaj let, ste morda v stiku še s kom iz prejšnjih sezon? Spremljate razvoj njihovih zgodb in življenja?
Z nekaterimi sem, z večino pa ne. To je tako kot nasploh v življenju – ljudje pridejo, potem pa nekateri takoj grejo, drugi ostanejo, tretji pa se oglasijo tu in tam. Sem pa vedno vesela vsakega sporočila od njih – nekateri mi sporočajo, da so dobili novega družinskega člana, pa kako gre otrokom v šoli. Ali pa o izgubah, ki so jih doživeli. Po navadi se mi javijo ob večjih življenjskih prelomnicah. In hvaležna sem, da se še vedno spomnijo na naše unikatne trenutke, ki smo jih preživeli skupaj.
Kako se pripravljate na oddajo in kaj so največji izzivi pri delu v televizijski industriji? Kaj vam je najbolj in kaj najmanj všeč?
Nimam kakšnega posebnega rituala, ampak pred snemanji si po navadi vzamem en teden zase. Takrat meditiram, diham, se umirjam in preganjam stres, ki potem med snemanji narašča. Saj pravim, nič kaj posebnega.
Največji izzivi pri snemanju Delovne akcije so zagotovo vremenske razmere. Ne glede na njih, mi snemamo. Letos me je prezeblo kot že dolgo ne. Mojstri so delali v skoraj nemogočih razmerah, pri minus 9 stopinjah. Včasih so imeli prste čisto otrple zaradi mraza. Ampak potem se malo pohecamo, se spravimo v smeh, dobro voljo in je takoj lažje.
Najmanj všeč mi je, da sem v času snemanja ogromno časa odsotna od družine. Tako da vse stvari padejo na mojega Petra, ki je zame največji heroj. Ob svoji službi poskrbi za Otjo in njene obveznosti, poskrbi za hrano, za čisto stanovanje. In sem res hvaležna, da imam takšno podporo z njegove strani. Če je ne bi imela, zagotovo ne bi mogla tako intenzivno biti z glavo in srcem pri projektu Delovna akcija.
Kako se spopadate s stresom, ki vam ga lahko prinese tako delo? Imate kakšne rituale, ko se vrnete po dolgem snemalnem dnevu domov?
Stres je kar pogosto prisoten. Sploh zato, ker je snemanje zelo intenzivno. Od jutra do večera, v vseh mogočih razmerah. Pa še čas nas ves čas preganja. Tako da je zelo pomembno, da ob koncu dneva pride tudi trenutek za počitek in sprostitev. Ko pridem s snemanja, si večer res vzamem zase, v hotelski sobi. Če je opcija, si v banjo natočim vročo vodo, ugasnem luči in samo diham. V tišini. Če pa imam ta privilegij, da spim doma, pa se stisnem k Otji. To je najboljša terapija premagovanja stresa.
Kaj menite, ali lahko televizija in mediji nasploh naredijo kaj za izboljšanje družbe in sveta ali je vse skupaj le velik šov?
Moč medijev je res neverjetna. In vsi, ki smo del tega šova, bi se morali zavedati ali pa čutiti odgovornost, če želite, do tega, kaj skozi radijski mikrofon ali pa televizijsko kamero sporočamo poslušalcem oziroma gledalcem. Od nas, ki ustvarjamo vsebino, je odvisno, kakšna bo ta in kakšno težo bo imela. Ali v svet pošiljaš prava sporočila, prave vrednote, ali gre samo za lastno promocijo? Jaz sem v medijskem svetu že več kot 20 let in soustvarjam ga z vidika glasbenice kot tudi voditeljice. In vsakič, ko mi je ponujena priložnost, da svoj glas spravim v svet, se vprašam, kaj želim sporočiti. Kaj je tisto, kar lahko dobrega dam posameznikom. Čutim namreč veliko odgovornost do tega.
Najbrž zaradi narave vašega dela veliko časa preživite na cesti, v avtomobilu. Kakšno glasbo poslušate, ko ste v avtu?
Ooo, zelo različno glasbo poslušam. Trenutno pogosto odkrivam liriko reperja Vazza, v čakalni vrsti je album skupine Maneskin, Pink in Sama Smitha. Imam pa na Deezerju tudi playlisto, poimenovano Ana’s Hard, kjer se najde tudi malo trša glasba, kot so recimo Slipknot, pa Jinjer in 30 seconds to Mars. Kadar potrebujem kaj bolj umirjenega, si zavrtim Nouvelle Vague ali pa kakšnen dober klasični jazz. Saj pravim, zelo raznolik nabor. Čisto odvisno od počutja.
Kaj bi svetovali mladim, ki bi radi sledili vašim stopinjam? Kaj je tisto, kar moraš imeti, da si uspešen v šov biznisu?
Predvsem moraš biti to, kar si. Ne bodi kot drugi, kot pravi Feri Lainšček v eni od svojih pesmi. Poiskati moraš svoj smisel na tem svetu in temu slediti. Ne glede na to, s čim se v življenju ukvarjaš.
Za konec še – kakšno je sporočilo vaše oddaje Sloveniji?
Mislim, da je glavno to, da se zavedajmo, kaj imamo, in bodimo hvaležni za to. Poleg tega je eno od sporočil, ki jih pravzaprav odražajo naše družine, tudi – vztrajnost. Da znaš vztrajati tudi, ko si na tleh, in poiskati kanček upanja, ki te žene naprej. Predvsem pa – bodite prijazni do drugih. Če boste, bodo zagotovo tudi drugi prijazni do vas.
