Na začetku nista razmišljala o tem, da bosta posnela album. Začela sta z eno skladbo, nato ji je sledila druga … na koncu je bil album nekaj neizbežnega. Tomislav Jovanović Tokac je izbral nekaj svojih, za klavir že ustvarjenih pesmi, ki so čakale, da ugledajo luč sveta, Emanuela Montanič pa jim je z aranžmaji in klavirjem vdahnila življenje. Ustvarila sta Čudež – album, kjer se poezija in klavir združita v glasbeno čarovnijo.
Album Čudež je, če lahko tako rečemo, nekakšno darilo korona krize, ki vama je dala čas za razmislek in delo.
Tokac: Ja, v bistvu je bila korona prvi razlog, da sem se lotil pregledovanja neke svoje že prej napisane pesmi. Glede na to, da nismo mogli nastopati s skupino Dan D, sem iskal nov način, da se lahko kreativno izrazim in da naredim nekaj, kar lahko dam ljudem, ne nazadnje tudi v obliki koncerta. To je bilo v času, ko so bile odprte le dvorane za do petdeset obiskovalcev. Potem so se ukrepi sicer sprostili, a sva z Emanuelo v ustvarjanju prišla že tako daleč, da ... da smo sedaj tukaj, s ploščkom v roki.
Kako sta se pa lotila dela na daljavo? Po Skypu, Zoomu …?
Emanuela: Na starinski način - po mailih. Tokac je pošiljal svoje želje, čez čas pa je od mene nazaj dobival skice, ki jih je komentiral po telefonu. Tako sva se nekaj mesecev usklajevala na daljavo, po umiku prepovedi pa sva se začela dobivati tudi v živo.
Tokac: Ja, pošiljal sem pesmi, ona je stvari poizkusno naredila, poslala nazaj itd. Tehnologija je premagala razdaljo med Ljubljano in Novim mestom ter vse tedanje prepovedi gibanja.
Predstavljam si, da si pri pisanju aranžmajev vzamete kar nekaj časa za razmislek, da najdete način, kako pesmim vdihniti življenje. Vam je ta čas ukrepov šel v tem smislu na roko?
Emanuela: Zimske dneve in noči smo najbrž vsi preživljali v izolaciji, delali pa smo na daljavo. Sama sem to spremembo s težkim srcem, vendar tudi hitro sprejela. Konec koncev je prav to omogočilo obilico časa, potrebnega za piljenje takšne glasbe.
Tokac: Ampak moram reči, da je bila presunljivo hitra in učinkovita.
Balada o nori Jani je tako simpatično prismuknjena pesem. Od kod se vam je vzela?
Tokac: Ja, to je pa neka zgodba, ki je v bistvu napol fikcija, napol resničnost. Tudi polovica imen je resničnih, polovico sem si jih izmislil oz. namerno dal neka napačna, tako da so se nekateri v tej pesmi morda prepoznali, nekateri morda mislijo, da so oni oziroma one, pa ne vedo, da niso. Gre za moj spomin na dogodek, ko sem prišel v Slovenijo in sem se navajal na ljudi, na prostor. V koronskem času sem se na to spet spomnil, spet zelo živo videl in hvala bogu – nastala je pesem.
Kako ste ji pa vi vdihnili življenje, se spopadli s to precej nenavadno pesmijo?
Emanuela: Najprej sem se spopadla z besedilom, nato pa kar nekaj časa sedela in razmišljala. Želela sem si, da bi glasba čimbolj zvesto sledila prizorom iz besedila, pri čemer pa je glasba vendarle morala ohraniti svoj tok in enovitost. Že Tokčev prvotni aranžma je sledil takšnemu principu, saj ne gre za tipično pop skladbo, opravka imamo s poezijo.
Tokac: Ja, v bistvu je poezija-proza. Neka klasična rokenrol struktura pesmi so tri, štiri kitice in refren. Pri Baladi o nori Jani pa sem dejansko bolj izpostavil zgodbo in sem ter tja naredil tudi rimo, ampak v principu je bil moj namen, da ne ubijam zgodbe, ampak ji pustim, da živi.
Emanuela: Tokčeve pesmi so zelo kompleksne v ritmičnem, harmonskem in melodičnem smislu. Tega na prvi pogled ni moč opaziti, a ko narediš analizo pesmi, njene vsebine, takrat šele vidiš, kaj vse se v njej dejansko skriva. Tako so mi nekatere skladbe šle hitreje in lažje od rok, za druge pa sem potrebovala precej več raziskovanja. Pri nekaterih sem, na primer, veliko časa porabila z iskanjem enega samega akorda. Pomembno je, da je ta tisti pravi.
Pesem Poj mi (Zdravilo za raka?) me je spomnila na pesem Emily Dickinson, v kateri govori o tem, kako se ljudje zelo radi za las izognemo postavljanju ali odgovarjanju na pomembna vprašanja v življenju.
Tokac: Ja, ta pesem je nekako socialno-politično obarvana s tem, da se sprašuje, kje smo, kam drvimo in kje bomo pristali. V bistvu je sestavljena iz množice vprašanj, s katerimi poslušalca dejansko prisiliš, da razmišlja … ali bomo res pristali na Marsu, ali smo našli zdravilo za raka? A veš, za stvari, ki jih vzamemo za samoumevne. V današnjem tempu življenja pa pozabljamo na globlji pomen – kaj bomo zapustili svojim otrokom. Kakšen bo naš planet? Ali bo sploh preživel? Bomo jedli črve ali gosenice? To neko vprašanje, ki ga, kot praviš, raje pometemo pod predpražnik.
Pesem Prepad pa zelo lepo slika posledice tega digitalnega časa, v katerem živimo. Ko imamo t. i. motilce življenja vedno ob sebi, v žepu.
Tokac: Če se v pesmi Poj mi sprašujem, kaj bo, ko bo, je v pesmi Prepad neki rezime, kje smo in kaj počnemo, kaj se sploh dogaja. In to je tisto, česar nočemo gledati, ker je resnica seveda kruta in boli. Ampak se mi zdi, da če pogledamo tudi skozi stisnjene oči, lažje najdemo odgovore na probleme. Tako jaz kot pesnik in ustvarjalec gledam na stvari.
Da bi stvar zares delovala, se mora med pesnikom in vami, ustvarjalko aranžmajev, stkati tista nevidna, a zelo pomembna vez. Kako sta jo zgradila?
Emanuela: Seveda se to ne zgodi čez noč. Poznava se že zelo dolgo časa, saj sem že v preteklosti sodelovala s skupino Dan D. Ko mi je Tokac ponudil sodelovanje »ena na ena«, sem dokaj dobro vedela, kakšen proces bo pred nama. Je pa ta vez, seveda, zelo pomembna.
Tomislav: To je v bistvu najpomembnejše v tem duetu. In koncerti, ki jih bova imela, bodo za naju najboljše orožje, da postaneva boljša. Ustvarjalni del v studiu je nekaj, kaj naju je mentalno povezalo. Gre čez roke, gre čez akorde, gre čez note. Ampak tisto, kar zaživi, se pa zgodi v živo na koncertu. Do sedaj sva imela dva in se dejansko rapidno izboljšuje ta najin pogovor, najin »čudež« na odru.
Si glede koncertov želita tudi manjših prostorov, kjer je občinstva manj, vama je bližje?
Tokac: Absolutno ta material terja neki svoj prostor, kjer ga lahko izvajaš, in ja, gre za bolj intimno ozračje, za manjše občinstvo. Tega nikakor ne bi mogli igrati ob 11. uri zvečer na stadionu. (smeh) Ne bo pravega učinka. Moraš ustvariti pravi ambient, kjer lahko ljudje dobijo največ od tega materiala. In to bo najin izziv pri vsakem koncertu.
Tehnologija je premagala razdaljo med Ljubljano in Novim mestom ter vse tedanje prepovedi gibanja.
Je te vrste projekt nekaj, kar bi bilo vredno čez leto ali dve ponoviti?
Tokac: Ja, v bistvu je zame to … kako bi rekel … po površju sva zagrebla, tukaj sva se spoznala, tukaj je stres še prisoten, zato da vse oživi, a mislim, da ko prideva iz tega ven, nama bo tudi novi material, ki ga bova delala, absolutno dvignil krila. Ja, pričakujem to.
Je dobro izstopiti in ustaljenih tirnic?
Tokac: Seveda, ker je popolnoma drugo ozračje in zame je to vedno izziv. Da se razumemo, z Dan D vedno uživam na odru in uživam, ko delamo nove stvari. To je moja prva familija in deluje kot naoljena mašina. Sodelovanje z Emanuelo pa je neko drugačno okolje, in vse, kar potrebujeva, je samo čas.
Bi lahko rekli, da je eno od sporočil albuma Čudež, da se ustavimo, si dovolimo videti majhne čudeže v življenju in smo zanje hvaležni?
Tokac: Ja, v bistvu to, na kar pozabimo, ker nam je samoumevno. Ko sva delala in je bilo treba dati naslov albumu, sva rekla, da je Čudež v bistvu pravi naslov te plošče in njena rdeča nit je, da ne jemljemo samoumevno vsak dan. Da lahko večkrat narediš nekaj dobrega tudi za koga drugega in se potem bolje počutiš. Zaradi hitrosti našega časa smo preveč posvečeni le sami sebi in razmišljamo tako, kot da so samo naše stvari najbolj pomembne. Čudež ima nekakšen razbremenilni učinek.
