Slikar, risar, grafik, restavrator in pedagog je živel tudi v Münchnu in hodil v Ažbetovo slikarsko šolo. Tam je spoznal tudi svojo bodočo ženo Rozo Klein. To naj bi upodobil tudi na svoji znameniti sliki Rdeči parazol, ki naj bi po navedbah njegovega prijatelja Anteja Gabra nastala pri Mikliču na Verdu, Roza pa naj bi bila v tem času noseča z njuno hčerko Rozi. Kar nekajkrat pa mu je tudi pozirala gola. Aktov je sicer Sternen v svoji karieri narisal zelo veliko. Ker mu je bila kritika od vsega začetka najmanj naklonjena, se je že zgodaj, na začetku 20. stoletja, začel preživljati z restavratorstvom, ki mu je postalo osnovni vir preživetja.
Bil je pionir in vodilni slovenski restavrator prve polovice 20. stoletja, od leta 1918 pa tudi izbrani restavrator fonda Narodne galerije. Med drugim je izvedel stropne poslikave v ljubljanski frančiškanski cerkvi, s katerimi je v baročni maniri nadomestil freske Matevža Langusa, ki jih ni bilo mogoče rešiti, izpostaviti pa velja še restavriranje Celjskega stropa. S tem se mu je dvignila javna podoba, postal je portretist višjega meščanskega sloja, prestižna znamka, za katero so tekmovali ljubljanski premožneži. Umetnik je našel svoje občinstvo, ki ga je uspešno zalagal s portreti in akti, poudarjeno čutnimi podobami, približanimi modnim tendencam časa.
Njegove umetnine so zaradi obsežnosti postavili v treh delih. V Razstavišču Narodne galerije so na ogled slike, v Galeriji Narodni dom risbe in grafike, tretji del v Narodnem domu pa je posvečen restavratorskemu opusu umetnika. Razstavo spremlja tudi obsežen katalog, v katerem so predstavljena Sternenova izhodišča, njegovo slikarstvo, risba in grafika in restavratorsko delovanje.
