Ste vitalni in polni energije, pa imate kakšne posledice po covidu?
Počutim se tako kot prej, pred boleznimi. Glas me ni zapustil, imel sem to srečo – ne vem, zakaj, ampak pri človeku določene stvari ostanejo do zadnjega trenutka. Tudi takrat, ko sem bil zelo ubog, me glas ni zapustil. Imel sem zelo malo moči, saj sem imel zelo močno pljučnico, zato pa mi je zdaj toliko težje, ko ugotavljam, da nekateri moji prijatelji, ki so zboleli zdaj, trpijo. Jaz sem to prestal predlani. Malo pred božičem sem se vrnil iz bolnišnice in vem, kako hudo je.
Kako po teh izkušnjah gledate na trenutno stanje v zdravstvu?
To, kar se zdaj dogaja, da ne moreš niti do svojega zdravnika – to pa si težko predstavljam. Da se to lahko zgodi v teh časih! Ženkica z dežele si denimo ne more in ne zna rezervirati termina prek spleta in mora oditi iz svoje dežele čakat v vrsto – to se mi zdi res hudo, še posebej za tiste, ki so starejši. Po pravici povedano, me to zelo gane.
Prej ste mi omenili, da vas žalostijo tudi pokojnine nekaterih starostnikov.
Najbolj me žalosti, da je v tem času mogoče, da starostnik, ki dobiva pokojnino, komaj preživi mesec s svojo pokojnino. To se ne bi smelo dogajati. Zdi se mi, da so ti ljudje pozabljeni. A to so ljudje, ki so delali, pa tudi če so delali 30 let, in ne 40, ker so se morali upokojiti zaradi bolezni. A ker je šel dve leti prej v pokoj, zdaj nima te pravice, pa drugih pravic. Ne bi se smelo zgoditi, da v tem tisočletju nekateri, ki so bili pridni, ne pridejo skozi mesec s svojo »penzijo« ali pa morajo zelo varčevati. Ne smemo se slepiti, nekaterim je res hudo in ne smemo pozabiti nanje. To so ljudje, ki si niti slučajno ne morejo privoščiti, da bi šli na kakšen koncert – kje pa! Komaj imajo za osnovno hrano, za kruh. To so Slovenci, ki so delali in so si z delom zaslužili, da bi šli v pokoj. Poznam kar nekaj takih, ki so zelo ubogi. Imamo denar za vse mogoče zadeve, nimamo pa za to, da bi človeku, ki je delal 40 let, dali toliko, da bi lahko vsaj preživel: da ni lačen, žejen in da ga pozimi ne zebe. Marsikdo je zdaj raje lačen, kot da bi bil na hladnem. Poznam takšen primer starostnika, ki mi je rekel: 'Raje bom kakšne dan lačen, ker zmrzniti nočem.' Pomislite na te ljudi, ki imajo po 500 evrov pokojnine: plačati morajo najemnino, ker si niso vsi mogli kupiti stanovanja v Jugoslaviji, pa ne zato, ker niso želeli, ampak ker niso mogli, čeprav so bila poceni. Vem, ker sem delal v tovarni kot tekstilni tehnik, in poznam te ljudi. S svojo plačo so živeli iz meseca v mesec, zdaj pa ne morejo živeti s svojo pokojnino. To polagam na srce vsem, ki o tem odločajo: naj ne pozabijo na starejše ljudi, ki so res reveži in živijo z nekaj sto evri na mesec. Pa morajo hoditi po hrano v kanglicah in si jo nosijo domov, v tem stoletju, ob vsem tem, kar imamo! To niso delomrzneži, to so ljudje, ki so desetletja delali. In to me boli.
Ste se kdaj ukvarjali s politiko?
Niti se ne bi hotel, niti slučajno. Nikoli nisem nastopal na nobenem shodu. Zakaj? Če bom šel za tega, mi bodo drugi zamerili, če bom pel za drugega, mi bodo prvi zamerili. In kaj imam jaz od tega, če nekoga užalim? Jaz ustvarjam glasbo in prinašam veselje, tako pa bi nekomu prinesel jezo – le zato, ker bi se opredelil. Jaz navijam za vse, da bi vsi lahko spodobno živeli. Ljudje se borijo za preživetje, ne pozabimo!
Vaša izkušnja v bolnišnici je bila dobra?
Bila je dobra in sem se že zahvalil UKC Maribor, še posebej za požrtvovalnost strežnega osebja in sestrskega osebja, ki je bilo izredno prijazno. Pa ne samo do mene, do vseh. Še vedno sem v stikih z dvema, s katerima sem ležal na intenzivni negi. Večkrat rečemo, da samo kapo dol osebju, ki je bilo takrat, ko smo bili mi tam! Zdaj, ko beremo o povišicah in višjih plačnih razredih zanje, pa le upamo, da je to res. Takrat sem se pogovarjal z njimi in sestre so mi govorile, da imajo zelo skromne plače. To so ženske, ki so bile na voljo vsak trenutek v svoji službi in to za vso strežbo. Jaz se nisem mogel niti ganiti iz svoje postelje, bil sem v »totalni« oskrbi. To si lahko predstavljaš le, če to doživiš. Ni preprosto. Ko vidiš, da ti pomagajo v takšnem stanju, bi se tem ljudem stokrat priklonil, ne le enkrat. In da so takšne razlike pri plačah, me je pošteno začudilo. Zdaj ne vem, ali je res boljše za te ljudi ali ne, a ti ljudje garajo po bolnišnicah.
Vaš sin je povedal, da je bilo z vami zelo hudo in da ni pričakoval, da boste okrevali ter se vrnili domov.
Ko je prišel na obisk v tisti popolni opremi, sem opazil, da je bil zelo potrt, a jaz se nisem mogel odzvati drugače, kot da sem bil tiho. Vidim, da ga je zelo prizadelo, in tudi meni je bilo hudo, čeprav sem se zavedal vsega. Bil sem pri polni zavesti, razsodnosti in sem spremljal mojo bolezen, a ob tem sem bil popolnoma brez moči. Nisem mogel niti dvigniti roke, nisem mogel stati – še iz omarice si nisem zmogel sam vzeti tablete. Ta bolezen me je paralizirala za skoraj mesec dni, potem sem se znova učil hoditi v rehabilitacijskem centru na Pohorju. Bil sem blazno vesel, ko sem lahko prvič sam odšel na stranišče. O teh časih v bolnišnici me veliko sprašujejo in zdaj imam že kar pripravljen odgovor, pol v šali, pol zares: ne bom se hvalil, upam, da bo tako ostalo. Pa še rima se. Me je pa zbodlo, ko so se vsi takrat spraševali, kako sem bolan, če sem pa nastopal na televiziji. Ljudje so pozabili, da se silvestrske oddaje snemajo že mnogo prej, nekaj mesecev prej.
O televizijskem delu vi sicer precej veste, saj ste bili dopisnik TV Slovenija, mar ne? Zakaj ste to službo pustili?
Dve leti sem bil dopisnik za TV Slovenija iz Maribora. Potem sem se v enem tednu moral odločiti, ali bom resno zabredel in postal snemalec ali pa bom ostal pri glasbi. Odločil sem se za glasbo – kot snemalec moraš namreč biti vsak dan na voljo. To ne gre skupaj z glasbo, saj če imam koncert, ga ne morem prekiniti in oditi snemat.
Ste kdaj obžalovali, da ste se odločili za pot glasbenika?
Nikoli, niti slučajno. Hodil sem na srednjo tekstilno šolo v Mariboru in vedno sem gledal, kako bi prišel v stik s kakšnim glasbenikom. Takrat sem igral kitaro, tudi bobne, a na koncertih sem videl, da moraš kot frontman vedno nekaj povedati, povezovati – in tega nisem mogel početi izza bobnov, zato sem se odločil, da bom vokalist, pevec. Zgodaj pa sem začel delovati kot avtor, napisal sem precej pesmi in melodij. Za Avsenike sem naredil več kot 40 besedil, svojih imam čez sto. Po domače lahko rečem, da sem skoraj padel dol, ko so mi 5. decembra podelili seznam mojih posnetkov na Radiu Ljubljana – imam namreč 1300 posnetkov! Delal sem vendar 60 let. Veliko sem snemal z Big Bandom. Menda celo še obstaja video iz portoroškega zaliva, kjer sem prepeval Privškovo Dajte mi dan; to je bilo v šestdesetih. To je bilo prvo snemanje videospota. Zadnje čase vidim, da Big Band nastopa manj, za kar mi je žal. Žal mi je tudi, da se oddaja V petek zvečer ne premika več po Sloveniji – ne vem, ali je to res takšen strošek, a to je največji stik televizije z gledalci.
Kako se danes spominjate svojih nastopov z Avseniki? Ste takrat sploh bili kaj doma?
Z Avseniki sem bil 18 let in potem še eno leto na voljo. Prvih 12 let smo imeli 21 koncertov na mesec, 97 odstotkov koncertov je bilo razprodanih, tudi med tednom. Kdo še ima danes v Evropi koncerte v ponedeljek, torek, sredo in četrtek ter so razprodani? Jih ni, a mi smo jih imeli, in to razprodane.
Kako vam je to uspelo?
Ne vem, tako močni smo bili tisti trenutek. Imeli smo razprodane dvorane in to je bil čudež te skupine, da smo večkrat razprodali 21 koncertov na mesec.
Je bilo zelo naporno?
Zelo naporno. Po 10 letih sem zakuhal, ko mi je sin rekel, da me itak ni nikoli doma. Takrat sem se zlomil in šel k Avseniku ter rekel, da bi rad nehal. Takrat je prvi reagiral naš najstarejši član, ki je rekel: »Zdaj bo spet prišel nekdo nov, jaz ne bom več hodil na vaje.« Povedal je, da bo treba spremeniti program, pa vse plakate in vabila, kaj vse to prinese s sabo! In še to mi je dejal: »Na koncu pa je Telefunken največja založba v Evropi, ki ima dobro pravno službo.« Ko sem nato znova prebral pogodbo, sem videl, da bi moral dati dvoletno odpoved. Pa sem si rekel, da bom še dve leti nastopal, a je iz dveh let nastalo osem let in še eno leto sem moral biti na voljo. Bilo je zelo naporno.
Potem ste krenili na samostojno pot. Se je bilo težko raziti z Avseniki, skupaj ste bili 18 let?
Z Avseniki smo nehali in takrat mi je Košir dejal: »Ti pa ostani to, kar si!« Jaz sem vprašal: »Kaj pa?« In je odgovoril: »Ja, ostani muzikant!« To sem premleval in nato sem naredil skladbico Ostal bom muzikant, na idejo Koširja, ki je to rekel v garderobi na naš zadnji dan. Tisti dan, ko smo vedeli, da je zadnjič, smo bili precej povoženi. Ni preprosto, mi smo se namreč dobro razumeli, a vse ima svoj začetek, sredino in konec. Imeli smo seveda težave, potrebnega je bilo veliko napora, ker smo pred običajnim koncertom večkrat imeli še dobrodelni koncert. Že takrat sem moral vzeti kakšno tableto, da sem lažje zaspal.
Takrat so se znani glasbeniki drogirali in si pomagali z različnimi substancami, kako ste se izognili temu?
Hvala bogu nas ni potegnilo v to. Zdaj je to moda in je škoda za glasbenike. Mi smo se vedno ozirali v tujino in smo vedeli, zakaj je umrla Janis Joplin. Vedeli smo za marsikoga, pa jih ne bom zdaj ožigosal, zakaj je kdo umrl. Mi smo bili čisti, privoščili smo si kakšno pivo ali deci vina, to je bilo vse. Zavedali smo se, da ne bomo kos naporu, če ne bomo razmišljali, da je treba normalno živeti.
Ste imeli radi narodnozabavno glasbo?
Do te zvrsti glasbe nisem imel določenega pogleda, bil sem izredno presenečen nad prijaznostjo Vilka Avsenika, ki je bil odličen pedagog in glasbenik, ki je znal vse razložiti.
Pred Avseniki ste živeli v Zagrebu.
Res je, prepeval sem s skupino Klan. Takrat je bilo tako, da so študenti dobili štipendije podjetij, potem pa so morali iti tja delat. Zaradi tega razloga, saj so vsi počasi morali v službe, smo nehali igrati. Dve leti sem z njimi prepeval v Tucmanu, to je največje plesišče v Zagrebu. Igrali smo skladbe skupine Chicago. Ta glasba je bila takrat na vrhuncu popularnosti, imeli smo tudi samostojne glasbe.
Pred kratkim ste s svojim Silvestrskim poljubom gostovali na večini slovenskih televizij. Ste pričakovali, da bo ta pesem postala evergreen meseca decembra?
Tega sem zelo vesel. Razlaga je preprosta: ljudje so to poslušali 50 let in marsikdo se ob tej pesmi spominja lepih trenutkov. Ob 30. obletnici pesmi smo imeli koncert v Mariboru in sem avtorja pesmi Dušana Velkavrha presenetil na odru ter ga vprašal, ali je imel v tej pesmi v mislih tudi sebe. Presenečen mi je odgovoril, da je bil takrat malce zaljubljen v eno deklico, ki jo je lahko poljubil le enkrat na leto, na silvestrovo. Na tej osnovi je napisal to besedilo.
Prepeval sem jo tudi v tujini. Nekoč je v ZDA k meni prišel gospod in rekel: »O, mr. Silvester!« Razumel sem ga, da misli, da sem jaz Silvo oziroma Silvester, pa sem mu rekel: »Oprostite, jaz nisem Silvo.« On pa mi je povedal, da ima ženo Slovenko, ki si vsak december prepeva samo Silvestrski poljub.
Kakšna se vam je zdela pesem, ko ste jo prvič slišali?
Klical me je Jože Privšek in povedal, da ima pesem za silvestrovo. Pričakoval sem nekaj veselega, poskočnega – ko pa sem prebral besedilo in slišal melodijo, mi je bila pesem všeč. Ni treba vedno skakati in spraševati »kje so roke«, kot smo se naučili od glasbenikov iz nekdanje skupne države. Ob glasbi lahko tudi sediš in celo zapreš oči ter uživaš.
Vi hodite na koncerte?
Dolgo sem hodil v Gradec v veliko koncertno dvorano, rad poslušam tudi resno glasbo. Zanimajo me vse zvrsti glasbe. Kakšna skladba mi je všeč, kakšna pa ne, to je stvar osebnega okusa.
Pripravljate avtobiografijo, bo kmalu izšla?
Je že pripravljena, a je nisem hotel izdati okoli praznikov. V knjigi je več kot 300 fotografij, saj vsako stvar rad opremim slikovno. Slika pove veliko. Pri pisanju mi je pomagal novinar, prijatelj, opisal pa sem svojo pot zunaj Slovenije. Torej čas z Avseniki in pot po Ameriki, Kanadi ter Avstraliji. Izšla bo spomladi.
Imeli ste tudi razstavo v Mariboru.
Razstava je trajala štiri mesece, to pa zato, ker sem bil takrat bolan. Zdaj jo imam doma, saj so mi jo podarili. Z delom razstave bom zdaj potoval po Sloveniji, saj bom obiskal slovenske regije in se s koncerti zahvalil svojemu občinstvu za 60 let. V preddverju vsakega koncerta bo tudi del te razstave.
Načrtujete turnejo po Sloveniji?
Res je, na ta način bi se rad poklonil in zahvalil vsem, ki me spremljajo že šest desetletij. Svoj prvi koncert sem naredil v svoji vasi Jarenini, posnela ga je tudi TV Slovenija. Drugi koncert sem naredil tam, kjer sem začel pred 60 leti, 5. decembra v Grand hotelu Koper, v nabito polni dvorani. Bil sem zelo ganjen, ko sem prišel na oder in začel s pesmijo Vračam se Slovenija, ki sem jo sam napisal. Bil je poseben užitek, da sem imel po 60 letih še vedno toliko moči, da sem lahko imel koncert na istem »placu«! Šestdeset let je res dolga doba in to, da lahko kaj takega doživiš, je nekaj posebnega.
Torej boste kar naprej nastopali?
Glasbenikom glasba iz resnosti prehaja v hobi. Vprašajte nekoga, ki se že desetletja ukvarja z glasbo – to je užitek. Jaz tudi na vajah uživam. Še bolje pa je, če vidiš, da je odziv občinstva, da vidiš, da jim ugaja tvoja glasba. Ko sem pred kratkim nastopal na Kongresnem trgu, so mi rekli, naj zapojem dve pesmi, na koncu sem jih zapel 12. Ko sem pel na Trgu Leona Štuklja v Mariboru, so mi enako rekli za dve ali tri pesmi, a nisem mogel z odra. Še sam sem bil tako navdušen. Ljudje so začeli plesati, kričati, na odru sem bil več kot eno uro.
