Dedek Mraz ste že trideset let. Kako je prišlo do tega, da ste oblekli njegovo suknjo?
Kaj pa vem … Sem igralec, zato zelo rad nastopam in sem v središču pozornosti, in dedek Mraz je odlična prilika za to. (smeh) To bi bil tak egoističen odgovor. V resnici se ne spomnim natanko, kako je prišlo do tega, vem pa, da to že dolgo počnem. V devetdesetih letih, ko sem bil svobodni igralec, sem kot dedek Mraz veliko nastopal po vsej Sloveniji, nekajkrat sem bil tudi ljubljanski dedek Mraz, takrat, ko je bila še velika povorka, ne kot danes, ko se nekih pet »mandeljcev« sprehodi po temi. Velike povorke so poanta vsega tega: v špalirju stoji na tisoče ljudi, dedek Mraz se pelje mimo, ljudje pa se veselijo neumnega, izmišljenega lika z brado. A to je to.
Kakšen je vaš dedek Mraz?
Jaz mislim, da bi moral vedno prinašati veselje, upanje, pozitivnost, temu primerni so tudi moji nastopi, ki so namenjeni vsem, tudi starši se ob njih zabavajo; nekateri so bili pred dvajsetimi leti morda tudi sami na mojih kolenčkih in peli pesmico – kako čas hitro mine! Med nastopi uporabljam tudi kitaro. Sem dedek Mraz, ki ima polno nekih »for« in si vedno vzame čas za vsakega otroka, tega si ne pustim vzeti. Vsakega kaj vprašam in mu dam bombon. Ta včasih kateremu pomeni več kot darilo. Da nekaj res dobijo od mene. In seveda se skupaj fotografiramo. Jemljem pa ta lik tudi malo z distanco in ironijo in kot takega ga sprejmejo tudi starši. Ne maram ločevanja na pridne in poredne; vedno se glede tega pošalim, nikoli pa ne žugam.
Pravite, da ste kot dedek Mraz doživeli tudi marsikatero travmo?
Res je. Ko te otrok pogleda v oči in vpraša, zakaj mu ne prineseš tistega, za kar ti piše vsako leto – kaj odgovoriti? Mene se to zelo dotakne. Ali pa če otrok ostane brez darila, včasih se kaj založi ali pozabi – kdo je kriv? Dedek Mraz, seveda! Nekoč me je neka punčka začela brcati in tepsti, zakaj sem ji prinesel to darilo, ki ga ni želela. Ja, vse mogoče se zgodi. Ampak večinoma so pozitivne stvari.
Otroci še verjamejo v dedka Mraza?
Absolutno! Sprašujejo, kje imam jelenčke. (smeh) In prav je tako. Se pa zadnja leta pojavlja nekaj, kar me čudi in s sociološkega vidika zelo zanima: kar nekaj staršev ne želi, da se njihov otrok fotografira z dedkom Mrazom. In to z njihovim telefonom, ne govorim o kakem uradnem fotografu. Razumem, če tega ne želi otrok, ampak starši rečejo: »Mi se pa ne fotografiramo!« Ne vem, kakšen je vzrok.
So danes želje otrok drugačne, kot so bile pred petnajstimi, tridesetimi leti?
Ne, razen kolikor je šla naprej tehnologija. Pred leti je bil playstation, zdaj pa je playstation 5. Niso zahtevni, ves čas se vrtimo okoli enakih igrač, najpogosteje kock, avtomobilčkov, družabnih iger, punčk … Ne morem reči, da si zdaj želijo veliko več kot nekoč. Morda kakšen posameznik, a v povprečju je kar podobno. Sem bil pa pred kakimi desetimi leti precej žalosten, ker otroci niso več pozdravljali in se zahvalili, zdaj pa se to spet vrača, na srečo ni šlo v skrajnost. Je pa res, da sem dedek Mraz v glavnem v Ljubljani, ne vem, kako je kje drugje.
Igrali ste tudi Miklavža in Božička. Kateri vam je najljubši?
Nekateri bi rekli, ali ni vseeno, si pač natakneš brado in je vse »isti šmoren«. Je in ni. Kot ateist sem Miklavža zelo težko sprejel, moram priznati. Pa njegovo črno knjigo za poredne otroke in zlato za pridne … Božička pa je bilo veliko v devetdesetih, ker je bilo takrat precej nasprotovanja dedku Mrazu, ki velja za komunistični lik. A vsi vemo, kaj je Božiček – reklamni proizvod.
Kdo od teh treh je v Sloveniji trenutno najbolj priljubljen?
Mislim, da kar dedek Mraz. Tudi če pridem na oder kot Božiček in rečem, da bomo eno zapeli, vsi začnejo peti Sivo kučmo. (smeh) Glede na sporočilnost niti ni tako važno, bolj je pomembno, da dobri mož prinaša veselje. Kaj bi se prepirali, kdo je komunističen ali kapitalističen … Edini pravi je v bistvu Miklavž. Mi je pa žal, da se persono dobrega moža marsikje zbanalizira in uničuje zaradi pohlepa, na primer v nakupovalnih centrih so včasih neki idioti z brado iz vate in strašijo otroke. Ne, ta lik mora biti neka persona!
Ste oče dveh otrok, zdaj imate tudi že vnuka. Kdo je nosil darila vašim otrokom?
Pri nas je nosil Božiček ali dedek Mraz. Sem se tudi jaz zanju kdaj oblekel, ko sta bila še majhna.
Kdo pa je vam nosil darila, ko ste bili otrok?
Darila smo dobili za novo leto, se mi zdi, da ni bilo prav določeno, kdo jih je nosil. Moj oče je bil komunist in partizan, a otrokom ni odžrl božiča – postavili smo smrekico in jo okrasili. Dedka Mraza sem prvič videl v vrtcu, imam še to črno-belo fotografijo: dedek Mraz nekaj govori, jaz pa sem v kotu za mizo in ga zamišljeno gledam. Evo, verjetno sem si že takrat mislil, da bom takole tudi sam nekoč »afne guncal«. (smeh)
