Da razprodaš največja koncertna prizorišča, ne potrebuješ aktualnih uspešnic. Ljudje radi prisluhnemo tistemu, kar dolgo poznamo, bodisi na radijski postaji ali pri nakupu koncertnih vstopnic. Trojček koncertov, ki smo jih pred tedni obiskali v Zagrebu in Budimpešti, to potrjuje. In vsi trije so ponudili to, kar je občinstvo pričakovalo: profesionalno izvedbo skladb, ki s(m)o jih poslušali v najboljših letih svojega življenja.
The Cure so tako v več kot štiridesetletni karieri v Zagrebu prvič nastopili na samostojnem koncertu (prej edini nastop na Hrvaškem so oddelali leta 2019 v sklopu festivala InMusic) in konkretno napolnili tamkajšnjo Areno. Poslušalci so prispeli iz večine sosednjih držav, čeprav je bend ekstenzivno koncertiral tudi pri sosedih (Dunaj, Budimpešta, kar štirje koncerti v Italiji). Goth rock, ki ga prikupno mešajo z elementi popa, privablja širok spekter publike, novica o skorajšnjem prihodu albuma Songs of the Lost World, prve studijske plošče po štirinajstih ali petnajstih letih, je bil dovoljšen razlog za dodatno navdušenje orto fenov. Nov material je bolj melanholične barve brez preveč pop loščila: večer je otvorila otožna Alone, nekje vmes se je prikradla And Nothing is Forever, osrednji del pa se je sklenil z Endsong, a najznamenitejši štikelci, ti so bili razporejeni na začetek večera (Pictures of You, Lovesong) in zadnjo tretjino nastopa (Lullaby, The Walk, Friday I'm in Love, Close to Me ...), so pričakovano izvabili najboljši odziv prisotnih. Mogoče misel na nekoliko zaobljenega možakarja v šestdesetih, ki nosi ličila in frizuro, ki deluje, kot da že tedne ni videla šampona, na papirju deluje hecno.
A Robert Smith svojo podobo zna »nositi«, z nekdaj vranje črno in zdaj nekoliko osivelo čupo in bledoličnim make upom ostaja ena najbolj prepoznavnih ikon rocka osemdesetih. Na odru deluje – kot je nekdo iz moje družbe dodal – kot plišasti medvedek. A kar je res impresivno: njegov glas ostaja enak kot v osemdesetih. Ko je nekajkrat nagovoril prisotne, je to storil s precejšnjo mero sramežljivosti in tako hitro, da je bilo treba konkretno zastriči z ušesi, da bi razumel njegov angleški akcent. Po bendovskem stažu drugi najstarejši član, basist Simon Gallup, deluje kot rockabilly frajer iz teve reklame in edini dodaja nekaj dinamike med precej statičnimi glasbeniki na odru. A The Cure niso nikoli bili zabavljači v pravem pomenu besede, pri njihovih koncertih je šlo za poudarek na skrbno odigrani glasbi in atmosferični scenografiji, čeprav je zaključek dve uri in pol trajajočega nastopa s preverjenima favoritoma Just Like Heaven in Boys Don't Cry, konkretno razživel publiko.
PESMI V NOVI PREOBLEKI
Štiri dni pozneje je na oder iste, a tokrat še bolj polne dvorane stopil Sting. Na Hrvaškem se je tokrat ustavil v sklopu še predkoronske turneje My Songs, ki je v bistvu turneja največjih uspešnic v nekoliko spremenjenih aranžmajih. Ob spremljavi benda, ki ga vodi dolgoletni sopotnik Dominic Miller na kitari, se je glasbenik sprehodil skozi impresivni nabor najbolj zimzelenih komadov od zgodnjih dnevov nekdanje zasedbe The Police (otvoritvena Message in a Bottle, Spirits in Material World, Walking on the Moon) preko najmarkantnejših momentov solistične kariere (Englishman in New York, Brand New Day, Desert Rose) vse do lanskega albuma The Bridge (If it's Love). Pod lično
živopisno scenografijo in domiselno dinamičnim prenosom dogajanja z odra na dveh ekranih je nastop oddelal rutinsko. Odlična zvočna slika je ponudila vse subtilne note z odra, Sting pa se je s svojo legendarno zguljeno bas kitaro guncal od enega konca odra do drugega in nasmihal prvim vrstam – mikrofon je imel pritrjen za glavo, kar mu je omogočalo veliko več svobode, kot bi je imel stoječ za mikrofonskim stojalom. Pri 71-ih je videti več kot odlično, ženske so verjetno razmišljale, da bi tudi svoje može morale dati na strožjo dieto, moški verjetno to, da bi se lahko tudi sami začeli ukvarjati z jogo in tantričnim seksom, če to pomeni, da bodo pri njegovih letih tudi sami tako fit. Proti koncu osrednjega dela se mu je na odru za izvedbo razigrane King of Pain (z repertoarja The Police) pridružil sin Joe Sumner, ki je nastopil kot posebni gost na začetku koncerta. 45-letni glasbenik (eden od njegovih šestih otrok) po očetu ni podedoval samo videza, njuna glasova sta enake barve in zvena, česar po očetu ni podedoval, pa je ustvarjalni talent. Večer se je zaokrožil s trojčkom esencialnih hitov: osrednji del z Every Breath You Take, največjo uspešnico, pod katero je podpisan, in dodatek z Roxanne (obe je posnel z The Police), ki vseeno v živo ne zveni tako razburljivo, kot jo je izvajal z bivšim bendom, ter za končni finale, tokrat prvič s kitaro v roki, Fragile. Delikatna oda miru in razumevanju v svetu (»nič ne nastane iz nasilja in nikoli ne bo«) je v današnjih časih bolj aktualna kot kadarkoli prej. Po uri štirideset brezhibno, a tudi hladno profesionalno izvedenega repertoarja se je priklonil in obljubil, da se bo v Zagreb vrnil. Ni razloga, da mu ne bi verjeli.
FANTJE OSTAJAJO FANTJE
Drugi dan novembra so v Budimpešti nastopili Backstreet Boys. Če se zdaj sprašujete, ali Backstreet Boys še obstajajo, naj povemo, da ne samo, da snemajo albume (DNA je leta 2019 naskočil vrh prodajne lestvice v ZDA, Nemčiji, Avstriji, Kanadi in še kje, čisto sveži album božičnih napevov pa prav tako dobro kotira na lestvicah), njihova svetovna turneja je popolnoma razprodana. V Nemčiji, denimo, so imeli po več zaporednih nastopov po največjih arenah in tudi v Budimpešti za nastop v osrednji mestni dvorani ni bilo na voljo nobene vstopnice več. Nekoč fantje, zdaj moški blizu ali preko abrahama, so plesali in peli, kot da smo spet v devetdesetih. Vsi so še vedno videti kot v dnevih, ko so dominirali na programu MTV, a tudi njihovo občinstvo je odraslo z njimi.
V dvorani, v kateri je z velikansko večino prevladoval nežnejši spol, je bilo veliko hihitanja, glasnega prepevanja, potočila se je kakšna solza, ko je peterec drvel skozi impresiven nabor uspešnic. Dobesedno drvel, fantje namreč nastopajo na matrico (posneto glasbeno spremljavo) in v živo pojejo, kar jim je omogočilo, da so 32 skladb stlačili v dve uri skrbno koreografiranega nastopa. Ta bazira na mešanju poskočnih skladb in balad, ki jim dovoljujejo, da si nekoliko oddahnejo in laskajo občinstvu, nato se scenarij ponovi z občasnimi humornimi vložki, kot je bilo »preoblačenje« A.J.-ja in Howieja za špansko steno. Ko sta ob muzanju odvrgla spodnjice med prve vrste (seveda se nista zares slekla niti odvrgla spodnjic, ki sta jih nosila na odru), se je v občinstvu razlegel glasen krik in smeh. Ko se je večer sklenil s huronskim prepevanjem I Want it That Way in nato Don't Go Breaking My Heart in Larger Than Life, v dvorani prav tako ni bilo nenasmejanega obraza. Kot je dejala kolegica med prerivanjem proti izhodu: »Počutim se, kot da je leto 1999, ne 2022. In prav fajn občutek je tole.« Nostalgija je sladkobna emocija.
