Ženski del občinstva je zarjovel, za hip jih je ošvrknil s pogledom, a se je kričanje poleglo, ko si je znova oblekel jakno. Obrnil se je proti prvim vrstam, zdaj pod jakno goloprs (pri 66 letih je njegova fizična forma še vedno impresivna), zmagoslavno dvignil stisnjeno pest, kljubovalno povzdignil zgornjo ustnico in izpustil znameniti krik. Če sodimo po koncertu v razprodani dunajski dvorani Gasometer, se nekatere stvari ne spreminjajo.
Billy Idol na Dunaju
Zadnji ponedeljek v septembru smo britanskega glasbenika končno ujeli na Dunaju, po tem, ko je pred poletjem napovedano evropsko turnejo zaradi zdravstvenih težav prestavil na zgodnjo jesen. Nekoliko krajša evropska turneja poteka v sklopu promocije aktualnega mini albuma The Cage, ki ga je izdal v sodelovanju z dolgoletnim kitarskim partnerjem Stevom Stevensom.
Vsa prizorišča so srednje velikosti in ne velike arene, kar mu zlahka omogoča, da jih napolni in da je vzdušje temu primerno. Repertoar igra na preverjene hite in pravo mero novejših skladb – uvodni trojček je vključeval Dancing with Myself, Cradle of Love in Flesh for Fantasy, nato pa naslovno skladbo z aktualnega mini albuma, ki ima s huronskim refrenom precej možnosti, da ostane v koncertnem repertoarju še nekaj naslednjih let. Spremljevalni bend, ki ga vodi Steve Stevens, je nabrit, uigran in primerno glasen za potreben koncertni šus.
Billy nikoli ni bil poskočen frontman, zdaj je še nekoliko bolj statičen, a znameniti gib, ki deluje, kot da šofira z velikim volanom in na koncu vzdigne stisnjeno pest, vsakič deluje ikonično in vsakič vzbudi glasen odziv občinstva. S publiko je sicer malo komuniciral, vmes je omenil, kako »čudovit je Dunaj«, ko pa se je nekoliko več razgovoril proti koncu nastopa, so se ob njegovem mrmranju z globokim glasom številni praskali po glavi, ko so poskušali razvozlati, kaj sploh pravi. A to niti ni bilo tako pomembno, obiskovalci večinoma v srednjih letih so dobili to, po kar so prišli. Večer hitov, ki so jih pred 30 leti nažigali v svojih sobah in na plesiščih.
BRCAJOČI DEDEK
Billy je zdaj dedek (dobesedno), ki prosti čas preživlja med igro z vnuki, na odru pa ostaja Billy Idol, možakar v osupljivi fizični formi, ki poje refrene, ki so še vedno stalnica radijskih postaj klasičnega rocka. Ob strani mu stoji Steve Stevens, s katerim sta v 80. letih spisala večino Billyjevih uspešnic in ki se je po več kot desetletju premora konec leta 1999 vrnil v bend. Stevens, ki je prejel grammyja za znamenito naslovno temo filma Top Gun (in jo tokrat na Dunaju ob huronskem odzivu odigral proti koncu osrednjega dela), je z bujno pričesko in botoksom videti kot hip babica, a njegovi prsti so precizni in dajejo glasbi nezgrešljivi zven.
Billy in Steve sta kamerada in tandem tako na odru kot v studiu, brez njega bi vse skupaj zvenelo precej drugače – poglejte si kakšen posnetek iz 90. let, pa bo to povsem jasno. Stevens je v solistični točki na akustični kitari pokazal svojo virtuoznost v venčku, ki je vključevala hitroprstne motive flamenka in se mimogrede dotaknil Over the Hills and Far Away, Stairway to Heaven (oboje iz kanona Led Zeppelinov) in Eruption (Van Halen) ter zasluženo požel gromki aplavz. »Hvala, da ste omogočili, da je moje življenje tako je**no fantastično, in hvala tudi tebi za to, Steve,« mu je polaskal proti koncu nastopa. Zadnja tretjina osrednjega dela je nihala med svežim materialom (Runnin' From the Ghost) in tistim z začetka kariere (nabrita One Hundred Punks iz dnevov njegove prve zasedbe Generation X), preden se je sklenila z Rebel Yell, ki je v glasno prepevanje spravil vseh skoraj štiri tisoč obiskovalcev.
Dodatek z Born to Lose iz kanona The Heartbreakersov in seveda White Wedding je zaključil uro in pol dolg nastop. Še zadnjič je zmagoslavno dvignil pest in odkorakal z odra. Na koncu se je zdelo, da smo bili na rockovskem žuru 90. let, a vseeno v aktualnih časih. Billy Idol še vedno brca in izdaja novo glasbo (predzadnji mini album The Roadside je izšel lani, Cage letos) – kot številni njegovi sodobniki bi zlahka postal izvajalec, ki se vsako sezono s turnejo šlepa na nostalgijo. A se ne da.
