Katarina in Andrej Škufca sicer še danes veljata za naš najuspešnejši plesni par, osvojila sta več kot 20 prvih mest na državnih tekmovanjih v standardnih in latinskoameriških plesih, štirikrat sta bila tudi svetovna prvaka. Leta 2008 se je Katarina poslovila od tekmovalnega plesa in ustanovila svojo plesno šolo. Poročena je z Damjanom Kuzmičem, s katerim ima šestletnega sina Marka, ki je ta mesec prvič prestopil prag osnovne šole. Še ena, morda celo večja prelomnica za Katarino letos.
Čestitke za abrahama!
Joj, hvala, sem že kar malo pozabila nanj, čeprav je že tu. Sama pri sebi sem si rekla, da sem v življenju organizirala že toliko dogodkov, praznovanj in podobnega, da za svojo petdesetletnico ne bom organizirala ničesar. Ne bo nobenega velikega praznovanja, bom pa z vsako svojo skupino učencev v plesni šoli nazdravila.
Boste pa menda praznovali vsaj v krogu družine?
To pa zagotovo! Čez vikend bomo z možem in sinom šli na kosilo, s starši in sestro pa kakšen teden pozneje. Takšna majhna, prijetna, družinska, povezana slavja. Nikoli nisem na veliko praznovala rojstnih dni, da bi se vse ustavilo ali da bi kam šla, si kaj privoščila. Vedno sem delala na rojstne dneve – če si športnik, moraš iti na trening ali tekmo ne glede na rojstni dan. Iz tistega časa sem ohranila to kot čisto normalen dan.
Ampak za večino petdesetica predstavlja neko prelomnico v življenju?
Morda pa je res, ampak kot rečeno, nočem velike zabave. Morda se bo malo čudno slišalo, ampak vem, da bom dolgo živela in bo še kar nekaj okroglih obletnic, ki jih bo morda bolj vredno praznovati.
Si želite kakšnega posebnega darila?
Sem že prerasla materialna darila. Mož mi večkrat kupi kakšen nakit, pa mi je prav nerodno in rečem, ali ni škoda denarja. (smeh) Želim si samo, da bi bila zdrava, da bi bili zdravi vsi okoli mene, da bi lahko počela to, kar me veseli, torej učila ples. Da bom še naprej »fit«, da bom lahko to počela … Ja, gledam v prihodnost predvsem z željo, da bom še dolgo »fit«.
Verjetno ste tako mladostni tudi zaradi šestletnega sina?
Imate čisto prav. Ko sem bila noseča, sem si obljubila, da me bo otrok držal pokonci, da ne bo čutil, da je imel stare starše, ki se jim nič ni dalo ali ki niso zmogli. Tudi to je motivacija, da se posvečam sebi, svojemu telesu, da telovadim, se gibam, sem v kondiciji. To me žene naprej.
Mark je šel letos v prvi razred. To je za mame tudi posebna prelomnica?
Da, zelo velika prelomnica je to …
Ste jokali?
Nikakor! Nam je bilo sicer hudo zapustiti vrtec, ker imamo zelo lepe spomine tako na vrtec kot na vzgojitelje – izvrstni so bili. Hudo nam je za lepim in dobrim, a gledamo z veseljem v prihodnost. Mark je vznemirjen in željan novih poznanstev in izzivov, vsak vikend sprašuje, kdaj bo spet šel v šolo.
Je pa verjetno zdaj usklajevanje za vas težje?
Da, ker je bil do zdaj v popoldanskem varstvu, kar pomeni, da sva bila vsako dopoldne skupaj, potem pa je šel on v vrtec, jaz pa v službo, zvečer pa ga je pobral mož, babica ali varuška. Najin čas je bil dopoldne, tako da nimam nobene slabe vesti ali slabega občutka, da ne bi bila dovolj z otrokom. Ob tem sem lahko počela vse, kar moj posel zahteva, to je delo popoldne. S šolo pa se je to spremenilo. Ker sem organiziran človek in rada načrtujem, sem se že spomladi začela pripravljati na jesenski čas, se pravi, kako bom čez šolsko leto delala, da bom dovolj z Markom in vseeno še počela to, kar me veseli. Zdaj se to moje načrtovanje udejanja in sem zelo vesela, da je tako ali še bolje, kot sem si zamislila.
Kdaj je zdaj vajin čas?
Predvsem čez dan. Nekatere dneve ga grem iskat v šolo bolj zgodaj, takoj po kosilu, druge malce pozneje, če ima še kakšno aktivnost po šoli. Najin čas so vikendi, ves ponedeljek popoldne, torek do 17.30, srede zvečer, četrtek dopoldne, v petek pa je pri babnici in z očetom. Imava dovolj skupnega časa, vsak dan ga odpeljem v šolo, zjutraj skupaj pojeva zajtrk … Vesela sem, da sem se tako lepo organizirala. To seveda pomeni, da manj delam kot prej – a saj sem tako ali tako delala preveč. Prej sem delala več kot 50 ur na teden, zdaj pa 20. Kar je čisto prav. Veste, kaj, morda je to moje darilo za 50. rojstni dan! Garam od svojega 18. leta, nisem poznala praznikov, vikendov, prostih dni, zdaj pri petdesetih pa si res lahko privoščim vse malo bolj »na izi«.
Pogrešate kdaj tekmovalne čase?
Ne, to je bil ogromen stres, kjerkoli sem bila, na treningu z učiteljem ali na tekmi, ko te ocenjujejo, gledajo, moraš delati vtis … Bil je večni boj za dober vtis in dober rezultat. Ni mi žal tega časa, ostalo je tudi veliko pozitivnih stvari, ki so me oblikovale, ampak ne bi pa šla nikoli nazaj.
Ko govorite o večnem boju, pritisku, ocenjevanju – zveni kot današnje življenj z družbenimi omrežji.
Mogoče pa res. (smeh) Tako je: če nisi v vrhu, te ljudje ne gledajo in te ne jemljejo za vzor, če na tekmi hitro izpadeš, se preoblečeš in lahko v miru gledaš ter kopiraš svoje sotekmovalce, ki so ti za vzor. A midva z Andrejem Škufco sva bila od leta 1995 do leta 2017 vedno v finalih. Vsak je pogledal, kaj imam oblečeno, bog ne daj, da se na treningu skregaš s plesalcem, ker potem so že ugibali, ali se bova razšla in nehala plesati. Ves čas si moral dajati dober vtis. Biti ves čas pod nadzorom, ni bilo lahko, jaz sem rada takšna, kakršna sem, zato sem precej občutila, da sem opazovana in nadzorovana.
Ampak še zdaj ste na očeh javnosti, če ne drugega v šovu Zvezde plešejo?
Zdaj je drugače, zdaj bolj čutim, da sem, kar sem, takrat pa so bili treningi kar burni, hitro se je povzdignil glas, prišle so solze na oči ali je udarila jeza, a sem čutila, da moram te stvari skrivati, da ne bi kdo mislil, kaj je narobe. Zdaj pa teh negativnih čustev – razočaranja, žalosti, nezadovoljstva nad sabo in/ali nad partnerjem – ni.
So pa druga?
Predvsem pozitivna, na primer veselje. Ravno začenjamo novo šolsko leto v naši plesni šoli in presrečna sem, kakšna dobra energija je. Malo pred najinim klepetom me je poklicala učenka, gospa čez 70 let, in rekla, kako luštno je bilo na tečaju, kako je pogrešala ples in da komaj čaka naslednjo uro. Ne potrebujem nič več!
Tekmovalni ples terja svoj davek na telesu. Čutite kakšne posledice?
Moram reči, da ne, verjetno zato, ker sva z Andrejem pred in po treningu vedno delala raztezne vaje. To je tisto, kar naju je rešilo, se mi zdi. Profesionalni in amaterski športniki zanemarjajo pomen razteznih vaj, a z njimi preprečiš poškodbe tako na kratek kot dolgi rok. Edino, kar lahko rečem, je, da zdaj ne bi želela biti vsak dan v visokih petah. Vsi moji čevlji za vsakdanje življenje so nizki, tudi učim v zelo nizkih petkah, tricentimetrskih, včasih pa sem trenirala v sedemcentimetrskih. No, za kakšno priložnost tudi še obujem visoke pete, denimo za oddajo.
Se Mark morda tudi zanima za ples ali hodi na vaje?
O, ja, lani je hodil na plesne vaje. Ker je moški, ga želim spodbujati k plesu brez forme, kar pomeni, da ne potrebuješ znanja korakov, da lahko plešeš. Tako kot je to v Latinski Ameriki, na primer na Kubi ali v Dominikanski republiki, kjer ljudje plešejo brez forme, in če jih prosiš, naj ti pokažejo osnovni korak, ne znajo, ker plešejo kot odziv na ritem. To želim pri Marku spodbujati, da nima zavore pred plesom, ker ne bi vedel korakov, ampak da zna tudi sproščeno zaplesati, ko sliši glasbo.
Pa ima ritem?
Ima, je velik »gibalec«, ga pohvalijo, da je talentiran za gibanje, česarkoli se loti.
Če bi se odločil za vrhunski ples ali šport, kako bi se odzvali?
Podprla bi ga. Kar bo fant želel, ne bom ga v nič silila ali odvračala. Je pa res, da bi želela spodbujati šport, ki je v okolju, na lokalnem območju, ne da se ga vozi na drugi konec Ljubljane. Živimo v Črnučah, kjer je močan judo, zato je šel k judu. Ravno je šel na prvo vajo, dobil kimono in mi je takoj pokazal, kako primeš nasprotnika in kako se prikloniš.
Trenutno veliko govorimo o spolnem nasilju nad ženskami. Ste tudi vi doživeli kaj takega med svojo kariero?
Mislim, da nisem, ampak je pa ozka meja med tem, ali ti trener želi pokazati, kateri del telesa moraš kam dati, ali te zavestno prime za »tisti« del telesa. Zdaj se veliko govori o tem, kateri deli so intimni – jasno je, da tam, kjer je spodnje perilo, kjer so hlačke in modrček, se ne dotika! Se mi zdi, da plesni učitelji še niso tako daleč. Vsaj ne tisti, ki so delali z nami. Ali pa so bili takrat drugi časi. Se pa niso dogajale takšne stvari, o kakršnih danes beremo. Grozljivo! Ne glede na to, koliko časa je minilo od takšnega dejanja, je vedno vredno obsojanja.
Se vam zdi zdaj pravi čas, da ženske spregovorimo?
Seveda, vedno je pravi čas! To so tako strašljive stvari, da o njih ne moreš govoriti ali pa ti spomin preproste zamrzne in se ne spomniš, šele čez čas pride ven in to je najbolj strašno. Prav je, da se takšne ženske podpre, ne glede na to, kdaj se je zgodilo. O tem je treba govoriti.
Verjetno moramo začeti o tem ozaveščati in učiti že otroke. Se tudi v vaši plesni šoli kdaj posvetite temu?
Pri nas učimo odrasle, zato tu ni prostora za takšne stvari. Smo pa imeli do lani tudi otroške programe in je bilo nekaj primerov, da so otroci plesnim učiteljicam iskreno povedali, kaj se dogaja pri njih doma. Seveda smo to posredovali naprej ravnateljem, smo pa zato za naše plesne učitelje pripravili izobraževanje, kaj storiti v takšnem primeru, kako ravnati. Nikoli ne veš, kdo govori resnico, a prav je, da poslušaš, poveš naprej in da se razišče. Ni dovolj, da le potolažiš otroka. Treba je ukrepati.
