Na najbolj iskani vstopnici letošnjega leta v regiji je pisalo Arctic Monkeys v Areni Pula. Za že tretje gostovanje britanske skupine na Hrvaškem (in prvo v Pulju) so novembra vstopnice pošle v pičlih šestih minutah in dva tedna pred gostovanjem na črnem trgu dosegale cene po 250 evrov. Preveč? Niti ne. Slabih sedem tisoč prisotnih je dobilo tisto, kar je pričakovalo – dobro uro in pol skladb iz celotnega opusa benda, ki je pred 15 leti obnorel Anglijo in nato počasi še Evropo ter preostanek sveta – z izjemo ZDA, ki so jih sramežljivo začeli objemati šele pred nekaj leti.
Kot predskupina je na oder ob osmih stopil irski četverec Inhaler. Kitarski pop rock bend z velikimi refreni je pozornost otoške javnosti ob lanskem izidu prvenca It Won’t Always Be Like This tudi zato, ker je pevec Elijah Hewson sin Bona, pevca U2. Elijah je po očetu podedoval močan glas in karizmo, bo pa potreboval precej let, da stopi iz velike sence slavnega atija. Oba starša sta bila v torek v Pulju, mama Alison se je v družbi prijateljice in diskretnega varnostnika sprehajala med občinstvom, Bono se je držal v zaodrju in verjetno hladil s pivom v družbi Arctic Monkeys in si njihov nastop ogledal skrivoma iz VIP-lože. In kakšen nastop je bil! 17 minut čez deveto so se štirje glasbeniki ležerno sprehodili do odra in večer začeli z eksplozivnim dvojčkom A View from the Afternoon in Brianstorm, otvoritvenima skladbama prvenca Whatever People Say... in drugega albuma Favorite Worst Nightmare.
Sheffieldski četverec se od leta 2006 ponaša z neverjetnim diskografskim nizom šestih stilsko različnih albumov, ki so čisto vsi ob izidu naskočili vrh prodajne lestvice otoških albumov. Zadnji, Tranquility Base Hotel + Casino (2018), je z jazzovsko šlagerskim podtonom sicer dvignil precej obrvi, a je v Pulju v repertoarju ostala samo še naslovna skladba, kar mogoče namiguje, da v tisto smer v prihodnje več ne bodo šli. Nov album je bojda skoraj dokončan, a novega materiala na letošnji krajši turneji (še) niso izvajali, bolj se zdi, da se je bend vrnil pred publiko iz želje po nastopanju po dveh letih in pol koronske pavze. Zato se je repertoar oziral po impresivni eklektični diskografiji z največ poudarka na prvih dveh mladostno drvečih ploščah in monolitem albumu AM (2013), ki jih je dokončno proslavil tudi na drugi strani Atlantika.
Pevec, kitarist in osrednji avtor benda, Alex Turner, je pri 35 letih delno samozavestni oponaševalec Elvisa, ki ob pravih momentih sugestivno zamiga z boki, delno zasanjani šansonjer iz lasvegaškega hotela in delno tisti sramežljivi poba s prvih treh albumov, ki je vsakdanje zgodbe iz Sheffielda v tekstih opisoval z osupljivo pronicljivostjo. Večinoma mlajša publika mu je jedla iz roke, številni v prvih vrstah so šele začeli obiskovati vrtec, ko je Whatever People Say... leta 2006 postal najhitreje prodajani debitanski album v britanski zgodovini. Disciplinirana instrumentalna spremljava je le za hip zašla mimo aranžmajev z albumov, a bila nekoliko hitrejša, kot smo je bili vajeni od leta 2013, ko so na odrih stopili prestavo nižje in iz eksplozivne izvedbe preklopili na počasnejšo masivnejšo izvedbo za večja prizorišča. Bobnarja Matta Heldersa je vedno veselje gledati in poslušati, na minimalističnem setu bobnov njegov ritem ostaja precizen in razbijaško energičen, medtem ko se Jamie Cook na kitari, basist Nick O’Malley in občasno dodatni klaviaturist držijo v ozadju.
Turner si je »preoblačil« persone iz skladbe v skladbo, enkrat je neuslišani možakar, ki ob umaznih mislih neuspešno osvaja nezainteresirano simpatijo (Crying Lightning), drugič zapeljivi šansonjer s sočnimi očali (Tranquility Base Hotel), nato spet najstnik, ki obupno romantično išče svojo bivšo ljubezen v vseh puncah, ki jih sreča (Cornerstone), in karizmatični rock zvezdnik (masivna Do I Wanna Know?). Zvok je bil skozi večer pričakovano odličen, puljska Arena slovi po izjemni akustiki, odrska produkcija pa kot vedno pri AM precej asketska in ni izkoristila izjemne kulise antičnega amfiteatra v ozadju, kot so ga naslednji dan avstralski neopsihadeliki Tame Impala. Počasen uvod v 505 (v katerem Turner lirično obdela dilemo rastoče slave, ki neizogibno pripelje do izgube nekaterih prijateljsko-ljubezenskih vezi iz »prejšnjega« življenja) je mojstrsko gradil suspenz do finala in s sklepno skladbo drugega albuma se je zaključil tudi osrednji del večera.
Dodatek z I Bet You Look Good on the Dancefloor, No.1 Party Anthem, ki je vse prej kot veleva naslov, se je sklenil z Alexovim vprašanjem zbranim: »Pula, za vas imam samo eno vprašanje: A ste moji?«, kar je bila iztočnica za R U Mine?, ki je sprožila glasno odbijanje množice v parterju. Večer se je zaključil enako evforično, kot se je začel, in znova potrdil, da so Arctic Monkeys največji (ali praktično edini) rock bend, ki se je na mednarodni sceni pojavil v zadnjih 15 letih. Čisto možno, da jih bomo čez deset let lahko poslušali samo še na največjih stadionih. Tudi Bono se je verjetno strinjal, ko je po koncertu srkal pivo v zaodrju.
