»Odraščati v tako veliki družini zame ni bilo nič posebnega niti nenavadnega. Vesel sem tako velike družine, saj je bil vedno nekdo na razpolago za igro, pogovor, pa tudi neumnosti. Med najmlajšo in najstarejšo članico je dobrih dvajset let razlike, sam sem drugi po starosti, nato pa so se v različnih časovnih zaporedjih rojevali mlajše sestre in bratje. Prvi štirje smo si po letih zelo blizu, zato smo tudi bolj povezani, z mlajšimi pa se tudi dobro razumemo. Veliko smo igrali nogomet in ni bilo treba nikoli klicati sosedov, če nam je kdo manjkal. Starša pa sta res krasna. Kljub temu da nas je deset, sta vedno znala stvari urediti tako, da je vse delovalo. Včasih smo se o stvareh dogovorili, velikokrat pa smo seveda kaj naredili tudi po svoje. Predvsem kup lumparij. In takrat sta tudi znorela. Prav čudim se, da ne večkrat, glede na to, koliko nas je in koliko smo jih ušpičili. Zagotovo bi šel jaz, če bi bil starš, ob kakšnih neumnostih otrok večkrat v luft,« pravi Luka, ki si pri tako številni družini malo teže zapomni vse rojstne dneve in druge praznike. Vseh deset otrok je uspešnih v šoli, v družini imajo tudi magistro. Sicer pa je šel Luka precej hitro od doma. Po končani osnovni šoli si je želel na gimnazijo Želimlje, a ni bil sprejet, zato se je vpisal na škofijsko gimnazijo v Vipavo in zatem študiral v Portorožu. Naravnost zaljubil se je v Vipavsko dolino in Primorsko, kljub temu da v Portorožu pozimi ni najbolj fino. Megla, nikjer nikogar, lokali zaprti. Pozno spomladi in jeseni pa je tudi izziv sedeti za knjigami, ko je na plaži in v lokalih tako prijetno.
»Verjetno tudi zato nisem imel nobenega domotožja. Hitro sem se povezal z ljudmi in študiral. Sprva mi je bila všeč transportna logistika, a sem kmalu ugotovil, da mi je bliže poslovna. Časa za razmislek sem imel dovolj, saj sem bil zadnji dve leti srednje šole z glavo bolj v oblakih kot pri učenju, zato sem si pridelal dva popravna izpita in nisem mogel na maturo. Eno leto sem potem delal v očetovem podjetju, opravil obveznosti za nazaj in se posvetil študiju. Ker me je zanimal, sem imel povprečje 9,5,« pove Luka, ki je pri 23 letih začel delati v domačem podjetju, zaključeval pa je tudi magisterij, a ga zatem zaradi pomanjkanja časa obesil na klin.
Kilogrami grenkobe
»Delo v očetovem mizarskem podjetju me je tako potegnilo, da mi za šolo ni bilo več mar. Po dveh letih sem začel prevzemati podjetje, delal sem po več kot 15 ur na dan, tempo je bil peklenski. Medtem ko so mnogi govorili, da mi je lahko, ker sem direktorjev sin, v resnici še malo ni bilo tako. Želel sem se dokazati in upravičiti očetovo zaupanje. Uvajati sem začel inženiring, izdelavo objektov od začetka do konca, dodatno še s steklom, inoksom, epoksijem, kar je prineslo tudi več zaslužka. Veliko sem bil v tujini, saj delamo za luksuzne hotele in druge poslovne prostore. Štiri leta sem neprestano delal, na dopust nisem šel. In ko sem si končno privoščil malo oddiha, sem imel tudi več časa za razmišljanje, kam pelje toliko dela in kakšne posledice ima to na moje zdravje, pa tudi kakšno življenje si želim. In ko se ima človek čas vsaj malo potopiti vase, pridejo na plano osupljive stvari. Prva stvar je bila moja preobrazba. Že vse življenje sem bil bolj okrogel, velikokrat sem poskušal shujšati, a neuspešno, na koncu pa sem videl, da je vrag odnesel šalo. Ko sem stopil na tehtnico, je pri mojih 182 centimetrih višine pokazala kar 178 kilogramov! Vedel sem, da bo treba nekaj storiti, sicer ne bom več dolgo zmogel tako,« pripoveduje Luka. Po dopustu je začel delati »samo« deset ur, tudi konce tedna si je vzel prosto.
Doma se z njegovimi kilogrami niso ukvarjali, ko pa sta mu starša poskušala kaj reči, sta seveda naletela na gluha ušesa. Luka ju ni poslušal. Vendar se s tako težo ni počutil dobro. Sošolci so ga zbadali, zato si je v srednjo šolo želel iti kam ven iz Ljubljane. »Res je bil beden občutek, počutil sem se ujetega. Želel sem si iz te kletke, pa nisem vedel, kako. Najprej je bilo treba 'poštimati' glavo. Ko sem razčistil s seboj, se začel poslušati, upoštevati svoje želje, so se hitro pokazali rezultati. Vesel sem, da sem spoznal osebnega trenerja Mladena Jeremiča. Na prvem treningu sva se pogovarjala, ni me poslal na tehtnico. Ko ima človek enkrat preveč kilogramov, mu gre na živce, če ga tehtajo. On je ubral čisto drugo pot. Vsakič, ko sem prišel k njemu, me je namesto tega, ali sem pojedel tri ali pet krompirjev, spraševal, kako se počutim, kako treniram, kaj se mi dogaja, ali me kaj teži ... S tem načinom ter s telesno aktivnostjo in spremembo načina življenja mi je v letu in pol uspelo shujšati več kot 50 kilogramov. Mladen je moj program zastavil tako, da se mi ni bilo treba ničemur odpovedati, no, v bistvu sem se moral prejšnjemu življenju, ko sem mislil, da moram sam narediti čisto vse. Ko pa sem dojel, da morajo biti treningi del mojega življenja, nedeljski sprehod na Planino nad Vrhniko užitek, da se bom bolje počutil, in ne obveza, so se začele dogajati spremembe. Res pa je tudi, da sem prevelik gurman, da bom črtal z jedilnika določeno hrano. Sicer sem imel dvotedensko čiščenje telesa, nato pa sem jedel vse, tudi ogljikove hidrate,« pripoveduje Luka, ki gre še vedno od tri- do štirikrat na teden v fitnes, pa na kak hrib. Zdaj rad hribolazi tudi zato, da si po celem dnevu dela »prezrači« glavo. Nima cilja, koliko kilogramov bi rad še izgubil, zadržati želi zdajšnje odlično počutje. Zaradi hujšanja je nekajkrat že moral zamenjati garderobo, vendar ta strošek ni nič v primerjavi z dobrim počutjem. Ko bo nehal izgubljati kilograme, pa ga čaka še operacija, s katero mu bodo odstranili odvečno kožo.
Prijavnica, ki mu je spremenila življenje
Na tistem dopustu, ko je razmišljal, kako bi spremenil svoje življenje, je sklenil, da bo odslej počel le še tisto, kar ga res veseli. In ko je nekega večera brskal po spletu, je videl prijavnico za šov Masterchef. Spisal jo je in čakal odgovor. Vesel je bil, da so ga sprejeli, četudi ni imel formalne kuharske izobrazbe. Da je bil sprejet, pa je bil tudi dober razlog za slovo od očetovega podjetja, kar si je tudi želel. »Najprej sem dobro jedel po gostilnah, šele nato sem se naučil kuhati. Ko sem v gostilni dobil za pod zob kaj dobrega, sem to potem poskušal pripraviti še doma. Sicer pa sem kot otrok mami malo pomagal pri kuhanju, da sem se naučil osnov, kaj več pa ne. Sčasoma sem to dodobra izpilil, med prijatelji slovim kot tisti, ki vedno kaj skuha. Vsakič kaj drugega, saj sem velik hedonist in uživam v dobri hrani in pijači. Najbolj obožujem morsko hrano. Kamorkoli grem, z veseljem naročim kaj morskega in sem navdušen, če je dobro pripravljeno,« pove Luka, ki se je v šovu dobro znašel. Z nekaterimi so spletli tesne prijateljske vezi, saj so bili med snemanjem oddaje tri mesece nenehno skupaj.
»Pred kamerami nisem imel prav nič treme. Nič nisem igral, bil sem tak, kot sem v običajnem življenju. Če bi se lahko, bi se znova prijavil, krasno mi je bilo. Ko sem prišel med najboljših sedem, sem bil stoodstotno prepričan, da bom ostal v svetu kulinarike, ne glede na to, kaj se bo zgodilo do konca. Res pa je tudi, da sem postal povsem suveren in samozavesten. Če bi se prijavil pred petimi leti, ne bi prišel tako daleč, saj nisem bil zadovoljen s seboj, posledično pa ne samozavesten. Verjetno bi se spraševal, ali sem v redu, ali sem dobro naredil, trudil bi se narediti vtis. Zdaj pa sem bil samo tak, kot sem, in to je bilo to. Saj so bili tudi med šovom težki trenutki, ko ni šlo vse tako, kot sem si zamislil. A je tako tudi v življenju. Pridejo dnevi, ko ti gre vse na živce, pa se je treba nekako preriniti skoznje, da je potem spet lepo,« modruje mladenič, ki tudi po koncu snemanja ni sedel križem rok, ampak je šel na prakso v restavracijo na Bled. Tam se je šele nagaral. Ker je odprta samo popoldne in zvečer, je čez dan počel svoje stvari in imel tako rekoč dvojno službo. Luka ima namreč ogromno ambicij in načrtov za naprej: želi si razvijati svoje (kulinarično) podjetje. V to bo vložil tudi svojo nagrado. Nanjo gleda poslovno, iz nje bo skušal čim več iztržiti. Začenja na novo in je res vesel, da mu gre tako dobro. Želi se ukvarjati s kulinariko, ljudem pokazati, kaj zna. Ker je po duši tudi organizator, bi rad pripravil čim več dogodkov.
