Čeprav se dan, ko bo lahko v roke prvič prijel svojega sina ali hčerko, že nezadržno bliža, Voranc pravi, da ga ni pretirano strah. »So neki strahovi, a zelo racionalni. Imam predvsem zelo lepe občutke glede starševstva, vem pa, da se bo treba prilagajati.« Igralec, ki se ga spominjamo predvsem iz serije Reka ljubezni – še zdaj sicer ne moremo scenaristom oprostiti nenadne smrti njegovega junaka Blaža – meni, da je na prihod novega člana družine pripravljen. »Čeprav se zavedam, da je to skoraj nemogoče, ker je to prvi otrok. Tudi ko se pogovarjam s prijatelji, ki so že očetje, ali kaj preberem, mi je kristalno jasno, da se na prihod otroka nikakor ne moreš pripraviti. A vseeno imam občutek, da sem pripravljen.« Pravi, da je človek, ki bolj čuti, kot razmišlja, zato je prepričan, da ga intuicija tudi kot očeta ne bo pustila na cedilu.
Pri porodu bo
Svoji partnerici, plesalki in koreografinji Anji bo seveda stal ob strani med porodom. »To se mi zdi logično. Mislim, da ne bom omedlel, a tudi če slučajno bi, to še vedno šteje kot prisotnost ob porodu,« se pošali. Po rojstvu namerava biti nekaj časa prost in preživeti čim več časa z družinico. »Tu ni debate. Je pa koronaobdobje pri meni naredilo črno luknjo brez projektov. Zdaj ko se je malo odprlo, sem dobil ogromno ponudb ter niham med tem, da bi si vzel čim več dopusta, in tem, da bi imel denar, da lahko omogočim lepo življenje Anji, otroku in sebi. Brezkompromisno si bom vzel čas za družino, a se bom verjetno vseeno hitro vrnil k projektom, ker si kot samozaposleni v kulturi ne morem privoščiti prevelikega premora.« Pravzaprav sta oba z Anjo samozaposlena v kulturi, zato je njuno stanje zelo specifično. »Očetovstvo pred rojstvom vidim v tem, da podpiraš partnerico – da kaj skuhaš, pospraviš, sprehodiš psa … A pri nama je to težko, ker imava nepredvidljive urnike, prej je ona ogromno delala, zdaj se je začelo meni. Želel bi biti doma, da bi skrbel za Anjo in dom, pospravljal, kuhal, a žal pri samozaposlenih ne gre tako.«
Ogromno dela
Po koronaobdobju brez dela se je zdaj kulturno dogajanje vrnilo in Voranc ima ogromno dela. »Trenutno v mariborskem lutkovnem gledališču pripravljamo predstavo Lutkovni zajec in samostanska miš – gre za zanimiv sprehod po zgodovini gledališča in stavbe, v kateri je le to. Septembra bom sodeloval še pri dveh lutkovnih predstavah neodvisnih gledališč, oktobra pa bom nadaljeval dramsko predstavo v MGL, česar se že zelo veselim. Poleg tega igram bas kitaro v dveh bendih, Insanu in Corti Collectivu, poletje pa je koncertno obdobje, zato imamo veliko priprav in vaj. Res se ogromno dogaja.«
Odkrit pogovor
Ko ga vprašamo, kdo od njiju bo »ta strog« starš, odgovori, da upa, da nobeden. »Želim si, da bova oba 'ta tečna' in oba 'ta kul' starša. Otroku moraš postaviti meje in najin cilj je, da bova skupaj delovala v tem ter da se bova lahko z otrokom pogovarjala, čeprav se zavedam, da se ne moreš vsega mirno zmeniti, ker otroci so nori,« se zasmeji. »Mislim, da mu bova poskušala svet prikazati in razložiti takšen, kot je, brez olepševanja ali zavijanja v vato. Z otrokom je treba biti odkrit – si mislim, čeprav še ne govorim iz izkušenj. Bo pa to težko – že sam s seboj si težko odkrit, kaj šele z otrokom. No, bomo videli. Zavedati se je treba, da vsi delamo napake, in se sprijazniti s tem, da ne moreš biti popoln starš,« zaključi, a hitro doda, da Božiček pa bo obstajal. In komaj čaka, da bo otroku lahko predstavil lutke. »Zagotovo bom že doma s čevlji, nogavicami, žogami, skodelicami … igral pred njim. Ko bo starejši, mu bom razkazal ta meni ljub svet umetnosti in teatra.«
