V začetku leta 2019 je igralec in režiser Jože Čamernik s pomočjo KUD-a Kosec sestavil skupino ljudi iz domače občine Log - Dragomer in nastala je amaterska gledališka skupina, ki je delovala kot ena od sekcij KUD-a Kosec. V prvem letu delovanja in hkrati prvi sezoni so imeli njeni člani pred sabo izredno velik izziv. Reševali so prostorske izzive za izvedbo rednih vaj (na oder so stopili šele nekaj tednov pred premiero), poleg tega pa se je celoten ansambel prvič srečal s samim odrom in igro.
Zakaj Mah?
Že pred prvim nastopom skupine se je, zaradi velikega zanimanja za delovanje skupine v lokalnem okolju, pojavila potreba po določitvi prepoznavnega imena, ki bi hkrati tudi skupino povezalo z lokalnim okoljem. Ansambel je po mesecih iskanja, raziskovanja in razmišljanja izbral ime MAH TEATER. Mah je namreč lokalno poimenovanje barja, hkrati pa lahko pomeni tudi »hitro« ali »zamah«. S takim poimenovanjem se poudari igrivost in s tem povezana dobra volja posameznikov, ki tvorijo skupino. Tako je nastala gledališka skupina MAH TEATER, ki je delovala pod okriljem lokalnega kulturno-umetniškega društva. Že kmalu po začetku gostovanj na odrih v sosednjih občinah se je izkazala potreba po odločnejšem in samostojnejšem delovanju skupine, zato se je v letu 2020 skupina združila pod novonastalim Kulturnim društvom MAH TEATER. Že res, da je sedež društva v občini Log - Dragomer, vendar to ne pomeni, da društvo ne bo gostovalo tudi na odrih drugih občin po Sloveniji.
Kako drugače je, ko nisi v betonski džungli
Inko in Ivico smo ulovili tik pred flash mobom na velikem občinskem prazniku v občini Log - Dragomer. Inka nas je sprejela v svoj krasni dom, ki ga obdaja še bolj krasno dvorišče, ob katerem se skriva še najbolj krasna klet, ki pa je namenjena bolj zimskim druženjem in zabavi. Seveda nas ni sprejela praznih rok, spekla je namreč več kot odlično pito in pred zabavnim pogovorom tako poskrbela za sijajen sprejem. Ja, tako je na vasi ... Čeprav je ta vas od Ljubljane oddaljena le streljaj, se v njej živi drugače. Lahko bi rekli – polnejše življenje. Zdi se, kot da tam ljudje ne hitijo tako kot v prestolnici, temveč si vzamejo čas zase in predvsem za svojo dušo. Inka, ki je opravljala zelo pomembno vodstveno funkcijo, zaradi katere je tudi veliko potovala in imela res veliko odgovornosti, je zdaj v pokoju in je dokaz, da življenje preseneča – vsak dan znova. Ob njej pa 42-letni »mladenič«, ki je kot vrelec pozitivne energije, volje do življenja in ja, ljubezni do kulture v vseh njenih neskončnih odtenkih.
Kdo vse je v tem teatru? Kje so preostali člani danes?
Inka: Preostali se ravno zdaj pripravljajo na recital Zdravljice – začeli bomo namreč s flash mobom na občinski proslavi. Trenutno nas je 14.
Fantje, dekleta – kdo vse je v skupini?
Ivica: Imamo fante, dekleta, vse imamo, tudi starejše, mlajše in najstarejšega. Vsi smo domačini, le prišepetovalka Liza je iz Ljubljane.
Kdo pa je dal pobudo za nastanek tega teatra?
Inka: Skupaj nas je »spravil« naš Joc Čamernik. Odigrali smo igro Trije vaški svetniki. Takrat sem imela vlogo lastnice žage, zanimivo, jaz sem pa lesni tehnik, pa ne vem, kaj je hrast in kaj smreka ... (smeh) Ivica pa je moj sin Luli.
Kje ste takrat nastopali?
Inka: Imeli smo kar nekaj predstav, tukaj okoli, na Dolenjskem, na Vrhniki, naokoli po Sloveniji. Potem pa nas je prehitela epidemija in smo začeli na pobudo našega predsednika Mirana Setnikarja študirati Cankarja – Pohlep v kotlini barjanski.
In zdaj?
Inka: Zdaj sem jaz županja.
Ivica: Ja, si napredovala. (smeh)
Inka: In ob meni ni več Luli, zdaj je tu Hasan, glavni lik.
Ivica: Zdaj sem odrasel. Član maroške kraljeve družine, Hasan.
Maročan?
Inka: Laže, tako se le predstavlja, on je v resnici le slepar, ampak ne bomo razkrili preveč.
Kako pa so videti vaše vaje?
Inka: No, besedilo smo začeli brati tukaj na mojem vrtu. Zdaj si pa predstavljajte, ko je prišel prvi val epidemije, pa ni smelo skupaj biti več kot pet ljudi, pa dva metra razdalje ... In sem vse sosede obvestila, da nas ne bi prijavili. Po celotnem vrtu smo sedeli, vsak s svojim pivom v roki ali mogoče s kakšno vodo, kulturno seveda. (smeh) Potem pa smo vaje prenesli na Zoom.
Kakšne pa so bile vaje po Zoomu?
Inka: Ah, to res ni bilo v redu.
Ivica: Za našo dejavnost Zoom absolutno odpade. Manjše vaje besedila so v redu, ampak to ni to – gledališka dejavnost potrebuje pristen stik, da si soigralci na odru, da treniraš gibe, vse ... smo se potrudili, ampak izkušnja je taka.
Inka: Ko je bilo konec teh striktnih omejitev, smo nadaljevali vaje na odru, v gasilskem domu na Logu, z maskami seveda. Imeli smo celo predpremiero na Logu. Gledalci so imeli maske, mi smo bili brez njih. Potem smo nastopili na velikem odru Cankarjevega doma na Vrhniki. Pohlep nam je režiral Matija Milčinski, ki ga najbrž pozna vsa Slovenija. In nas je kar veliko naučil. Kar 80 % skupine se je vpisalo v gledališko šolo na Vrhniki. Precej intenzivno smo delali. No, zdaj imam tudi priznanje!
Kako je sestavljen vaš teater?
Inka: V Mah teatru imamo nekaj sekcij – literarno, recital, katere je vodja Ivica. Recitirali smo v Narodni galeriji. 8. februarja smo imeli flash mob po avtobusih, recitirali smo Zdravljico. Sicer je bil malce čuden odziv, ker ljudje še niso bili pripravljeni – po vsem tem času omejitev.
Ivica: Ta oblika gledališke dejavnosti, torej recital, je kar zaživela, ker imamo več nastopov, krajši so, vedno je nekaj drugače. Pri gledališki igri pa se najprej izbere igra, razdelijo se vloge, potem je branje ... v glavnem, nekaj časa preteče, preden greš na oder in imaš premiero. Kakšne štiri mesece, v štirih mesecih imamo lahko 10, 15 nastopov.
Kaj pa v prihodnje?
Inka: Jeseni se bomo aktivno začeli ukvarjati z lutkovno sekcijo. Igro smo že izbrali. Igrali bomo Samozavestnega zajčka Sergeja Vladimiroviča Mihalkova, ki je bil izjemen avtor in je med drugim napisal tudi tekst za sovjetsko in rusko himno. Podpisali smo pogodbo z njegovim sinom, zelo priznanim režiserjem Nikito. Leta 1953 je bila svetovna premiera te gledališke igre, leta 1971 pa je imela že 800 uprizoritev v moskovskem gledališču. Prevedena je v 16 svetovnih jezikov in zdaj prihaja tudi k nam, v Mah teater.
Kaj pa, če pritisnejo na vas, da ne smete uprizoriti te igre?
Inka: Tako bom rekla, v soboto smo imeli dan odprtih vrat. V recitalu smo združili pesmi Rusije in Ukrajine pod naslovom Mir. Imeli smo krasno zasedbo tamburašev, ki je odigrala Odo radosti. Mislim, da v kulturi ne bi smelo biti meja – ali si ti Ukrajinec, Rus ali Slovenec. To dela politika. Kultura ne bi smela imeti meja.
Tudi vaša gledališka skupina Mah skupina nima meja. Kam greste naprej?
Inka: Čez dve leti bom že igralka na Broadwayu, to je moj cilj ... Ko bom stara, pa še kje. (smeh)
Ivica: Te bomo zadržali, da ne greš na Broadway. (smeh) Sicer pa, nekako je tako, da je težava predvsem zaradi jezika. Mogoče za zamejske Slovence ... iščemo možnosti, kjer so slovenske skupine, ki bi nas razumele.
