Kako ste?
Dobro, čeprav se vedno nekaj dogaja, če imaš otroke. Imam tri sinove, najstarejši Dante ima 21, Evan 19 in Blaise 16 let, on je še v srednji šoli.
Kateri vam najraje kravžlja živčke?
Z vsemi se moram ukvarjati, a so super otroci.
Dolgo je že, kar ste odšli iz Hrvaške, takrat še Jugoslavije. Se radi vračate domov?
Trudim se priti vsaj enkrat na leto, ravno lani sem bila doma. Le med pandemijo, leta 2020, ni šlo.
Kako nas vidite po vseh teh letih sprememb?
Normalno, da se vse menja, a mi je všeč, da so ljudje, ki jih poznam, obdržali svojo staro dušo. Občutek, ko se dobimo na kavici ... tega tu v Ameriki ni, to pogrešam. Pa to, da si vzamejo malo časa zase, za počitnice, morje, smučanje. Človek misli, ko gleda iz Amerike, da je doma vse majhno, preprosto, pa ni. Vsi težko živimo, stres, naglica ..., pod pritiskom smo vsi, ne glede, kje živimo.
Če drugega ne, lahko za Ameriko rečeva, da je stabilna v primerjavi z državami balkanske regije.
Ja, stabilna v smislu, da ni bilo veliko sprememb. Amerika je stabilna kot sila, ljudje tukaj pa nimajo stabilnosti. Na Hrvaškem imam družino, skupnost, vse je na kupu, dosegljivo, v Ameriki je vse razmetano. Živim v prekrasnem naselju majhnih hiš, tišina, urejeno. Ampak vsaka izmed nas je izolirana v svoji hiši. Nimamo se kje dobivati. Če kaj potrebuješ, ljudje seveda prinesejo. Vendar ni tega, da veš, da boš vedno nekoga našel, ko ga boš potreboval. Sistem ni tako narejen, prav tako ni socialne zaščite. Vsak mora poskrbeti zase. Če si zdrav, je super, če zboliš, pa je kapitalizem zelo surov.
Spomnim se vas, kako sijoča zvezda ste bili v 90. Vsi so bili zaljubljeni v vas. Potem pa ste nenadoma zbežali.
Nisem zbežala pred publiko. V Ameriko sem šla iskat sebe in se pozdravit. Nisem nameravala ostati tam.
Vendar se je obrnilo drugače. Ste v Ameriki našli svoj mir?
Morala sem se odmakniti od sredine, v kateri nisem več vedela, kdo sem. Morala sem biti »lutkica«, sladka Tajči. Moji sodelavci so hoteli to oblikovati še bolj komercialno. Vedno je bil na vrsti nov hit, pa naslednji, vedno hujši pritisk. Ta sladkost v meni je še vedno ostala, še vedno sem ista Tajči.
Veliko podobnost vidim z zgodbo Britney Spears. Prav tako je mlada in nadarjena padla v kremplje medijske industrije, ki je, kot vidimo, še danes ne izpusti.
Tega ni slava naredila iz njenega življenja, temveč pomanjkanje podpore ljudi, ki so skrbeli zanjo. Če gledam svoje sinove, so ravno v obdobju, ko sem sama že nastopala; oni se še iščejo. Spreminjamo se, naše telo se spreminja, prihajamo do zaključkov, ki jih prej nismo imeli. V tem najbolj kritičnem obdobju sem se, tako kot Britney, znašla v situaciji, ko ti vsiljujejo identiteto. Tudi odrasel človek se sprašuje, kaj mora pri sebi spremeniti, da bi lažje funkcioniral in bi ga okolica sprejela. Tega problema nimajo samo slavni ali pa umetniki, ne, težavo iskanja identitete imamo vsi, ne glede na to, ali ste novinar ali trgovka. Pomembno je tudi, kakšno zavest imamo o sebi. Če bi takrat imela ob sebi psihoterapevta, bi bilo vse drugače. Tako pa sem ves čas poslušala: pa kaj bi rada, saj imaš vse, nehvaležna, razvajena si … To ni pomoč. Nihče ni vedel, da sem pod tem širokim nasmehom, kodrčki in lahkotnostjo imela težave z depresijo, anksioznostjo in posledicami travm, za katere mi nihče ni povedal, da so travme.
Kako ste našli pot ozdravitve? V vaših letih to ni bilo lahko.
Najprej sem se morala odmakniti od ljudi, ki so pritiskali name. Drugi korak je bil – to sem že prej vedela, pa nisem znala povedati – duhovnost. Vedela sem, da moja identiteta ni v tej koži, ki jo vidijo vsi, temveč v duši, ki je povezana z večjo ljubeznijo; ta je povezana z nečim večjim, in to bo z mano, ne glede na to, kje sem. Če ste, recimo, v toksični zvezi, se morate umakniti od nje. Če, recimo, človek neha kaditi, se mora umakniti tudi od prijateljev, ki še vedno kadijo. Ni druge. Šele ko sem se odmaknila od tega okolja, sem se začela zdraviti. A sem vseeno potrebovala polnih deset let, preden sem našla pravega terapevta in prišla do pravih vzrokov svoje tesnobe. To je bila dolga pot.
Eden od načinov zdravljenja je pogovor.
A morate imeti človeka, ki bo znal komunicirati z vami. Če vi govorite in vas nihče ne sliši, si lahko samo naložite še dodatne travme. Nekateri imajo srečo, da so obkroženi z ljudmi, ki prepoznajo stisko, so sočutni.
Ampak mi, ljudje z Balkana, se ne znamo normalno pogovarjati. Ne o svoji bolečini, stiskah, intimi …
Ne samo da se ne znamo pogovarjati, ne znamo niti poslušati. Spomnim se, ko sem še bila doma, da smo imeli več komunikacije kot tukajšnji ljudje. Vseeno smo bolj temperamentni, strastni in izražamo svoje občutke. Žalost, jezo najbolj … Pri nas je bolj tako, da vsi vse vedo. In potem namesto da bi te poslušali, slišali ... ni mi treba dajati nasvetov, samo poslušaj in me drži za roko. Tu imam nekaj prijateljev iz Hrvaške, Bosne. Ko je umrl moj mož, so samo prišli. Nihče jih ni klical, še meni je bilo odveč, pa kaj se bom zdaj pogovarjala. Oni so samo zjutraj prišli in so samo bili. To je bilo zame tako pomembno, samo da so tu. Manjka mi to iz naše kulture, ne samo ko pride smrt, nekaj strašnega, velikega, ne, ampak da so tu tudi, ko so majhni trenutki. Samo bodi tu, da ne bom sama v svoji bolečini. Samo poslušaj me, nič drugega.
Kako ste preboleli smrt soproga Mattheya? Umrl je za pljučnim rakom, star komaj 47 let. Bil je vaša velika podpora, mentor, sorodna duša.
Moj oče je leta 2006 umrl za možganskim tumorjem, vse se je tako hitro zgodilo, od njegove diagnoze do smrti samo devet mesecev. Ko je zbolel moj mož, se je zgodilo zelo podobno, devet mesecev od diagnoze do smrti.
Predvidevam, da je prepozno prišel k zdravnikom. Vem, da je ameriška onkologija ena naprednejših na svetu.
Ja, bil je celo na eksperimentalni terapiji, ki ima res zelo dobre rezultate, ampak Matthey je preprosto prišel prepozno. Ne znamo poslušati svojega telesa, ne znamo občutiti, kaj se v nas dogaja.
Simptomov pa ni imel nobenih?
Bil je malo utrujen, to ja, vendar je bil ves čas v stresu. Res je kašljal, vendar ni nikoli kadil, ni imel rizičnih faktorjev. Vedno je bil močan, prepričani smo bili, da bo doživel sto let. Zelo je bil zdrav, a nekje se je nekaj prelomilo. Gensko ni bil ogrožen, lahko da je bil vzrok v okolici, onesnaženju, hrani.
Verjamem, da ste se stokrat vprašali, zakaj jaz, kaj naj se naučim iz te zgodbe …
Ko je zbolel moj oče, sem padla v takšen strah in paniko, to mi je bilo najtežje. Leto dni sploh nisem mogla dihati zaradi te panike. Niti ko je umrl. Še kar naprej sem dobivala napade panike, sploh nisem mogla funkcionirati; to je bila kapljica, ki se je prelila čez rob. Začela sem resno zdravljenje, enajst let zatem je tudi Matthey dobil diagnozo rak. Ravno v tem času sem izdala svojo knjigo Nezlomljiva, v kateri sem končno spustila bolečino in strah, povezan z očetom. In nekaj mesecev po izidu umre tudi Matthey. Spet sem bila v tej situaciji, a zdaj sem vedela, da bom zmogla. Da vsi, on in jaz, moramo in zmoremo biti samo v tem hipu. Zdaj sem dobro, danes imam vse, ne bom razmišljala o jutri, o vsem, kar še lahko pride. Samo prisotnost imamo, drugega nič. Njegova diagnoza je bila težka. A vseeno smo imeli ta trenutek in v njem smo našli mir. Mir z veliko bolečine, in spet je to del življenja. Če tega ne sprejmeš, si v še večji bolečini.
Kdo od vaju je lažje izpustil drugega?
Zelo težko vprašanje. On ni imel prihodnosti, hotel je videti otroke, da odrastejo, želel si je njihovih uspehov. Tik pred diagnozo si je izpolnil sanje, imel je svoj studio, film, delal je za televizijo, produciral videoizdelke, živel je svoje sanje. Potem je zbolel in vse mu je padlo v vodo. Priča smo bili njegovemu poslavljanju in temu, kako se je njegova bolečina spremenila v ljubezen. Edino, kar je imel, in to imamo tudi vsi mi v tej situaciji, je ljubezen, ki je zelo intenzivna, ljubezen do ljudi, do nas. Ljubezen prihaja iz bolečine. Bolečina je del ljubezni, del življenja.
Bi rekli, da ste močna ženska? O sebi prej niste mislili tako.
Vedno sem mislila, da sem nemočna, šibka, da potrebujem zaščito, ampak ne. Zbrala sem pogum, zapustila dom, prijatelje, kariero … To so bile moje sanje. Od četrtega leta sem sanjala, da bom pela. Ne o tem, da bom slavna, temveč da bom pela, imela to vez z ljudmi, energijo. Tudi na Evroviziji sem bila močna. V tistih čeveljčkih sem morala stopiti na oder, z 19 leti, vsi smo bili pod stresom, morala sem peti in biti svoja. Vedno sem bila zelo močna, a so mi drugi govorili, da sem slaba. Edino tako so me lahko nadzorovali.
Varen pristan ste našli v cerkvi.
V duhovnosti, bi raje rekla.
V Jugoslaviji tega izraza nismo poznali, ste se z duhovnostjo srečali v Ameriki?
Ni bilo ravno tako. Odrasla sem ob umetnosti, duhovnost pa je del umetnosti. Ni umetnosti brez duše in duhovnosti, umetniki so kanali božanske energije. Verjamem v to. Nikoli nisem hodila v cerkev, všeč mi je bil koncept bratstva in edinstva, všeč mi je bilo, da smo bili vsi enaki, nismo se veliko razlikovali, vsaj jaz to tako vidim. Razumela sem, kaj pomeni besedna zveza »opij za ljudstvo«, in nobena manipulacija ni v redu. Takrat sem imela zelo veliko krizo, ukvarjala sem se celo s samomorilnimi mislimi, samo izginila bom, nočem več živeti, nisem našla izhoda. Kako naj zdaj pustim publiko, vse, kar imam rada, sebe? Takrat me je prijateljica iz srednje šole, ki je hodila v cerkev, peljala do dominikanskega duhovnika. Prirejal je večere poezije, umetnosti in glasbe. Slikarji so prinesli svoje slike, mi smo se pogovarjali o tem, kako se nam bog prikazuje na vse možne načine, skozi umetnost, naravo. To je to, sem takrat rekla. Postala sem radovedna, rada sem imela filozofijo, dedek mi je vsako jutro recitiral Nietzscheja ob kozarčku šnopsa.
Totalno nasprotje tega, kar smo gledali na glasbenem odru.
Ja, totalno nasprotje. Odrasla sem ob umetnosti, nastopala sem v Teatru mladih. Naše zabave so bile takšne, da smo recitirali Shakespearove monologe itn. Ko sem postala popularna, sem se tega celo sramovala. Hodila sem v glasbeno šolo, študirala klasično glasbo, vsa moja okolica je bila boemska, jaz pa sem postala komercialna uspešnica. S pomočjo dominikancev sem našla sebe, odkrivala sem boga v katolicizmu, duhovnost. Zame je bil to del izhoda, potrebovala sem versko razlago, češ, bog želi, da to naredim. Nisem zmogla izreči, da to želim jaz; tega me je bilo strah. Tudi sebe sem takrat tolažila: ni samo moja želja, to bog od mene želi.
Vsak tak klic je božji znak. Vsak pogovor s sabo je hkrati pogovor z Bogom.
Ja, ne glede na to, kako temu rečemo.
Še vedno veliko pojete in nastopate po Ameriki, zdaj v glavnem duhovne pesmi.
Trudim se. Pandemija je vse ustavila. Pripravljeno imamo krasno turnejo, tri leta smo vložili v ta šov, evergreeni, jazz, pa malo countryja, tudi kakšno hrvaška pesem. Nastopali smo v gledališčih, zastopala nas je odlična agencija, dobivali smo super kritike in potem je prišla pandemija. Vmes sem bila doma, končno smo si kupili psa, popustila sem sinovom. Takrat nekje sem se tudi pridružila Deepak Chopra Centru (svetovno znan duhovni guru in motivator) in prejela tri certifikate. Od vsega skupaj, tudi zaradi Mattheya, sem imela zdravstvene težave, želodec me je močno bolel, zdravniki so mi dali kup zdravil.
Pripravljali ste tudi turnejo po Hrvaški
Pandemija je porušila vse načrte, nič več ne bom napovedovala. Pa tudi težko pustim sinove same tri mesece ali več, še vedno me potrebujejo. A bolj kot vse drugo me privlači mir. Ko sem bila v tretjem razredu srednje šole, še preden sem postala znana, sem bila z očetovim ansamblom na Bledu tri tedne. To je eden mojih najlepših spominov, tako je treba živeti. Sprehodi pred zajtrkom, pa zajtrk, šah, potem sem se učila, kolesarila sva, v naravi sva bila, to so prekrasni spomini.
