Baritonist Jože Vidic je prvak SNG Opera in balet Ljubljana. Leta 2000 je postal stalni član solističnega ansambla ljubljanske Opere. Na odru matičnega gledališča ter na gostovanjih doma in po svetu je poustvaril več kot petdeset opernih vlog. Od leta 2008 pa je tudi umetniški vodja Slovenskega okteta, ki v tej sezoni praznuje 70-letnico obstoja. V sodelovanju s Festivalom Ljubljana, ki je prav tako nastal pred 70 leti, se bodo svojim preteklim generacijam poklonili na kar sedmih koncertih v Križevniški cerkvi.
V počastitev vaše 70-letnice ste pripravili jubilejni abonma z naslovom Iz arhiva Slovenskega okteta. Kako ste ga oblikovali?
Občinstvu smo želeli predstaviti raznovrsten program. Vodilo je bilo, da so koncerti stilno čisti, da vsebujejo skladbe, ki so bile napisane za oktet in jih je ta tudi krstno izvedel ali pa ima do njih poseben odnos. Predvsem pa bo, z izjemo sakralnega programa, kjer bomo posegali tudi po svetovnih mojstrih, to glasba slovenskih skladateljev, za katero mislim, da jo mora ansambel, kot je Slovenski oktet, negovati in ji pomagati najti pot na koncertne odre. Kadar koli smo šli po svetu, smo poleg svetovnih mojstrov v program vedno umeščali tudi dela slovenskih avtorjev.
11. maja boste v Križevniški cerkvi nastopili s sakralnim programom Ave Maria. Vam sicer sakralne pesmi v sakralnem ambientu, čeprav omenjeni ni več posvečen, dajejo kakšno posebno energijo?
Sakralna glasba spada v cerkev. Cerkev ima drugačno akustiko in ta glasba je ustvarjena zanjo, zato sakralna glasba v njej zveni drugače kot v koncertni dvorani. Izvajanje sakralne glasbe v cerkvah izvajalcem ponuja lepoto bogate in polne akustike, ki nese in zveni.
S Slovenskim oktetom ste prepotovali ves svet. Katero od gostovanj vam je najbolj ostalo v spominu?
Težko bi izbral samo eno, ker se je na vsaki turneji zgodilo kaj zanimivega in vrednega prijetnega spominjanja. Lepi spomini so na gostovanja v Južni Ameriki. V Argentini smo bili nemalo presenečeni, ko so nas majhni otroci iz vrtca pozdravljali v čudoviti slovenščini. Takrat si rečeš: »Ali ni lepo, da slovenski jezik in naša identiteta po toliko generacijah še vedno živita.« Ta izkušnja je bila zagotovo nekaj, česar ne bom pozabil.
Član Slovenskega okteta je tudi vaš brat, baritonist Darko Vidic. Kako je sodelovati z bratom?
On je moj mlajši brat. Ko sem šel od doma, je od daleč opazoval moje življenje in mojo poklicno pot. Kasneje je tudi on šel v to smer ter postal operni in koncertni solist, sočasno pa tudi član Slovenskega okteta. Delo z njim je zanimivo in prijetno, kljub dejstvu, da sva si značajsko precej različna. Morda kdaj kaj pove bolj odkrito in sproščeno kot drugi kolegi, a mislim, da sva v vseh letih najin odnos, tudi po poklicni plati, tako obrusila, da znava drug drugemu povedati stvari kot dva kolega. Je pa tako, da ne glede na to, koliko se trudiš vzdrževati profesionalen odnos z bratom, ga drugi morda kdaj vidijo drugače.
Ste (morda tudi podzavestno) vplivali nanj, da je šel po vaši poti?
Zgledi vlečejo. To, da sem bil v času njegovega odraščanja že močno vpet v glasbo, je zagotovo vplivalo tudi nanj. Glasba močno nagovarja in tudi njega je scela prevzela. Upam, da je znal pri meni pobrati dobre plati in se izogniti čerem in pastem, ki so del tega poklica.
Kdo pa je na vas vplival, da ste šli po tej poti?
V moji družini sta bila oče in stric tista, ki sta nam približevala glasbo. Oče je živel z njo in ji posvetil ves prosti čas. On je bil zagotovo eden od močnih zgledov. Sem se pa že takrat oziral po svetu in videl marsikaj lepega in dobrega. Svojo mladost sem preživel v družbi ljudi, ki smo odraščali ob glasbi in z njo doživeli res lepe stvari. Ko te glasba zasvoji, ko postane del življenja, enostavno pluješ s tem tokom, in če imaš srečo, da imaš ob sebi ljudi, ki te usmerjajo in kažejo pravo pot, potem se lahko uresniči marsikaj lepega.
Ste tudi član ljubljanske opere. 17. marca ste premierno nastopili v operi Faust, in sicer v vlogi Margaretina brata, vojaka Valentina. Kako vam je bilo nositi vojaško uniformo? Se že zaradi samega kostuma počutite drugače, si z njim samodejno nadenete drugo identiteto?
Z vsakim kostumom si nadenem drugačno identiteto. Biti vojak je nekaj, kar je naša generacija že pozabila. Vendar dosledno ločujem odrsko življenje od svojega zasebnega. Če ga ne bi, bi se tudi sam spremenil v nekaj, kar nisem. Na splošno moram reči, da imam z vlogami srečo. Lepo število jih je bilo, v katerih sem se počutil odlično. Vsaki vlogi se posvetim in poskušam iz nje izvleči kar največ ter se potruditi, da jo vzljubim. Pomembno je, da je človek v tem, kar dela, iskren, da se mu sceloma predaja. Samo iskrena umetnost se lahko dotakne ljudi.
Prejšnji teden, ko sva govorila, ste mi dejali, da ste ves čas zasedeni. Kako zdržite vse te napore?
Iz leta v leto jih bolj občutim. Treba si je vzeti tudi čas za počitek.
In kako polnite baterije za prihajajoče izzive?
Prav veliko časa za počitek žal ni. Tudi v času, ki ga ne posvečam svojemu poklicu, je treba kaj postoriti okoli doma, da je okolica urejena. Cvetoča pomlad kar sama od sebe vabi k delu. V zadnjih mesecih se je nakopičil lep kupček knjig, ki čakajo na svoj pravi trenutek, da jih zalistam in me popeljejo v drugačen svet.
