Potem ko je skupina Flirrt lani z novo verzijo zimzelenčka Romeo in Julija za tri tedne zasedla lestvico najbolj predvajanih pesmi v Sloveniji, se ob 25-letnici na radie in odre podaja z novo petardo Kako si kaj? Z njo se člani zasedbe poklanjajo koncu 90. let, ko dosegli skoraj vse, kar se je dalo v tistem času: polnili dvorane in s takratnimi albumi ter hiti, kot so Romeo in Julija, V mojem telesu, Ko je ni, Njena balada, Ona, Poljubi me, Prvič, Inja in Jutranji striptiz, zatresli glasbeno sceno. Ni pa bilo vse rožnato. Več o tem in načrtih za naprej nam je razkril Rok Lunaček, ki nam je ob tej priložnosti podaril čokolado, osrečil pa nas je še s pesmima Kako si kaj? in Romeo in Julija, ki nam ju je zaigral na kitaro.
Letos Flirrti praznujete 25-letnico. Leta 2003 ste sicer zapustili bend, se šest let zatem vrnili, potem pa ste ob zamenjavi nekaterih članov leta 2018 spet skoraj obupali. Kaj vas je gnalo naprej?
Gnala me je izključno glasba. Leta 2009 sem se vrnil, ker je zbolel moj oče, takrat sem napisal pesem A ni super živet. Želel sem jo samo posneti, potem pa se je vse skupaj odvilo. Leta 2018 s prejšnjo ekipo preprosto ni bilo več kemije. Mogoče je to tudi moja napaka, ker sem včasih preveč trmast. Sem pa potem s sedanjim klaviaturistom in kitaristom, s katerim že dolgo prijateljujeva, spet dobil upanje. Takrat smo se lotili čisto neobremenjujoče. In zdaj smo pri 25. obletnici. Kdo bi si mislil?
Četrt stoletja ste pospremili s singlom Kako si kaj? In, kako ste kaj?
Odlično! Želel bi si, da bi bil ves svet odlično.
Obljubljate tudi album. Torej ostajate zvesti tudi formatu izpred 25 let?
Ne vem, ali bomo zvesti fizičnemu nosilcu zvoka, zvesti pa bomo albumu. Jaz sem sicer iz paleozoika, ko so se še topili ledeniki, in imam rad nekaj za prijeti. Čudno mi je recimo osvajati punce prek Instagrama. Verjamem, da se da, ampak ali ni lepše v živo dekletu zapeti ob kitari ali pa jo prijeti, ne pa samo všečkati? Zame je z glasbenim albumom podobno kot z albumi s fotografijami. Z njim zaključiš neko obdobje. Ko pogledam album številka tri, točno vem, kaj sem takrat razmišljal, in to je zbrano kot v nekem albumu fotografij, samo da so to pač pesmi. Zdaj delamo osmi album, ne vem sicer, kdaj bo izdan. Mogoče bo prej kakšen »the best of«, zelo nas nagovarjajo zanj, pa tudi res bi bil že čas, ampak tudi če bo ta album v digitalni obliki, bomo verjetno prej ali slej izdali kolekcijo LP-jev.
Danes sploh še lahko flirtate z občinstvom, sploh vidite še kakšno dekle v oči zaradi telefonov?
Starejši ko si, več flirtaš, ker je lepo videti lepotice pod odrom, in si rečeš: »Nekaj smo pa naredili v teh 25 letih.« Sicer pa ugotavljam paradoks. Boljši je koncert, manj je posnetkov, kar je hecno; boljši je koncert, več bi jih moralo biti, pa ni tako, ker ljudje tako uživajo, da ne snemajo. Zadnjič sem opazil, da so na začetku koncerta vsi snemali, potem ko je bila norišnica, je imelo pa manj ljudi telefone prižgane. Hvala bogu imamo svojega fotografa in snemalca, tako da imamo tudi to dokumentirano. Saj tudi jaz kaj na hitro posnamem, a danes se zdi, da se sploh ni zgodilo, če ni zajeto s telefonom. Pa ni res. Zgodilo se je v tebi in mislim, da se tega, kar je v tebi, tudi spomniš. Ne vem pa, kolikokrat ljudje pogledajo posnetke.
Se spomnite prvega nastopa oziroma občutkov, ki so vas prevevali ob tem?
Se. Naš prvi koncert je bil v Kranju. Imeli smo srečo, da je bil zelo poln, je pa začelo deževati. A so ljudje v takrat drugačnih časih vztrajali. Danes sem prepričan, da ne bi. Sicer pa so bili prvo leto, dve koncerti precej neobiskani. Bili smo predskupina, igrali smo pred Big Foot Mamo in Plavim orkestrom (takrat je bilo že malo več ljudi). Potem se je zgodil pa ta naš famozni drugi album, na katerem smo imeli Ko je ni in Njeno balado, ki sta bila naša prva hita, in kar nenadoma je bilo vse polno punc. Spomnim se koncerta v nekdanjem klubu Eldorado. Sredi špila je do mene prišel kitarist in me vprašal, ali za nami kdo igra, pa sem mu odvrnil, da ne vem, da verjetno res. Nismo dojeli, da so prišle zaradi nas. (smeh) Spomnim se tudi, kako smo se vozili (imeli smo rdeč razmajan kombi IMV, od gasilcev smo ga kupili) nekam v Prekmurje na koncert in da so na regionalnem radiu predvajali lestvico in je voditelj rekel: »In zdaj prvo mesto: Flirt: Ko je ni.« Drli smo se kot jesiharji in jokali od sreče.
V čem ste se najbolj spremenili v vseh teh letih?
Najbolj očitne spremembe so fizične, ampak mislim, da je to nepomembno. Upam, da sem se spremenil na bolje, celo verjamem, da sem se. Spomnim se mladega Roka, ki – če bi ga danes videl – bi mi šel tudi na živce, tako da verjamem, da sem šel tudi komu drugemu. Pa kakšen nasvet bi si dal: »Vzemi si čas, vse bo v redu, ne hiti, glasba je tista, ki ostane. Tebe bodo pozabili, ko se boš umaknil iz medijev, glasba bo pa ostala.« In točno to se je zgodilo.
Ugotavljam paradoks. Boljši je koncert, manj je posnetkov, kar je hecno; boljši je koncert, več bi jih moralo biti, pa ni tako, ker ljudje tako uživajo, da ne snemajo.
Spomnim se, ko smo igrali v nekdanjem klubu Eldorado. Sredi špila je do mene prišel kitarist in me vprašal, ali za nami kdo igra, pa sem mu odvrnil, da ne vem, da verjetno res. Nismo dojeli, da so punce prišle zaradi nas. (smeh)
V čem pa ste še vedno isti?
Zdi se mi, da še vedno uživam v majhnih stvareh. Še vedno imam rad mir in tišino. Zdi se mi, da imam še celo raje dobre ljudi, ker se zavedam, da jih ni veliko, in da te imajo tisti, ki jih imaš okoli sebe, ki jih je pogosto zelo malo, res iskreno radi zaradi tvojih napak. Ko imaš nekoga zelo rad, ti gre lahko zelo na živce, da na primer pozablja zapreti pokrov WC-školjke ali pokrovček od zobne paste, a če tega človeka ne bi bilo, bi točno to pogrešal. Spomnim se pokojnega očeta, najbolj mi je šlo na živce, ko je analiziral moj tekst in mi govoril: »Glej, to je narobe slovnično, to ...« In sem se prepiral z njim. A točno to, kar mi je šlo na živce, zdaj pogrešam. Mislim, da nepopolnosti delajo življenje popolno.
Še vedno vam zelo dobro tečeta tudi pero in prsti na kitari ...
Mislite tipkanje na računalnik? Kantavtorsko, zase in za Flirrte, še pišem na roko, kar delam za druge, pa nimam časa prepisovati. Zgodilo se mi je, da sem besedilo, ki je bilo po mojem prepričanju najboljše, napisal ponoči napol v spanju, zjutraj pa ga nisem znal prebrati. In sem rekel, nikoli več. Sicer pravijo, da prenašaš manj navdiha, če tipkaš, da si manj v stiku, kot če pišeš s peresom, ampak za zdaj nimam težav.
Kaj je bila najbolj nenavaden navdih, ki ste ga dobili za pesem?
Tega ne bi ravno smel javno povedati, saj se je zgodilo v intimnih trenutkih. Je pa kar nekaj precej bizarnih tekstov, ki so bili veliki hiti, ampak jih ne bi omenjal, ker potem bodo ljudje rekli: »Aha, pa so res bizarni.« (smeh)
Večina vaših poslušalcev, ki so odraščali z vami, ima danes svoje družine. Vam je kdo rekel, da se je zaljubil na vašem koncertu ali pa da se je na poroki prvič zavrtel na vašo pesem?
Marsikaj sem že slišal, tudi zelo v detajle, kaj sta počela na našem koncertu, da sem rekel: »Lepo, nataliteta se dviguje.« (smeh) Veliko je romantičnih zgodb. Zadnjič je do mene prišel par in deset minut jokal, ker se je spoznal na našem koncertu, ko sta šla oba ravno narazen s svojima partnerjema, in sta se nam zelo zahvaljevala. Rekel se jima: »Pa saj se nista zaljubila zaradi nas, ampak zaradi vaju.« Sicer sta se strinjala, a sta mi dejala, da se ne bi spoznala, če ne bi bilo našega koncerta. In se mi je zdelo lepo, a ko greš domov, si rečeš: »Pa saj bi se srečala v vsakem primeru, ampak je pa romantično, da sta se na našem koncertu.«
S čim pa so vas oboževalci najbolj ganili?
Vse sorte je bilo. Ko smo bili zelo mladi, so bila velikokrat lepa presenečenja, takšna in drugačna. Takrat je bilo namreč veliko energije, pa punce so bile zaljubljene, tako da si rečeš, zdaj smo pa resen pop bend. Zdaj ljudje pridejo obujat spomine in delat nove, tako da ... Jaz se spomnim bolj neumnosti, recimo tega, da nam je sredi avtoceste zmanjkalo bencina in nas ni bilo na špil, pa kako smo se totalno zmotili pri nekem komadu in smo se skoraj sprli kot band, potem smo se pa čez dva dni režali, kako so nas zamenjali za drug bend, ko smo bili neznani, pa so nas obravnavali kot tisto skupino, mi smo se pa delali, da smo res oni, pa kako nam je zmanjkalo toaletnega papirja v »dixijih«, pa nismo vedeli, kaj narediti ... Tako da ni tako romantično, kot zveni. Romantične so le pesmi.
