Začniva pri koncu, pri vašem ljubljanskem tednu mode, ki se končuje prav danes.
Zadovoljna lahko rečem, da smo pod streho spravili še en Fashion Week, med katerim smo tudi tokrat postregli z razstavami, okroglimi mizami in nekonvencionalnimi predstavitvami mode in modnega ustvarjalnega jezika ter seveda modnimi revijami. V tem daljšem koronapremoru smo se posvetili temeljitemu razmisleku, kako ob izzivih, ki nam jih ponuja sedanjost, ustvarjati in voditi LJFW v prihodnje. Ugotovili smo, da je trajnostna filozofija globoko inkorporirana v naše razmišljanje. Že v preteklih ponovitvah smo si namreč prizadevali za to, da smo vdihovali življenje v prostore in lokacije, ki so bile pozabljene in spregledane, ter ponujali prostor in čas ustvarjalcem in dogodkom, ki so bili naravnani tako, da bi našim zanamcem zapustili čim lepši svet.
Ni pa teden mode samo tisto, po čemer vas ljudje poznajo, saj ste v bistvu predvsem producentka dogodkov, koncertov in televizijskih šovov. Nekako se vedno lotevate projektov, ki so nekaj novega, svežega, in ni preveč sezon, ki bi se ponavljale?
No, ne izbiram jih jaz, ampak mi televizija ponudi, da bi delala določen šov. Po navadi dobim oddaje, ki so nekaj novega, ki se zdijo kot misija nemogoče, ko je treba skočiti v neznano. Na srečo imam res super ekipo, ki ima vedno rada nove izzive. Skozi leta smo se zbrali pravi ljudje, ki se ob ustvarjanju šovov tudi zabavamo, čeprav vedno pride trenutek, ko si rečeš, ali lahko kdaj kaj ponovimo – da ni treba vedno znova izumljati tople vode glede šovov. (smeh) Vedno znova je tako treba odkrivati pasti.
Ampak na koncu so stvari videti zelo preproste?
Zelo pogosto je šov videti zelo preprost. Tudi kviz Leta štejejo se je zdel preprost, pa smo hitro videli, da ni čisto tako, da je potrebnega veliko trdega dela in prilagoditev. Tu je pomembna tudi dinamika gostov, pa njihovo znanje in podobno. Ampak veste, kaj? Res je žur ustvarjati take šove.
Podpisali ste se že pod številne šove, kot so Leta štejejo, Kmetija: Nov začetek, The Biggest Loser Slovenija, Ljubezen na slepo, Bar, Ljubezen na deželi, Vražje dame, Gasilci, Sladko življenje … To pomeni, da ste imeli veliko opravka z ljudmi in doživeli številne napete trenutke. Vas je že kdaj prijelo, da ste rekli »dovolj, ne grem se več«?
O, ja! (smeh) Med snemanjem šova The Real Housewives Slovenija: Vražje dame, sem rekla, da nikoli več ne bom delala šovov, pa sem hitro potem pojedla zarečeni kruh. Moram reči, da smo bili po koncu tega projekta vsi zelo izčrpani, saj smo imeli za seboj pol leta rokenrola, konstantnih sprememb in obvladovanja velikega števila egov …
Kateri šov pa vam je bil najljubši oziroma – saj veste – prvega človek nikoli ne pozabi?
Moj prvi šov je bil Slovenski top model, ki sem ga zelo rada delala, ker je združeval vse moja najljubše strasti – dogodek, modo in televizijo. To je bil zame res idealen šov. Zelo rada sem delala tudi Kmetijo: Nov začetek, kjer je bilo toliko zanimivega, od ljudi do izzivov. Super mi je bilo snemati Gasilce, ker smo bili vsi za enega, eden za vse in smo na snemanja hodili z velikim užitkom.
Kaj pa priprave na šov? Koliko jih je za takšen šov?
Odvisno, za kateri šov gre, ampak idealno bi bilo od tri do šest mesecev priprav pred šovom. Če delaš Kmetijo, je treba vedeti veliko vnaprej, kaj boš delal, kje boš snemal, kaj posadil, kakšne naloge bodo imeli tekmovalci, kaj bodo jedli, kdaj zraste kakšen pridelek ... Kviz Leta štejejo smo denimo pripravljali dva meseca, bilo pa bi idealno, da bi imeli še en mesec več. Ko pripravljaš kviz, ne gre samo za nizanje faktov, ampak je zadaj še veliko drugih stvari. Kako bomo kadrirali ljudi, kaj bo vsebina pogovorov, kaj gre lahko narobe in podobno. Je pa res, da vedno, ko začnemo snemati kakšen šov, si rečemo, da bi potrebovali še en mesec dodatnih priprav, kajti časa ni nikoli dovolj. (smeh) In prav zato je dobra ekipa še kako pomembna, da se ji da delati in da to počne z užitkom. Najhuje je imeti v ekipi ljudi, ki pridejo, da čakajo na plačo. No, saj taki tudi zelo hitro izginejo ali pa jih zamenjam. Potrebujemo ljudi, ki imajo voljo narediti super šov.
Zadnje čase je prava poplava šovov, konkurenca je velika, ponudbe je ogromno. Kaj je tisto, kar privabil gledalce?
Čustva! V vsakem primeru te mora pritegniti iskrenost ljudi. Če je kaj narejeno na silo, bo gledalec to hitro opazil oziroma, če povem po domače, mu ne bo potegnilo. Vse, kar je narejeno, zrežirano …, lahko gledaš deset minut, potem pa te odbije in hitro prestaviš kanal. Če pa je v šovu veliko iskrenosti, gledalce to zelo pritegne – iskreni nasmehi, iskrene solze, čustva! Če postrežeš s čustvi, bodo ljudje to gledali.
Veliko delate z zvezdami. So nekatere res naporne v zakulisju? Gledalci namreč vidimo samo tisto na ekranu …
Takole bom rekla, prave zvezde so normalni ljudje. Tisti »wannabe« zvezdniki pa ti res pijejo kri. Lahko rečem, da sem si z leti naredila tudi »črno listo«, s kom res nočem nikoli več delati. Sem že dobila ponudbe za dogodke, pa sem jih zavrnila, ker je bil voditelj določen estradnik. Žal, najdite si drugega, ki bo to prenašal. (smeh)
Lahko kakšno konkretno ime?
Ker delo producenta zahteva celega človeka in poteka 24 ur na dan, nima veliko časa za daljše dopuste. In koliko časa bo še opravljala to delo, ki je lahko zelo stresno? »Ha, recimo, da še kakšnih pet let lahko zdržim takšen tempo, potem pa bom morala začeti razmišljati o kakšni hiški v Istri,« je v smehu odgovorila Melinda.
Ne, žal, tega ne boste izvedeli. So določeni ljudje, ki si niti ne zaslužijo te svoje slave. Veste, ne glede na vse moraš biti predvsem človek in potem si lahko šele zvezda. Vprašanje, ki ga najbolj sovražim v vseh aspektih življenja, je: »Ali veste, kdo sem jaz?!« Takrat bi kar oklofutala koga. (smeh) Res, zame nobena zvezda ni zvezda, ampak je samo človek. Saj veste, vsak človek gre zjutraj na stranišče, vsi imamo podobne težave v življenju, od smrdečih nog do prevelikih hlač in tega, da doma pozabimo telefon, pa muhastih najstnikov in zamud na roditeljske sestanke. To so težave vsakega človeka. Razlika je samo ta, koliko si znan globalno ali v domačih krogih ter koliko denarja imaš na računu.
Torej je največja lastnost, ki jo moraš obvladati v tem poslu, psihologija?
Nesporno. Manipulacija podatkov in ljudi. Čeprav se manipulacija sliši kot nekaj slabega, gre v resnici res za žongliranje med tema dvema pojmoma. Kot producent moraš sestaviti idealen finančni načrt in ekipo, ki bo to izpeljala, potem pa moraš še vse nastopajoče umestiti v projekt in predvsem vedeti, kaj si gledalci želijo. To je kar podvig, ampak to res rada počnem že leta. Treba je imeti seveda tudi čustveno inteligenco in potrpljenje, kar je pri meni še največji izziv, ker sem zelo hitra v dejanjih in besedah. Priznam, da potrpljenje ni moja najboljša lastnost. (smeh) Predvsem povezovanje vseh podatkov in ljudi v projektu je tisto, kar mora dober producent znati.
Kako pa je biti ženska v tem poslu?
Jaz se ne smatram kot ženska v tem poslu, ampak sem producentka, ki svoje delo dobro opravlja. Na začetku sem bila zelo pod stresom, če me ljudje niso jemali resno, z leti pa sem si ustvarila status »zajebane«, ampak »fer« šefice. (smeh) V resnici je važno samo to, da moraš poznati svoj posel, pa če si moški ali ženska. Moraš vedeti, kaj delaš. Jaz sem rada ženska v tem poslu in tudi rada izstopam. (smeh)
