Dvorana je (po dolgem praznem koronskem obdobju) končno pokala po šivih, ko se je najprej odvila projekcija novega slovenskega filma, kar je že samo po sebi velik dogodek, sledil pa je koncert številnih glasbenikov, ki so za film prispevali glasbo: od Koala Voice, Matter, PTČ in Čao Portorož do Ichisana in Ota Pestnerja. Seveda se je na dogodku trlo znanih obrazov, prišli so številni ljubitelji tako slovenskega filma kot dobre glasbe.
GLASBA PRIPOVEDUJE
Združeni filmsko-glasbeni dogodek je seveda narekovala narava filma, v katerem ima zelo pomembno in povedno zgodbo glasba. Režiserka Tijana Zinajić pravi, da je bilo v igri ogromno komadov, od več slovenskih zimzelenčkov do alternativnih slovenskih bendov. »Veliko stvari je posredno predlagal tudi eden od mojih sinov, Ivan, ko si je na primer zavrtel neko glasbo v avtu,« prizna, čisto končni izbor pa sta naredila Gregor Andolšek (Tijanin življenjski partner) in Ivian Kan Mujezinović (sin Špele Rozin, ki tudi igra v filmu, in sicer nenavadno vlogo zakajene lezbijke). In večina izvajalcev, ki jih lahko slišimo v filmu, je v živo nastopila tudi po premieri. »Sploh Oto je 'zažgal'; dvorana je bila polna alternativcev, a so bili vsi na nogah za Pestnerja,« se smeje Tijana.
ZGODBA GENERACIJE
Prasice se je sicer oprijel naziv »najbolj vroč slovenski film v zadnjem času«, ne le zaradi provokativnega naslova in neolepšane, a sicer zelo humorne generacijske zgodbe, ki jo je napisala scenaristka Iza Smrekar, ampak tudi zato, ker je na lanskem Festivalu slovenskega filma prejel kar sedem nagrad vesna, med drugim za najboljši film, režijo, glavno igralko in najboljši film po izboru občinstva. Gre za zgodbo mlade slikarke Eve (Liza Marijina), ki nekako ne zna čisto odrasti: zapletena je s poročenim moškim, njena najboljša prijateljica odhaja v tujino, nima denarja za najemnino, spopada se z ustvarjalno krizo, ves čas žura, popiva in se zadeva, pa še menstruacija ji izostaja – očitno je skrajni čas, da nekaj spremeni.
SLABŠALNI IZRAZ
Ob poizvedovanju glede nenavadnega naslova – Prasica, slabšalni izraz za žensko, režiserka pove, da je ta naziv večkrat prejela tudi sama. »Če ženska ni točno takšna, kot bi morala biti, si lahko hitro prisluži naziv prasica.« A čeprav na začetku glavna junakinja ni prav priljudna, jo gledalci skozi zgodbo vzljubimo. In ena od poant filma je prav ta, da ni treba, »da smo ženske v očeh družbe idealne«, in naj že nehamo »tako okrutno soditi same sebe«. In morda bo sčasoma ta slabšalni naziv dobil bolj pozitivno konotacijo.
