Od kod ideja za Popstars reunion?
Sebastian: Ideja je v nas tlela že nekaj let, a preden pri sedmih ljudeh pride od ideje do dejanske uresničitve, je to proces.
Tinkara Fortuna: Predvsem je moralo priti do 20. obletnice. (smeh)
Ljudje, ki nikoli niso stali na odru, si ne znajo predstavljati, kakšna energija pride na oder, ko sedem, osem tisoč grl poje tvoje pesmi. - Sebastian
Kaj se vam je najbolj vtisnilo v spomin od prve turneje?
Ana Praznik: Množica ljudi, ki je prišla na naše nastope. Imeli smo turnejo po večjih dvoranah po Sloveniji in vsi koncerti so bili razprodani. To je bila večtisočglava množica, ki je vreščala in pela vse naše pesmi ter bila ob tem zelo čustvena.
Tinkara Fortuna: Ko smo bili najbolj zadihani, smo rekli: »Zdaj pa vi!« In smo se malo nadihali. (smeh)
Steffanio: Jaz sem to rekel, ko sem pozabil tekst. (smeh)
Sebastian: To je bilo obdobje najstniškega popa, ko je bil ta na vrhuncu. Ljudje, ki nikoli niso stali na odru, si ne znajo predstavljati, kakšna energija pride na oder, ko sedem, osem tisoč grl poje tvoje pesmi. Mi smo imeli srečo, da smo to doživeli, in zdaj bomo 20 let pozneje vse to podoživljali za oboževalce in za nas.
Alenka Husić: Mogoče res moramo podoživeti, ker smo zdaj zreli. Takrat sem bila takšna mula, da se nisem toliko zavedala tega. Zdaj bomo to zagotovo drugače dojemali.
Tinkara je prej omenila kondicijo. Ste v formi oziroma boste zdaj dodatno delali zanjo?
Tinkara: Verjetno bomo morale malo, na srečo pa Bepop, odkar smo nazaj, ne plešemo več, oziroma nimamo koreografij. (smeh)
Alenka: Bomo pa mogoče koga najele, da kaj pomiga.
Kaj je pred 20 leti najpogosteje padlo na oder?
Vsi: Plišaste igrače.
Mark: Mi smo dobili tudi modrce in spodnje perilo. Pa transparente.
Dennis: Ter gobovo juho v vrečki. Pa ne eno, 100 do 200. In jajca.
Sebastian: To so primitivci.
Tinkara: Zelo veliko spominkov je bilo, predvsem ogromno pliškov, to je bil kar fenomen, so kar leteli gor. Pa transparenti.
Sebastian: In marsikaj še danes hranimo. Smo se ravno prej pogovarjali. Jaz imam na roko napisana pisma, plišaste igrače in druge spominke, ki so jih naredili.
Ana: Jaz moram priznati, da nisem bila tako pridna s shranjevanjem vseh teh spominkov, je bila Tinkara bolj. Sem pa za svoj 25. rojstni dan od oboževalke Alme Rahne dobila kronološko zložene v štirih fasciklih članke v revijah, plakate in fotografije s koncertov, kar je res en lep in drag spomin na to naše obdobje.
Sebastian: Meni je tudi oboževalka Klavdija Gobec dala fascikel z vsemi članki itn. Dogovorili smo se, da bomo letos naredili akcijo zbiranja vseh teh foto- in videospominov, ker jih takrat veliko ni prišlo do nas, danes pa je to v digitalnem svetu veliko lažje. Iz tega bi radi naredili tudi projekcijo na koncertu.
Zanimivo pri nas je, da ljudje vidijo cilj, mi imamo pa najlepše spomine na nastajanje, da smo ta cilj skupaj dosegli. - Dennis
Kaj bi radi videli, da bi vam oboževalci letos vrgli na oder?
Tinkara: Vse, razen jajc.
Dennis: Nič jim ni treba, samo naj pridejo na koncert.
Tinkara: Predvsem naj nam mečejo nasmeške, dobro voljo in energijo.
Sebastian: Velikokrat nam oboževalci govorijo, koliko lepih spominov so ustvarili z nami. Mi pa radi rečemo, da se ljudje ne zavedajo, koliko lepih spominov smo tudi mi ustvarili z občinstvom, ker to je tisto, kar je zaznamovalo naše odraščanje.
Je bilo kdaj tudi naporno?
Dennis: Ja, tako kot je z vsako stvarjo v življenju. Po drugi strani pa smo se zavedali, da smo lahko srečni, da počnemo to, kar smo si verjetno od malih nog želeli, in da smo odraščali skupaj pred očmi javnosti.
Sebastian: Dejansko je šovbiznis pet odstotkov vsega dela. To je tisto najbolj perfektno, dodelano, ko vse štima, ko smo na odru, ko je glamur, glavnina našega dela pa je tistih 95 odstotkov, ki se ne vidi, ker to ni poanta šovbiznisa. Saj mogoče je to tudi težava današnje mladine, ker vidijo ciljni izdelek, ne vidijo pa poti do njega. Vsi bi želeli kar takoj biti slavni in peti, nastopati oziroma igrati, ne vidijo pa tega, da je treba za to leta in leta trdo delati.
Steff: Tako da: ne kadite, ne pijte in se ne drogirajte.
Dennis: Zanimivo pri nas je, da ljudje vidijo cilj, mi imamo pa najlepše spomine na nastajanje, da smo ta cilj skupaj dosegli. Najpomembnejša je pot.
Razmišljate morda tudi o kakšni skupni pesmi?
Tinkara: Ja, seveda, tudi ta ideja je padla, tako da bomo razmislili in mogoče tudi kaj naredili.
