Kljub veliki priljubljenosti je leta 2002 skupino zapustil in se umaknil s scene. »Preveč je bilo vsega,« pravi 43-letnik. Leta 2009 so se fantje vrnili kot Flirrt, Rok ustvarja tudi kot kantavtor, hkrati pa je neverjetno plodovit tekstopisec, ki piše uspešnice tako za Flirrt in zase kot za številne druge slovenske glasbenike, od Helene Blagne do Mambo Kings.
Flirrt praznuje petindvajset let. V teh časih smo vajeni muh enodnevnic – kako lahko skupina preživi in ostaja priljubljena četrt stoletja?
Če bi imel odgovor, bi najbrž iznašel formulo za vse bende. Žal je nimam. Vsekakor pa je vedno pomembna muzika. Brez te kljukice ne gre. Če muzika preživi test časa pri ljudeh, ima tudi skupina to možnost. Nam je očitno uspelo. Kaj vse smo naredili prav in, še bolje, česa vsega nismo naredili prav, pa najbrž nihče ne ve.
Kakšen je bil Flirt in kakšen je danes Flirrt?
Flirt je bil predvsem mlajši. Bili smo najstniki. Šli smo z glavo skozi zid. Tudi to je eden od dejavnikov, zakaj smo se sploh prebili skozi trda vrata rokenrola. Danes smo seveda bolj umirjeni. Leta so prinesla drugačen pogled na življenje in glasbo. A ostaja ljubezen. Slednja se ni spremenila.
Kako pa se je v tega četrt stoletja spremenila glasbena scena?
Precej. Več je embalaže, manj vsebine. No, morda se pa le meni tako zdi, vendarle sem odraščal z velikani, kot so Đorđe Balašević, Pink Floyd, Bruce Springsteen, U2, The Cure in tako naprej. Danes je glasba dostopna povsod in kadarkoli. Čeprav je na hitro videti krasno, saj je dobra glasba oddaljena samo en klik, hkrati prav to početje odvzame muziki malce tiste zdrave enigme. Včasih smo s prijatelji stali v vrsti za novi LP Queenov in si potem komaj čakal, da si si doma vzel uro časa in v miru poslušal celoten album. Pred radijskimi sprejemniki smo čakali najljubšo skladbo, da smo jo lahko posneli na kaseto. Bil je dogodek, ko je najljubša skupina izdala pesem. Spomin za vedno. Že ko odgovarjam na to vprašanje, je jasno, da je bil »lov« za dobro glasbo proces. Danes je to zgolj utrinek. So izjeme, seveda, ampak jih je manj.
Zakaj je to »nor biznis«, kot pravite?
Zato, ker je osnovna ideja muzike čustvo. Vse ostalo, kar pride kasneje (in tega je veliko in nima prav nobene zveze z glasbo), pa je »antimuzika«. Torej dva svetova, diametralni nasprotji, ki nimata nič skupnega. A sta oba pola danes potrebna za uspeh.
Vmes ste imeli osebno krizo in se malce umaknili (za kar sedem let). Kaj ste razmišljali takrat, ob umiku, in zakaj ste se odločili vrniti? Kdaj razmišljate, kje bi bili danes, če se ne bi?
Takrat sem tako čutil. Preveč je bilo vsega. Vezi v bendu so se zrahljale. Ni bilo tiste kemije kot na začetku. Ampak mislim, da je prav, da se je tako izteklo. Vmes sem veliko slikal, počel druge reči, ki so me takrat bolj veselile kot glasba. Bazen glasbe se je medtem napolnil in težko rečem, da kdaj zelo analiziram, kaj bi bilo, če bi bilo. Je, kot je. In je lepo. Lahko sem samo hvaležen, da lahko počnem, kar me veseli in izpolnjuje.
Pravite, da je zdaj v krizi sama glasba. Zakaj?
Kriza ni samo v glasbi. Vsa umetnost jo doživlja. Kadar se zgodijo tektonski premiki v družbi, se najprej pokažejo v izraznosti, ki jo muzika, gledališče, slikarstvo (in tako dalje) povzemajo.
A kakovost je vseeno tista, ki ostaja. Kakšna je pravzaprav kakovostna pesem?
Morda sem premlad in preneumen, da bi znal empirično odgovoriti na zastavljeno vprašanje. Morda je izraz kvalitetna glasba vseeno malce tehničen. Če bi rekli nekaj, kar je iskreno in srčno, že lažje dobiva odgovor od ljudi. Podobno bi bilo, če bi nekoga vprašali, kakšne ženske so mu všeč. Najbrž bi marsikdo na hitro odgovoril z barvo las, višino, barvo oči … V resnici pa so srčni parametri povsem drugje. Prevzame te nekdo, ki ima tisto »nekaj«. V glasbi je enako.
Ste avtor neverjetnega števila pesmi, očitno kar bruhajo iz vas in vam navdiha ne zmanjka. Vas pesniška muza nikoli ne zapusti, nimate nikoli krize?
Najprej hvala za kompliment. Se pa nikoli nisem srečeval s krizo navdiha. Kadar pišem za druge, me seveda mora nekaj voditi, neka prastara intuicija, da bo to prav za dotičnega izvajalca. Ampak tukaj gre vseeno za obrt. Poskušaš nagovoriti poslušalca, nekoga, ki ga bolje ali slabše poznaš. Enkrat manj, drugič bolj uspešno. Kadar pišem zase, pišem zgolj o stvareh, ki jih zares čutim. Torej spet ne morem doživeti krize, ker če ne čutim, ne pišem. Ko čutim, pišem.
Kako nastajajo vaši kantavtorski komadi? Kaj vas izzove, da prelijete zabavna, a hkrati cinična besedila v pesem in jo pošljete med ljudi?
Največkrat so dobre pesmi zgolj utrinki nekega dogodka iz življenja. Lahko mojega, lahko prijateljevega, morda iz dogodka popolnega neznanca. Morda srečam neznanca, ki mu je dekle primazalo klofuto iz meni neznanega, a njemu znanega razloga, in »voilà« – pesem nastane. Tako je nastala skladba Sočna klofuta. Življenje samo je navdih. Sleherna stvar je lahko komična in žalostna hkrati. Odvisno, iz katerega zornega kota jo gledaš.
Glasba se torej dotakne čustev. Kaj mora imeti pesem, da vas gane?
Mora me nagovoriti.
Kako?
Lahko z besedilom, lahko z ritmom, lahko s predrznostjo. Pesem in poslušalec morata biti člana iste družine. Če nista, sta samo še dva tujca, ki gresta eden mimo drugega.
Ste sicer čustven človek, kot velja stereotip o umetniških dušah? Kdaj jokate?
Sem. Tudi jokam, seveda. Ko me kaj zares gane ali zares razveseli. Se mi pa vseeno zdi, da so moje skladbe (tiste, ki jih pišem zase) najlepše ogledalo moje duše.
Menda ste kot mulec želeli postati slikar (potem pa je v te vode šel vaš bratranec, stripar Izar Lunaček). Še kaj slikate? Vaša najljubša tehnika in motivi?
Zdaj to počnem na obroke. Ko mi res paše ali me kdo prosi, naj kaj narišem. Spet se rad vračam k ilustraciji. Vmes je bilo tudi veliko risanja z ogljem in oljem. Ampak kot pri muziki je tudi pri risanju važen občutek.
Pripravljate Pogled čez ograjo življenja, petdelni album in knjigo hkrati. Zakaj tako megalomanski projekt? Kaj boste z njim obeležili?
Še sam ne vem, kaj točno bom obeležil. Morda preteklo obdobje, ki bo hkrati moja prihodnost. Ko bo knjiga oziroma album zunaj, bom morda lažje s strani in neobremenjeno pogledal, kaj sem zares napisal in ustvaril. Vsekakor gre za obsežno delo, ampak v njem neizmerno uživam.
Kaj vidite, če pogledate »čez ograjo življenja«?
Vidim ljudi. Če jih začutim, je še toliko lepše. Da jim odprem vrata in vstopijo v moj dom. Drugače pa smo mimobežni. Tudi s tem ni nič narobe. Vsi smo drobci tega sveta, tega raja, ki mu radi rečemo Zemlja. Dom.
Večni motiv umetnikov vseh vrst je ljubezen. Koga ali kaj vi ljubite?
Ljubim svojo sorodno dušo, za katero imam srečo, da me je srečala in si vzela čas v tem življenju zame. Ljubim pa tudi pomlad, ko nam nameni svoje cvetove, zimo, ki nas umiri. Ljubim dobre soljudi in vse tiste, ki znajo pomagati sočloveku. Ljubim muziko in kaj ta daje ljudem. Ljubim življenje.
