Igralca Pia Zemljič in Marko Mandić sta sinova Voranca in Franceta od nekdaj vodila v gledališče in oba sta že pred dobrimi petimi leti z očetom igrala v uprizoritvi Mini teatra Tiest. Sredi februarja pa bo Voranc v Slovenskem mladinskem gledališču doživel prvo premiero brez staršev, in sicer v avtorskem projektu v okviru programa Mlado Mladinsko Svoje usode krojači v režiji Ane Duša. Moral bi jo sicer že konec januarja, a jim jo je (znova) zagodel koronavirus.
»To me je od nekdaj zanimalo. Ko sem izvedel za avdicijo, sem se prijavil in sem bil zelo vesel, ko sem bil sprejet. Predstavo smo začeli pripravljati pred dobrim letom dni, ko sem šel ravno v srednjo šolo, nato pa smo jo morali zaradi pandemije dolgo časa delati na daljavo prek videokonferenčne platforme. A tudi to je bilo super, pa čeprav je bilo samo tri ure na teden. Zame je bila to sprostitev, nekaj, kar sem rad delal,« nam je zaupal Voranc, ki je v projektu skupaj z 19 ustvarjalkami in ustvarjalci, rojenimi med letoma 2001 in 2006, in tremi člani igralskega ansambla (Primož Bezjak, Blaž Šef in Damjana Černe) raziskoval družbena in generacijska, predvsem pa družinska razmerja v času, ko se je svet obrnil na glavo.
Uprizoritev v središče postavlja tri družine, ki jih osvetli skozi prizmo odnosa starejših generacij do mladostnikov in vprašanj o njihovi prihodnosti. Voranc sicer meni, da ni toliko problem starejša generacija, kot je to, da nismo skupaj. »Lažje bi bilo, če bi se povezali. In bili bolj objektivni,« je prepričan Voranc, ki ima doma to srečo, da so in da ga jemljejo resno, kar ni pravilo povsod. Starši so mu pomagali tudi pri gledališkem procesu, kadar za kakšno stvar ni vedel, kako jo izvesti. »Če ju prosim, mi pomagata, nista pa hodila na vaje ali mi kar sama od sebe dajala nasvetov,« razkriva Voranc. V nasprotju s staršema, ki ga z bratom vedno vabita na njune premiere, je dal Voranc svoji vstopnici svojemu dekletu in prijateljici. Ga bodo pa – kot nam je zatrdil – tako starši kot mlajši brat prišli pogledat pozneje.
