V družini Zdenka Cotiča - Cota ni bil nihče glasbenik, a je bila glasba pri njih doma kljub temu zelo prisotna. »Oče je igral orglice, teta je rada pela, najraje Avsenikove pesmi, tako da je bilo pri nas vedno zelo veselo. Zato najbrž niti ni čudno, da so me vpisali v glasbeno šolo k pouku harmonike. A tam sem zdržal le leto dni. Teorija je bila tista, ki je nisem maral in mi je pobrala vso voljo. Proti koncu osnovne šole pa se je želja, da bi igral kakšen instrument, spet pojavila. Izbral sem si kitaro. Sam sem nekaj poskušal in šlo mi je kar dobro od rok, tako da lahko rečem, da sem samouk. Potem pa sem spoznal fante, ki so imeli garažne bende in so me naučili vseh tistih trikov, ki jih moraš poznati kot kitarist, ter mi pomagali razširiti znanje o glasbi v različnih glasbenih zvrsteh. Veliko sem vadil in pri meni še kako drži rek, da vaja dela mojstra. Ker sem vse skupaj hitro dojel, so me povabili v svoje vrste, jaz pa sem bil neizmerno srečen,« se Zdenko spominja mladih dni. Prelomnica, ko se je odločil, da si bo kruh služil le z glasbo, pa je prišla, ko je pustil šolo. »Takrat sem bil star 22 let in doma niso bili nič kaj navdušeni nad tem. A za glasbenike so bili takrat zlati časi. Na Obali se je ogromno nastopalo. Vsaka terasa je imela ob večerih živo glasbo, dogajalo pa se je tudi v drugih obdobjih leta. Ko sem na enem izmed nastopov srečal Tomaža Domicelja, ki me je povabil k sodelovanja, sem bil zelo vesel, še bolj pa moj oče. Ko sem se odločil, da si bom kruh služil kot glasbenik, ni bil najbolj navdušen. Ko sem domov pripeljal Domicelja, ki je takrat že veljal za zvezdo, oče pa ga je poznal s televizije, pa se je prepričal, da pa le ne morem biti tako slab.«
Pozneje se je dodatno izobraževal v igranju kitare. »Imel sem učitelja v Trstu, ki me je poučil o vseh zakonitostih igranja, pa tudi o teoriji. Zdaj pa že trideset let kitaro poučujem tudi sam in skozi vsa ta leta sem imel ter še imam veliko učencev. To delo me veseli in v njem uživam.«
Glasbena sodelovanja
V svoji bogati glasbeni karieri je sodeloval s številnimi glasbeniki. »Zame je bila velika čast, da sem lahko sodeloval z Danilom Kocjančičem in glasbeno zasedbo Bazar ter da sem imel priložnost okusiti zmago na Melodijah morja in sonca.« V začetku 90. let se je odločil, da bo dal glasbo na stranski tir, a ni zdržal dolgo brez in se je po dveh letih vrnil na odre. »Igral sem s Tinkaro Kovač in sodeloval pri nastanku njene prve plošče. Ponosen sem na sodelovanje z Massimom Savićem, ki je med vojno živel v Sloveniji, in v tistem obdobju smo ustvarili res zanimive stvari. Leta 1997 smo ustanovili zasedbo Halo, v okviru katere je nastala še danes popularna pesem Anita ni nikoli. Sodeloval sem z Jadranom Ogrinom, Tuliem Furlaničem, Slavkom Ivančićem, Mefom, lepi so spomini na skupino Bazar.«
Potem pa se je pred točno dvajsetimi leti zgodilo srečanje, ki je preraslo v glasbeno sodelovanje in prijateljstvo. »Spoznal sem Jana Plestenjaka in z njim spregovoril nekaj besed. Potem je sledilo presenečenje, ko me je čez čas poklical in me povabil v svoj spremljevalni bend. To je bila zame velika čast. Z Janom sva se takoj ujela, pa ne samo na glasbeni ravni, tudi kot človeka, in iz tega se je razvila res močna prijateljska vez. Od njega sem se veliko naučil. Je odličen glasbenik in zelo razgledan človek, pa tudi pravi prijatelj.«
Predan družini
Coto je zelo predan tudi svoji družini. »Imam dve hčerki, a nobena ni šla v glasbene vode. Eno je premamila arhitektura in trenutno dela doktorat, druga pa ima doktorat iz zoologije. Imam tudi osemletno vnukinjo, ki obiskuje glasbeno šolo, triinpolletni vnuk pa je še premajhen, da bi vedeli, ali ga glasba navdušuje ali ne.«
Zdenkovi dnevi so tudi zdaj, ko glasbeni odri večinoma samevajo, razgibani. »Zelo rad kuham in čez teden je to moja domena. Žena, ki je dekanka pedagoške fakultete v Kopru, ima vedno, ko pride domov, pripravljeno kosilo. Moje poučevanje kitare poteka v popoldanskem času, zato včasih kosilo pojeva skupaj, spet drugič vsak zase.«
Je pa Coto med pandemijo naučil kuhati tudi Jana, ki je bil nad tem zelo navdušen. Potem ko sta pravkar izšla Janova pesem in videospot Veter s severa, pri katerih sodeluje tudi Coto, se sam pripravlja na izid plošče, na kateri bosta v duetu še z enim kitaristom predstavila priredbe znanih skladb z akustično kitaro.
