Običajno je tako, da po knjižni predlogi nastane film. Dokumentarni film "Železne stopinje" iz leta 2017, poklon vsem metalcem, ki so pustili pečat na slovenski glasbeni sceni v 70. in 80. letih, pa bo nadaljevanje, ali bolje rečeno nadgradnjo dobil v knjižni obliki.
"Film smo naredili, ker je bilo videti, da sta v alternativni subkulturi v 80-ih bili prisotni samo Pankrti in Laibach," se spominja avtor in producent filma Denis Brnčič. Kot dober poznavalec heavy metal scene v Sloveniji je namreč vedel, da je ta zelo bogata, čeprav pogosto odrinjena iz mainstream medijev in omejena bolj ali manj na klubsko sceno. Zato se je v želji, da ta del slovenske skubkulture ne bi ostal pozabljen, odločil posneti dokumentarec o njej.
Film je ob premieri v Kinu Šiška požel ogromno zanimanja, predvajali so ga tudi na nacionalni televiziji in na različnih festivalih doma in tujini. Moč si ga je ogledati tudi na YouTubu.
Vendar pa tudi skoraj dve uri, kolikor film traja, nista bili dovolj, da bi lahko vanju zajeli vse, kar se je na metal sceni takrat dogajalo. "Ostalo je še ogromno materiala," pravi Denis Brnčič, "intervjujev, nepovedanih zgodb, pripetljajev, fotografij ..." In ko so ga poklicali iz neke založbe, če bi o filmu izdali tudi knjigo, je idejo zagrabil.
"Smo približno na polovici, še iščemo sponzorje"
Tako zdaj nastaja knjiga o teh nepovedanih zgodbah, ki bo izšla maja letos. "Trenutno tipkamo intervjuje, ustvarjamo obliko, nekje na polovici smo," pravi Denis. "Še vedno pa iščemo tudi sponzorje." Od tega, koliko bodo zbrali, bo na koncu odvisno, v kakšni obliki bo knjiga izšla. Že sedaj je jasno, da bo imela okoli 300 strani, formata A4, če pa jim bo uspelo pridobiti dodatne sponzorje, pa bo seveda knjiga temu ustrezno kvalitetnejša. "Tukaj gre za knjigo," poudarja Denis, "Ta bo shranjena v Narodni univerzitetni knjižnici in imena sponzorjev bodo v njej shranjena za vse večne čase."
Za sponzorstvo knjige se lahko obrnete na Denisa Brnčiča, Facebook profil "Železne stopinje" ali pišete na mail: zeleznestopinje@gmail.com.
Kaj pa zgodovina slovenskega heavy metala po letu 1990, nas zanima, ali bo zajeta tudi ta. "Ne," pravi Denis. "Zelo bi si želel, da bi to naredil kdo, ki je ta leta čutil bolj kot jaz."
"Film je film, knjiga pa ima drugačno vrednost in večnost"
Sicer pa heavy metal še zdaleč ni mrtev, kot bi morda kdo menil, pač pa živi sedaj v mnogih različicah, navsezadnje se je celo dvakrat uvrstil na vrh Eurosonga, kar je bilo nekoč nekaj popolnoma "nesprejemljivega". Kako to?
"Heavy metal je virtuozna glasba," pravi Denis, "Tega ne more igrati vsak. Tudi pevci, ki lahko dosežejo takšne višine, da lahko pojejo v njem, to so virtuozi." Tudi zato bo metal vedno nekako splaval. "Najhujša ignoranca je prav ignoranca ... Pretvarjanje, da tega ni," še dodaja.
Tudi zato je vredno, da Slovenci dobimo pričevanje o začetkih subkulture metala pri nas. "Film je res film, ampak knjiga pa ima drugačno vrednost in večnost," sklene Denis Brnčič.
