Kako to, da ste se lotili te teme in kako to, da ravno zdaj?
Dogodek, ki se je zgodil januarja leta 1945, me spremlja že kar nekaj časa. S snemalcem in producentom Matjažem Mrakom sva na pobudo polkovnika Mihe Butare in organizacijskega odbora, ki pripravlja spominsko tekmovanje, že pred kar nekaj leti hotela posneti ta film, vendar nam ni uspelo pridobiti sredstev. Kljub temu sva z Mrakom že pred leti, kar na lastno pest, posnela nekaj sogovornikov, kar se pozneje izkazalo za bistveno. Na srečo nam je lani uspelo pridobiti sredstva. Film smo končali v zadnjih dneh lanskega leta in zdaj je pripravljen na ogled. Čas za tak film pa je vedno pravi. Sploh zdaj, ko je treba na glas povedati, kdo nam je priboril svobodo – in da so to bili partizani.
Kako ste našli sogovornike?
Sogovornike smo našli med nekaterimi udeleženci takratnega tekmovanja in gledalci, ki so spremljali same tekme. Dogodek je v organizaciji 31. divizije 9. korpusa narodnoosvobodilne vojske in partizanskih odredov Jugoslavije ter ob podpori zavezniških sil potekal v osvobojenem Cerknem. Seveda je treba takoj dodati, da je od takrat minilo 77 let in da je živih žal le še nekaj očividcev. Za strokovno razlago pa smo poiskali strokovnjake in zgodovinarje s področja smučanja in vojaškega delovanja. Pridobili pa smo tudi nekaj zanimivih arhivskih videoposnetkov, ki so sicer nastali po drugi vojni, ko sta svojo udeležbo opisovala legendarna tekmovalca Rudi Finžgar in Janez Polda.
Verjetno se je bilo izjemno pogovarjati z udeleženci tekmovanja. Kaj se vas je ob tem najbolj dotaknilo?
Vsakič je zares nekaj posebnega, ko ti ljudje začnejo pripovedovati svoje življenjske zgodbe. In čeprav je marsikateri spomin že nekoliko zbledel, sta energija in pristnost, ki ju pripovedovalci dajo v pripoved, vedno izjemni. Čudovito je, ko spregovorijo, se včasih malo ustavijo, premislijo, se sami sebi nasmehnejo in potem nadaljujejo z zgodbo. Zame je vsaka zgodba zanimiva, mogoče pa se me je najbolj dotaknilo, ko je eden izmed nastopajočih povedal, da so tekmovalci vsak dan dobili še hlebček kruha in da je to bilo nadvse imenitno. Podrobnost, ki veliko pove o tistem času. Ali pa, da med njimi ni bilo izdajalca, da so vsi živeli za eno stvar. Za svobodo.
Koliko pa je govorjenje oziroma spominjanje na ta dogodek pomenilo vašim sogovornikom?
Prepričan sem, da jim veliko pomeni. Da lahko povejo svojo zgodbo, ki se je zgodila pred mnogo leti, da se znova zavejo, da so ustvarjali zgodovino in da je bil vsak izmed njih pomemben. Iskreno zanimanje za njihovo pripoved, poznavanje teme, o kateri govorim, in naklonjenost, ki jo pokažem, so zanje pomembni. To je tudi eden od privilegijev, ki jih imam kot dokumentarist, da mi ljudje zaupajo svoje zgodbe, in jaz v tej pripovedi uživam. Na srečo pa imam možnost to zgodbo tudi deliti naprej.
Mogoče se me je najbolj dotaknilo, ko je eden izmed nastopajočih povedal, da so tekmovalci vsak dan dobili še hlebček kruha in da je bilo to nadvse imenitno.
Je bilo precej čustvenih trenutkov, ste morali zato tudi prekinjati snemanje?
Veliko jih je bilo. Vedeti je treba, da so bili naši sogovorniki takrat še skoraj otroci ali komaj odrasli, in ko začne spomin prihajati na plan, je neustavljiv. Samega snemanja nismo prekinjali, saj je prav iskanje izjemnih trenutkov bistveno za film. Čustva, odzivi, nasmehi, tihi razmisleki, vse to naredi dober film. Seveda ob upoštevanju in spoštovanju človeške zasebnosti.
V filmu je prikazano tudi bogato slikovno gradivo in nekateri do zdaj neznani dokumenti, ki pričajo, kako je potekalo samo tekmovanje. Kje ste jih našli?
V filmu smo uporabili kar bogato slikovno gradivo, ki smo ga našli v Muzeju novejše zgodovine in Cerkljanskem muzeju, veliko pa smo si pomagali tudi s knjižico, ki jo je o dogodku napisal Marijan Masterl, avtor tudi večine fotografij. V Cerkljanskem muzeju in Idrijskem vojaškem muzeju smo našli tudi originalne smučke iz tistega časa, pa padala, ki so jih zavezniki redno spuščali na naše ozemlje in iz katerih so bile izdelane tekmovalne številke, ki so jih tekmovalci nosili na samem tekmovanju. Prebrskal sem tudi velik del arhiva, ki se nanaša na tisti čas, in našel do zdaj neznani dokument, pravzaprav ukaz štaba, naj enote v svojih vrstah poiščejo najboljše smučarje in jih pošljejo na tekmovanje. Ta dokument je res pravi biser.
Dogodek so priredili v osvobojenem partizanskem Cerknem, ki je bilo v času tekem v krogu 80 kilometrov obdano s 15.000 pripadniki nemških in drugih sovražnih enot, tekmovanje pa si je kljub vsemu ogledalo več kot 1000 gledalcev. Ste morda prišli do informacije, ali so Nemci vedeli zanj in če so, zakaj so ga »dovolili«?
Samo tekmovanje je bilo dobro varovano. Verjetno so okupatorji vedeli, da se nekaj dogaja, je pa treba vedeti, da so bile takrat bitke tudi v skoraj neposredni bližini. In da so se streli pušk in topov slišali na samem prizorišču, ampak partizanov to seveda ni motilo, kvečjemu jim je dalo še večji zanos, ob zavedanju, da se njihovi soborci prav takrat borijo. Gledalcev je res bilo veliko, pa pihalna godba … Je pa ta dogodek, za katerega se je kmalu potem širše razvedelo in prav gotovo so zanj izvedeli tudi Nemci in domobranci, tudi moralno uničil okupatorja. Lep primer, kako z nenasilno akcijo demoralizirati nasprotnika.
Streli pušk in topov so se slišali na samem prizorišču, ampak partizanov to seveda ni motilo, kvečjemu jim je dalo še večji zanos, ob zavedanju, da se njihovi soborci prav takrat borijo.
Iz NOB se je »rodil« tudi Elan. Vedno me fascinira – mogoče zato, ker se večinoma govori samo o bojih –, kako je življenje med vojno pravzaprav teklo dalje, ustanavljala so se tudi podjetja … Tudi vas?
Pri glasbi dokumentarnega filma so sodelovale tudi devetošolke mladinskega pevskega zbora OŠ Cerkno in Društvo godbenikov Cerkno. Ste to storili zaradi večje avtentičnosti ali je tako »naneslo« ob snemanju filma?
Vedel sem, da Vanja Lampič Bratina, ki vodi zbor OŠ Cerkno, že dalj časa posveča pozornost partizanskim pesmim. Že lani, ko sem pripravil državno proslavo ob priključitvi Primorske k matični deželi, sem jih povabil k sodelovanju. V samem filmu ponazorijo, kakšno je bilo takratno bogato kulturno življenje. Njihova mladost in energija, čeprav jih v filmu ne vidimo prav veliko, pa dajo filmu močan pečat. Poleg njih smo v filmu uporabili še glasbo pevskega zbora Kombinatke, Društva godbenikov Cerkno ter avtorsko glasbo Roka Šinkovca.
Se za film zanimajo že tudi v tujini?
Trenutno še ne, sicer pa tudi še nismo kaj dosti govorili o njem. Je pa film last TV Slovenija (nastal je v produkciji Friendly production za RTV Slovenija) in od njih je najbolj odvisno, kako ga bodo promovirali naprej. Prepričan pa sem, da bi tako zgodbo, če bi se zgodila v Ameriki, že zdavnaj videli v igrani formi kot velik hollywoodski film. Ker ima vse nastavke za to. Zgodba o Davidu in Goljatu, kako majhen narod zaradi svoje srčnosti premaga mnogo večjega in nevarnega nasprotnika.
