Je članica več delovnih teles EU, pobudnica nacionalne mreže FabLab, ki povezuje izobraževanje z gospodarstvom, in ustanovna članica združenja strokovnjakinj OnaVe, ki si prizadeva, da bi bilo v medijih zastopanih več žensk. Ne prenaša krivic in neumnosti, zato jo je videti in slišati na številnih protestih, njen podpis je tudi na peticijah, ki se zavzemajo za demokracijo. Svet bi bil drugačen, če bi ga vodile emilije …
Javno ste podprli mariborske dijake, ki so hoteli v šolo, in si prislužili kazen. Ste jo morali plačati?
Ves čas sem bila prepričana, da sem ravnala prav, da nisem kršila nobenega zakona, saj smo z dijaki upoštevali vse ukrepe. S pomočjo srčne pravnice, ki je pred tem nisem poznala in je želela ostati anonimna, sem vložila prošnjo za sodno varstvo. Nekaj mesecev pozneje sem prejela sodbo v imenu ljudstva, v kateri je sodnik odločil in jasno razložil, da dejanje, ki sem ga storila, ni prekršek. V podporo dijakom sem govorila na še enem protestu, aprila v Ljubljani. Tudi takrat sem prejela kazen in tudi takrat smo s pomočjo odvetnice dokazali, da je brezpredmetna.
Kako ste bili sprejeti, ko ste pri rosnih šestnajstih prišli v Slovenijo? Ste imeli svojega angela varuha?
V Slovenijo sem prišla zato, da bi obiskovala program mednarodne mature na Drugi gimnaziji Maribor. Bivala sem v Dijaškem domu Drava. Šola in dom sta bila takrat okolje, v katerem sem spoznavala Slovenijo in njene ljudi. Profesorji na šoli, predvsem pa ravnatelj in koordinatorica programa, so poskrbeli, da smo bili na varnem in smo imeli enake razmere za učenje kot slovenski sošolci. V domu smo imeli krasno vzgojiteljico Vando, bila nam je kot mama, in to v vseh pogledih. Znala je prisluhniti, potolažiti in objeti, kadar smo to potrebovali. Po drugi strani je skrbela za red in vzgojo (gospa Vanda, prisežem, da je moja postelja vedno pospravljena!). Še posebej nas je razvajal kuhar Stipe, razumel je, kako je biti tujec, in nam je s hrano pogosto odganjal domotožje. Tudi sošolke in sošolci so nas lepo sprejeli in nam pomagali. Skratka, povsod sem bila lepo sprejeta, zato so me neprijetno presenetili kasnejši podli napadi na račun mojega izvora na družbenih omrežjih.
Končajte stavek: »Če ne bi v življenju srečala tega človeka, bi se moje življenje obrnilo precej drugače …« Odgovor: »Vsekakor je to ravnatelj Druge gimnazije v Mariboru Ivan Lorenčič.« Pravi mu »moj slovenski oče«. Saj ni čudno. Po naključju je izvedela za razpis za program mednarodne mature in se kar sama prijavila, čeprav je rok že potekel. Pa se je ravnatelj kljub temu sestal z njo in ji na široko odprl vrata v svet učenosti. Emilije se spominja kot drobne, prestrašene deklice, kar pa ni prekrilo njenih izjemnih sposobnosti. Izkazala se je povsod, ne le kot učenka, ampak tudi kot znanstvenica in učiteljica, predvsem pa je ravnatelju všeč, »da hoče prispevati nekaj dobrega za skupnost. Obilno vrača, kar je prejela. Kritična je, ampak konstruktivna, ve, kaj govori, in ve, kaj hoče. Ljudje bi morali vedeti, da nam mladi, ki jih vabimo na šolanje, potem dvojno vrnejo, kar smo vanje investirali,« pravi Ivan Lorenčič.
Dekleta vabite na študij elektrotehnike, ki je bil še nedavno tipično moška domena. Ja zdaj kaj bolje? Sami ste bili namreč edino dekle med 149 študenti. Mimogrede, študij ste končali kot najboljši v letniku.
Vsekakor je bolje kot takrat, ko sem bila sama študentka, pa tudi študijski programi so pestrejši. Na naši fakulteti imamo na študiju elektrotehnike približno 20 odstotkov študentk, medtem ko je delež žensk na študijskem programu multimedija precej višji, blizu 50 odstotkov. Veseli me tudi čedalje višji delež žensk na doktorskem študiju. Letos je ta 30-odstoten. Ponosna sem, da imam med svojimi doktorskimi kandidati popolno spolno uravnoteženost: dve kandidatki in dva kandidata.
Kaj vas najbolj razjezi?
Ne prenesem krivic. Ne morem biti tiho, kadar se dogajajo drugim, še posebno tistim, ki so nemočni in se zaradi takšnega ali drugačnega razloga ne morejo boriti zase. Ne prenesem, da si kdo domišlja, da je več vreden od sočloveka.
