V monoprojektu ste združili vse svoje ljubezni: glasbo, igro, lutke in ilustracijo. Ste bili od nekdaj tako vsestransko kreativni?
Vedno sem bil ustvarjalen. Vedno iščem še kak izraz. Glasba je zame osebno najboljše sredstvo za izpovedi najintimnejših stvari. Risanje me spremlja že zelo dolgo časa, igra oziroma gledališče pa je prišlo za njim. Gledališče mi je tako ljubo ravno zato, ker združuje vse te stvari. Vedno se veselim vaje, ko nam predstavijo skice kostumov in scenografije, in tega, ko pride to narejeno, ker sem zelo vizualen tip. Tudi v mojem kozmomjuziklu mi je bilo to zelo zabavno delati, predvsem pa sem bil zelo vesel, da sem lahko naredil tako, kot sem si predstavljal.
Ste zato, ker je šlo za vaš projekt, čutili tudi večjo odgovornost?
Ja, veliko dela sem imel sam s sabo, s tem brezzveznim stresom: skrbelo me je, ali imamo dovolj časa, pa smo delali štiri mesece, kar pomeni, da smo ga imeli, in ali bomo upravičili zaupanje direktorice in umetniške vodje Barbare Hieng Samobor. Zdi se mi, da zdaj še bolj razumem režiserje. Drugačna trema me je grabila. Ko vidim, da je lepo sprejeto in da ljudje razumejo, kaj smo hoteli povedati s tem, mi je res lepo. Imel pa sem tudi veliko srečo, da sem imel zraven dramaturginjo Evo Jagodic, svetovalko za gib Anjo Möderndorfer, Andreja Pekaroviča, ki mi je zelo pomagal pri songih, ter lektorja Martina Vrtačnika.
Vaš kozmomjuzikel se navdihuje pri resnični zgodbi o psički Lajki, ki so jo sovjetski znanstveniki leta 1957 z vesoljskim plovilom Sputnik 2 izstrelili v zemeljsko orbito. Zakaj ste izbrali ravno to temo?
Lajka me spremlja že dolgo. Zanjo sem izvedel, ko sem bil v osnovni šoli. Tinkara Kovač je takrat izdala ploščo Orange in tam je imela zraven besedil tudi opise oziroma zgodbe, zakaj je nastala kakšna pesem. Pesem 1957 govori o Lajki in ob njej je stavek, ki se mi je zelo vtisnil v spomin in je ostal z mano do danes: »Zakaj nekaterim herojem nihče ne napiše pesmi?« Takrat sem si predstavljal, da so tega psa vzeli nekemu otroku in ga dali v raketo.
Kasneje sem izvedel, kakšna je resnična zgodba, a ta stavek: »Zakaj nekaterim herojem nihče ne napiše pesmi?« se me je tako dotaknil, da sem se odločil, da jih bom jaz napisal kar 13. (smeh) Ob pripravah na predstavo sem veliko bral o sovjetskih kozmonavtskih psih in vesolju. Fascinantne zgodbe so. A priori si namreč predstavljamo, da so bili to znanstveniki, ki so hladno delali z njimi, a ni bilo tako. Navezali so se nanje.
Nanje so gledali kot na pse, ne samo kot na laboratorijske objekte, in so jih posvajali, nosili domov in na skrivaj kopali grobove. V enem od intervjujev je eden od njih dejal, da ni bilo vedno vredno takšnih žrtev, da niso vedno izvedeli toliko novih stvari, da bi lahko upravičili to, kar se je dogajalo. Ti psi so prestali težke stvari in so zato tudi umirali, so pa dobili hrano in dom. Pravzaprav so šli z dežja pod kap.
Imate ali pa ste kdaj imeli psa?
Ne. Zelo sem si blizu s psi svojih prijateljev, veliko sem jih v življenju že pazil. Velika kolega sva s Fiono, psičko Eve Jesenovec, ki je z mano tudi na plakatu. Z Evo Jagodic sva šla ob pripravah na predstavo tudi v zavetišče. Vsake toliko jih gledam tudi na Bolhi, a si še ne upam nobenega vzeti, ker še nikoli nisem imel psa. Skrbi me tudi čas – in sam pes, saj je res velika odgovornost. Bi ga pa gotovo vzel iz zavetišča. Po tej predstavi bi se mi malo zdelo tudi dvolično, da bi ravnal drugače.
Ste tudi vi tako pripadni, kot so ta bitja?
Mislim, da ja. V predstavi je veliko Lajke, je pa tudi veliko mene. Sebe sem izrazil skozi drugi lik.
Kaj pa vesolje, vas zanima? Bi šli vanj?
Raje sem na tleh. Misel na vesolje mi je bolj všeč v tem romantičnem smislu.
Z gledališčem ste se začeli ukvarjati že v osnovni šoli, nato ste obiskovali Srednjo šolo za oblikovanje in fotografijo v Ljubljani, potem pa ste se vrnili k igri, saj ste se vpisali na AGRFT. Je bila srednja šola samo nekakšen odvod?
Še v vrtcu sem z bratom hodil na lutkovne delavnice. Skoraj istočasno sem v osnovni šoli izvedel, da obstaja srednja šola za oblikovanje in fotografijo – jaz sem si v tretjem razredu predstavljal, da v tej šoli samo rišeš, a ni bilo tako (smeh) – in da obstaja AGRFT – zanjo pa sem mislil, da je tam ves čas teater, kar tudi ni bilo čisto res. (smeh) Bilo je spontano. Vse me je zelo zanimalo. Vedel sem, da hočem iti na AGRFT, zato sem šel v srednjo šolo na gimnazijski program, a sem zelo zadovoljen s svojimi odločitvami.
Stavek Tinkare Kovač »Zakaj nekaterim herojem nihče ne napiše pesmi?« se me je tako dotaknil, da sem se odločil, da jih bom jaz napisal kar 13.
Zelo rad tudi preležim ves dan. Veliko se mi dogaja v glavi, a če bi kdo vstopil v sobo, bi videl samo enega človeka, ki bi mu počasi že morali preveriti srčni utrip.
Menda ste že v vrtcu, ko je pogovor nanesel na to, kaj bomo postali, ko odrastemo, odgovorili, da boste Svetlana Makarovič ...
Ja. (smeh) Svetlano Makarovič sem poznal iz njenih pravljic, lutkovnih predstav, Malega kakaduja in njenih šansonov – ko sem bil majhen, sem dostikrat poslušal stvari, ki mogoče niso bile najprimernejše zame. (smeh) A ni šlo za to, da bi bil rad ona, ampak za to, da bi rad počel to, kar dela ona. Namesto da bi rekel, rad bi bil igralec, risar in pevec, sem rekel, da bi bil rad Svetlana Makarovič. Do nje čutim veliko spoštovanje, mogoče včasih celo strahospoštovanje. (smeh) A poskušam ne toliko imeti vzornikov kot imeti ljudi, ki me navdihnejo. Saj gre za dosti podobno stvar. Patti Smith se mi zdi tudi zelo fascinantna: tudi ona ni samo glasbenica, ampak je še pesnica in likovna ustvarjalka.
Ste tudi vi komu vzornik?
Ne da bi vedel.
Videli smo vas tudi v filmu Ne bom več luzerka – spet ob vaši dobri prijateljici in cimri Evi Jesenovec. Vas bomo še kje? Ali na malih zaslonih?
Z Evo sva se zelo hecala, ker sem tudi tam igral njenega cimra. (smeh) Pojavil se bom tudi v eni epizodi serije Ja, Chef! To je pa trenutno vse. Mislim, da sem zelo gledališki človek. Absolutno bi dal priložnost tudi filmu ali seriji, če bi me zagrabilo in če bi seveda dobil priložnost. Rad hodim tudi na avdicije, čeprav so zame stresne, ker po navadi pride ena na dve leti.
Kako pa se počutite v kolektivu MGL?
Kolektiv je res super. To se je zelo dobro pokazalo tudi ob tem projektu. Garderoberke in šivilje so uresničile vse moje želje, tudi fantje v delavnicah so bili takoj pripravljeni priskočiti na pomoč. Prišli so tudi sodelavci. Bernarda Oman, ki ima garderobo zraven prostora, kjer smo vadili, nam je nekajkrat prinesla hrano, Karin Komljanec je prišla malo pogledat in je rekla, da se ji zdi zelo v redu. Tu se res počutim zelo domače. Zelo sem vesel, da sem v tem kolektivu in da so me tako lepo sprejeli.
Nekoč ste omenili, da se vam je zdelo na začetku zelo čudno, da delate z ljudmi, ki ste jih nekoč gledali samo od daleč …
Ja, to je čisto fascinantno. Ko je Tjaša Železnik vodila oddajo NLP, sem z Markom Ježkom gostoval v rubriki Glasbiator. Zelo lepo se mi je zdelo, ker je Tjaša ob napovedi rekla, da sledi pesem s po njenem mnenju najlepšim naslovom. To sem ji nekoč tudi povedal in se seveda ni spomnila, ker se je vmes toliko zgodilo, jaz sem pa si zapomnil. Teh zgodb imam še veliko, a kolegi po navadi niso veseli, ko jim povem, da smo se nekako spoznali že, ko sem bil v osnovni šoli. (smeh)
Kaj še radi počnete, razen igre, risanja in glasbe?
Zelo rad berem. Že eno leto me na polici čaka Štoparski vodnik po galaksiji. Začel sem ga brati, mislil sem tudi, da mi bo kaj dal, ko sem začel pisati kozmomjuzikel, a sem videl, da sem začel posnemati Douglasa Adamsa, tega pa nisem hotel. Zelo se veselim tudi knjige Slavenke Drakulić Dora in Minotaver. Zelo rad se tudi družim s prijatelji. Rad grem tudi kaj pogledat v gledališče, čeprav mogoče ne ravno na prvi prost dan. Zelo rad pa tudi preležim ves dan. Pravim, da sem tak ležak sanjak. Veliko se mi dogaja v glavi, a če bi kdo vstopil v sobo, bi videl samo enega človeka, ki bi mu počasi že morali preveriti srčni utrip. (smeh)
