14. januarja v kinematografe prihaja film Zastoj scenarista in režiserja Vinka Möderndorferja, v katerem je zaigral tudi zdaj že pokojni Peter Musevski. Ob njem v glavnih vlogah nastopajo še Mirjam Korbar, Uroš Fürst in Barbara Cerar. Film pripoveduje o srečanju dveh zakonskih parov z različnih polov družbene lestvice, ki na prvi pogled nimata ničesar skupnega. Nesreča in tragični dogodek pa ju v eni sami noči usodno združita in povežeta za vse življenje. Pred premiero v Cankarjevem domu, smo se pogovarjali z Mirjam Korbar, ki je za vlogo matere Mejre na 15. mostarskem festivalu filmske igre prejela nagrado drevo ljubezni za najboljšo glavno žensko vlogo.
Zagotovo ste se ob ustvarjanju filma spraševali, kako bi se vi odzvali v takšnih okoliščinah. Kaj ste ugotovili?
Seveda, vedno izhajaš iz sebe, a sem to vprašanje zavestno odrivala od sebe. To so tako mejne situacije, ki si jih sicer kot igralka želiš igrati, ker so nekaj posebnega, ne želiš pa si tega doživeti. Zato mi je bila vloga v velik izziv. Na začetku me je bilo tudi strah in sem razmišljala, ali se bom sploh znala potopiti v čustva te mame, jih čim bolj avtentično prikazati, odigrati. Čutila sem, da me bo to zaznamovalo oziroma obtežilo in me delno tudi je – vsaj pol leta je bil ves čas z mano temen oblak. Ko se je začelo snemanje, pa je bilo vse nekako lažje – kot porod po težavni nosečnosti. Ustvarjalno in izpolnjujoče je bilo.
Film pripoveduje o srečanju dveh zakonskih parov z različnih polov družbene lestvice, ki se, če ne bi bilo nesreče, nikoli ne bi spoznali. Kot igralki se vam verjetno kar pogosto dogaja, da prihajate v stik z ljudmi, s katerimi sicer ne bi.
Res je. Dostikrat me kdo ogovori. Za lik Mejre me je – ne po zunanjih znakih, ampak po notranji moči – navdihnila moja gospa Dika, ki mi je nekaj časa hodila pospravljat in s katero sva se sijajno razumeli in pogovarjali. Tudi ona je bila begunka in mi je pripovedovala grozljive zgodbe, ki jih piše življenje. Marsikaj je preživela v vojni, tako kot sta Mejra in Emir. Kljub vsemu pa v sebi nosi moč, vero, dobroto, zdrav razum in optimizem. Krasna, srčna gospa.
Ste imeli tudi kakšnega učitelja za jezik?
Ne. Vinko je najprej preizkusil tudi bosanske igralce, a se je potem odločil za naju s Petrom, ki je to že igral v Prešernovem gledališču Kranj, ker je film narejen po predstavi Kvartet, jaz pa seveda ne. Enkrat smo sicer imeli lektorja za bosanščino, si je pa Vinko zamislil, da sva midva človeka, ki sva kot begunca prišla iz Bosne, vendar se želiva asimilirati in sva tudi zaradi sina hotela prevzeti jezik in ga govoriti kolikor se da prav. Zato smo to opustili.
Mogoče tudi iz strahu, ker bosanščina včasih nosi komični pridih. Mislim, da je tako boljše. Vsak od naju je jezik skonstruiral po svojem posluhu. Zame je bil to poseben izziv, ki me je hkrati tudi fino distanciral od mojega naravnega govora, saj mi je dal drugo melodijo govora, približal me je Mejri. Vedno mi pomaga, če lahko govorim v dialektu. Rada se igram s tem. To je izziv.
V filmu nastopata kar dva žal že pokojna igralca: Igor Žužek in Peter Musevski. Vam ga je zato težko gledati?
Film sem prvič videla na interni projekciji. Takrat Pero ni mogel priti, ker je imel nekaj v gledališču, tako da se od zadnjega snemalnega dne nisva videla. Ko je prišla vest, da je umrl, je bil zame to strašen šok. Kako izgubljamo naše igralske velikane – poleg njega smo tudi Gašperja Tiča in Jerneja Šugmana ... Težko je. Po drugi strani pa je s filmom ostal in bo vedno z nami. Tu je gledališče prikrajšano, ker je medij časa in tega trenutka, kar je odlično, toda obenem razen kakšne slike in kritike ne obstaja. Gledališki igralec, njegova vloga, živi v gledalčevem spominu. Kolikor časa je ta živ, toliko časa si živ tudi ti.
Kako pa se vam zdi gledati sebe?
Sebe gledati je vedno grozno. Na prvi projekciji sem videla samo podočnjake in gube – filma kot celote sploh nisem mogla dojeti. V Beograd nisem mogla iti, na projekciji v Portorožu sem pa s skoraj dveletno distanco končno videla film v celoti. In sem si rekla: »Okej, ničesar me ni treba biti sram. V redu je, dobro je.« Malo sem se tudi bala, kako bo film sprejet ob epidemiji, ki nas je precej zaznamovala in spremenila pogled na življenje, a se mi zdi, da je s svojim sporočilom na koncu še bolj potreben, da so zdaj še bolj potrebni empatija, razumevanje, poslušanje drug drugega.
Se sicer dobro počutite v svoji koži oziroma kaj delate za to, da bi se bolje?
Kadar se ne, sem po navadi precej v sebi. Rada grem ven, v naravo, ki me pomirja in me harmonizira, pogovorim se s sabo, poslušam glasbo, berem knjigo ali pogledam film. Zelo mi pomaga tudi iskren pogovor. Pa moj sin. On je moje sonce in me vedno potegne iz teme.
Koliko baterij pa vam (poleg tega, da vam jih prazni) tudi da kakšna res dobra vloga?
Ko si bolj na tleh, te vsi lepi spomini iz poklicnega življenja lahko dvignejo. Seveda pa igralec ne more živeti od spominov. Živiš za novo vlogo. Komunikacija z občinstvom je velik dar za igralca. Občinstvo in predstava sta lahko antidepresiva.
Glede na doslej videno pri tandemu Žige Divjaka in Katarine Morano, veliko obetajo tudi Usedline, ki na oder MGL prihajajo sredi januarja.
Tako je, predpremiere se začnejo 19. januarja, premiera pa bo februarja. Katarina je po Sedmih dneh znova napisala zelo posebno, zanimivo besedilo, Žiga pa ima spet zelo dobro idejo, kako ga uprizoriti. Oba čutita sedanjost in vidita probleme časa, to pa znata tudi ubesediti oziroma uprizoriti. Jaz imam na začetku dolg monolog, potem se moja vloga konča. Predstava govori o tem, kaj se zgodi ob koncu življenja. Ali gre res vse v škatle? Kaj ostane? Kaj se prenese naprej? Oba sta kljub svoji mladosti osupljivo zrela, artikulirana, nadarjena, socialno in družbeno občutljiva človeka in zelo smo veseli, da lahko delamo z njima. Nam igralcem je tako delo v velik izziv in izjemno zadovoljstvo.
Vas bomo lahko kmalu videli tudi na malih zaslonih?
Da. Posnela sem serijo Trigrad. Režirala jo je Sonja Prosenc, direktor fotografije pa je bil Mitja Ličen, ki je snemal tudi film Zastoj. Odličen tandem sta. Ekipa je bila perfektna, dobro smo delali. Tudi tam igram mamo, vaško patriarhinjo, napol šefinjo tiste vasi. Gre za zanimivo, malo mistično zgodbo. Snemalni dnevi so bili kar naporni, ker zimski meseci niso najbolj naklonjeni snemanju. Bilo je hladno, prišle so bolezni, vmes je zapadel sneg, ki je potem spremenil naš plan, zato se je vse skupaj tudi zavleklo. Snemat smo šli tudi na Primorsko, ker tam ni bilo snega. Seveda je vedno problem denar.
Za osem 50-minutnih delov smo imeli na voljo samo 41 dni. To je res zelo malo. Mi zelo radi delamo (ne le profesionalni igralci, celotna ekipa), bi si pa želeli boljše razmere in daljše priprave. Tudi plačilo je znižano na minimum. Zdaj se snemanje zaradi igralčeve napake ponavlja res zelo redko. Saj to je dobro, včasih pa hitrost in količina kadrov na dan mejita že na norost. Dolgoročno človeški entuziazem, ljubezen do dela in norost pač ne morejo zdržati. No, saj potem te zamenjajo. Po uporabi odvrzi! Tako nas je kapitalizem zdresiral.
Naročniki so zelo zadovoljni, saj si želijo delati še hitreje in še ceneje, a tako ne gre, in to se vidi. To je »fast food«. Ljudje to opazijo, saj niso neumni. Sem pa po drugi strani zelo vesela, da se veliko snema, da se dela. To je dobro za nas in za gledalce. Slovenski gledalec si zasluži slovenske filme in nadaljevanke. Tudi to nas konstituira kot narod.
