Večna iskalka resnice, smisla in znanja
»To izhaja iz resnične ljubezni do ljudi. Življenje me že od nekdaj zanima in komunikacija mi je bila položena v zibelko. Pomembno se je pogovarjati, dotikati se ljudi z besedami, razumeti tudi tisto, česar ne povejo.« S tem se je pravzaprav že ukvarjala tudi v teatru, ne da bi se tega zavedala. »Vživljala sem se v vloge drugih ljudi, brala njihove besede in se skrivala za njimi, dokler me ni življenje pripravilo do tega, da sem morala raziskovati sebe. Ko mi je postalo jasno, da sem jaz najpomembnejša, sem naredila največji preskok.«
Gledališče, njena največja ljubezen
»Zaradi gledališča sem preživela življenje z manj stranpoti in iskanja, kot bi ga sicer. Zdaj, ko toliko stvari vem, vidim, da je gledališče univerzalna umetnost, ki združuje duhovnost, telesnost, glasbo, energijo, svetlobo, vse najosnovnejše aspekte življenja, zato vem, da sem se prav odločila.« Vedno znova se je veselila vsake nove igre, ki so jo postavljali na oder, nikoli ji ni bilo nič težko. Nazadnje v Ameliji (avtorice Maje Gal Štromar), pa v predstavi 2020 (N. Harari.) »V slednji, premiera je bila januarja 2020, tik pred korono, smo napovedali vse, kar se zdaj dejansko dogaja, to se mi zdi neverjetno.«
Oddaja Zvezdana pa ji je bila namenjena. Začela je v oddaji Dobro jutro, kamor so jo povabili k sodelovanju pri preobrazbi. Z urednikom Rokom Smolejem sta se ujela in po spletu naključij je pred petimi leti posnela prvih nekaj oddaj za poletno shemo. »Rekli so, da jih bodo uvrstili pozno ponoči na drugi program, če mi morda ne bi uspelo. A že v prvi oddaji se mi je Rebeka Dremelj zjokala in jaz sem samo debelo gledala. Mislim, da mi je bila oddaja res namenjena.«
Gostje se ji preprosto odprejo. Takšnega odmeva na svojo oddajo ni pričakovala. »Nisem novinarka, ampak igralka, ki jo zanima življenje. Ampak očitno to, kar zanima mene, zanima tudi druge. V tem je največji čar. Eno najpomembnejših pravil, ki se jih držim pri pogovorih, je, da ohranjam spoštljivo, odprto komunikacijo in dostojanstvo. Ker sem začela verjeti svoji intuiciji, se z gosti povezujem na energijski ravni in se jih vedno dotaknem že s svojimi uvodi, potem pa pogovor kar steče.«
»Sem tipičen človek 21. stoletja – ki je iz mesta šel živet v naravo, se kar naenkrat spomnil korenin. Fizično delo zelo pomaga človeku, to je neke vrste meditacija. Delo res krepi človeka. Lepo je spomladi dajati v zemljo semena, spremljati rast in potem pobrati ter shraniti pridelke. Ko vidiš celo verigo, razumeš življenje, da ni nič brez nič. Vidiš, kakšno moč ima narava, ki se nenehno obnavlja. Preprosto postaneš ponižen pred naravo in se začneš zavedati, da si tukaj samo trenutek.«
Odkrili so ji nove svetove
»Jezik, besede in srce nas povezujejo. Moji gostje so me navdihnili, da sem lahko pogumna. Bolj ko sem odkrita in pogumna, bolj so tudi oni. To, kar si, privlačiš. To mi je na široko odprlo srce in ga odpira tudi drugim.«
Velik vtis je nanjo napravil motivator Nick Vujičič, pred katerim je sicer imela največ zadržkov. Ko se je ta človek potem na vozičku pripeljal v studio, jo objel in z žarom začel govoriti, kako živi brez rok in nog, je začenjala razumeti, kaj je vera. »Videla sem, da imam tudi jaz svojo vero v gledališče ali v to, kar delam, saj me to drži pokonci, pa v oddajo, da delam dobro in me to plemeniti, krepi. Učim se pogovarjati, poslušati. Naučila sem se, da ni nič hudega, če včasih nimaš česa vprašati. Ko mi je Boris Kobal recimo dejal, da ne vidi več smisla v življenju, preprosto nisem vedela, kaj naj mu rečem. Urednik Rok mi je rekel, da bo to izrezal iz oddaje, pa sem rekla, da ne, da tudi tišina govori. Tudi to je pogum, na televiziji pustiti trideset sekund tišine. Ni bilo lahko, veš, da je človek nekaj naredil narobe, ampak kdo si ti, da bi sodil? Tudi tega sem se z leti naučila.«
Vpliva na življenja gledalcev, o tem pričajo pisma
»Najbolje se je to videlo, ko so hoteli ukiniti mojo oddajo. Če nominacija za Slovenko leta na kaj vpliva, vpliva med drugim tudi na to, da bi zaradi tega moje pogovore teže ukinili, to je dodatna teža. Ljudje so me res podprli. Pišejo mi, me ustavljajo na cesti, nekateri se zjočejo in mi povejo, koliko jim ti pogovori pomenijo. Nastaja neka skupnost, ki se širi, postaja močnejša in bo v nekem trenutku pomembno vplivala na lepši svet.«
