Erika Frantar iz Senožeti v Dolu pri Ljubljani ne prihaja iz glasbene družine. »Ko sem doma rekla, da bi rada igrala harfo, so bili kar šokirani. A sem šla na sprejemne izpite na osnovno glasbeno izobraževanje na Vegovi ulici v Ljubljani in bila sprejeta pri profesorici Bronislavi Prinčič.« Šolanje je nadaljevala in ga tudi zaključila na Akademiji za glasbo v Ljubljani pri profesorici Rudi Kosi Ravnik in začela poučevati najprej v Mariboru in pozneje v Celju, kjer poučuje še danes. Prav tu je tudi zrasla ideja o orkestru harf in pozneje še o kvartetu harf. »Kvartet je pravzaprav nastal na podlagi orkestra harf. V Glasbeni šoli Celje že šestnajst let poučujem igranje na harfo. Sprva, ko sem začela poučevati, sem imela le štiri učenke, potem se je oddelek začel širiti. Povečal se je vpis, imeli smo ogromno nastopov, udeleževali smo se tekmovanj in na podlagi tega sem dobila poln razred učencev igranja na harfo.«
Orkester harf
Štiri leta je rasla ideja o ustanovitvi orkestra harf: »Idejo sem predstavila ravnatelju Glasbene šole Celje Simonu Mlakarju, ki jo je podprl, in dogovorili smo se za prvi koncert. Imeli smo dvanajst pedalnih harf in šest keltskih harf, to so manjše, na njih otroci začenjajo igrati.«
Harfa je izjemno impresivno glasbilo, a ne more si prav vsak privoščiti igranja nanjo. Običajno začetniki uporabljajo inštrumente, ki jih imajo na voljo v glasbeni šoli: »Gre za res drag inštrument in nimajo ga prav vsi učenci doma. Cena harf je v zadnjem času kar poskočila zaradi vseh dražitev materialov. Začetna cena je tako pri 2500 evrih za keltske harfe, male pedalne harfe stanejo od 12.000 evrov naprej, koncertne harfe pa pridejo od 20.000 evrov naprej. Danes že več glasbenih šol ponuja učenje inštrumenta na harfi, postalo je kar priljubljeno. Res pa se tudi zelo trudimo, da pripomoremo k popularizaciji, da je ta inštrument dobil neko veljavo. V Celju se tako na primer zdaj uči dvaindvajset učencev igranja na harfo.«
Imajo svoj program
Erika je naredila tudi prvi aranžma za harfni orkester, saj notnega materiala za tovrstne zasedbe ni veliko: »Popolnoma sami smo se angažirali. Dirigent orkestra je moj sodelavec Matjaž Brežnik, jaz sem umetniški vodja orkestra, prva solista pa sta bila Živa Žohar in Matic Dokler, s katerim še zdaj sodelujemo. Že takoj je bilo naše nastopanje zelo dobro sprejeto, saj je že pogled na nas veličasten. Bilo je tako dobro sprejeto, da smo dobili kar nekaj povabil. A logistično je to izredno velik zalogaj in na podlagi tega je potem nastal kvartet harf.«
Tega zdaj sestavljajo Erika Frantar in njene tri dijakinje Ana Kovačič, Ivanka Žaberl in Vita Živa Pečak, vse tri izvrstne harfistke z vidnejšimi rezultati na državnih in mednarodnih tekmovanjih. Enkrat letno imajo koncert z orkestrom, preostale nastope pa opravijo kot kvartet harf: »Aranžmaje za kvartet in orkester narediva jaz in Peter Tovornik. V teh štirih letih se je nabralo že kar nekaj programa. Tako imamo filmski, božični, latino, dalmatinski in klasični program.« Erika Frantar pa nastopa še v okviru dveh drugih orkestrov, in sicer je tudi članica Simfoničnega orkestra Domžale - Kamnik, ki praznuje 50. obletnico delovanja, in članica Simfoničnega orkestra Cantabile s sedežem v Logatcu.
Morda prevladuje mišljenje, da se igranju na harfo posvečajo le ženske, a to ne drži: »V zgodovini je bila harfa prvotno moški inštrument, nanjo so igrali le moški. Zdaj pa mogoče res prevladujemo ženske, čeprav imamo tudi nekaj fantov. Tudi sama sem imela profesorja harfe Daliborja Bernatoviča, v naši glasbeni šoli pa sta trenutno dva fanta, ki se učita igranja.«
Ljubezen do glasbe
Erika je uspela za glasbo navdušiti tudi svoja otroka: »Njima je bila glasba položena v zibko, danes desetletni sin igra trobento, sedemletna hči pa rog.« Med pogovorom nismo mogli mimo epidemije. Čas epidemije se je namreč zarezal tudi v glasbeno poučevanje: »Veliko smo bili doma, tudi mi smo imeli pouk na daljavo, kar je bilo zelo težko in neposlušljivo. Zvok ni bil pravi, je zamujal, bil popačen, pa tudi signal nam je nagajal in slika je kdaj zamrznila. To je bilo res naporno poslušati. Pri otrocih se je tudi poznalo pomanjkanje znanja, zato upam, da bo pouka na daljavo čim manj. Druga slaba stran epidemije pa je ta, da so se ljudje odvadili prihajati na koncerte. Zdaj je treba ljudi kar malo spodbuditi, da gredo koncert poslušat v živo, so se kar zasedeli doma in se navadili gledanja v televizor ali računalnik.«
