»Moja ljubezen do šansona sega v zgodnjo mladost. Kot osnovnošolka nikoli nisem poslušala otroških in takrat popularnih pesmi. Spomnim se, da sem med knjižnimi policami našla različno slovensko poezijo in si zanjo izmišljevala melodijo. Te sproti izmišljene uglasbene verze sem snemala na kasetofon, in to se mi je zdelo sila zabavno.«
»Sicer pa sem od nekdaj ljubiteljica glasbe, ki jo lahko umestimo med slovensko popevko. Te skladbe so res v večini primerov napisali pesniki in pesnice, veliko je pravzaprav bilo šansonov. V vsakem primeru je šlo za zahtevnejša besedila, vsebino, ki je poslušalcu lahko dela nekaj več, hkrati pa so bili aranžmaji skladb precej kompleksni. Takrat je to bilo takšna glasba popularna.«
»Zdaj se nam takšna glasba zdi pretežka, na komercialnih radijskih postajah pa sploh ni več mogoče slišati glasbenega izdelka, ki bi imel prej naštete komponente. Tega mi je škoda, saj menim, da poslušalce preveč podcenjujemo. Dober šanson, ki da misliti, je družbeno kritičen in da človeku nekaj več kot le tako imenovana glasba za ozadje, bi marsikaterega poslušalca zanimal, a ker nima dostopa do te glasbe, ker se sam ne ukvarja s tem, kje bo takšno glasbo našel, potem ta vsebina ne pride do njega.«
»Če so nekoč poslušali Majdo Sepe, ki je bila pravzaprav šansonjerka, Ježka, ki je bil s svojim nabrušenim jezikom zvezda televizije, pa v Franciji Edith Piaf, ter drugi, kar je bilo nadvse popularno, potem ne vem, zakaj je zdaj to nenadoma preveč za povprečno uho, ko smo načeloma kot družba tudi bolj izobraženi. A je žal ta zvrst glasbe odrinjena na rob in rezervirana za malo zahtevnejše poslušalce.«
»Rada bi verjela, da ni tako. To tudi dokazujem, ko svoje pesmi igram na koncertih ali ko ljudje poslušajo album in rečejo, da uživajo ob poslušanju, čeprav tega sicer ne poslušajo,« pravi Ani, ki je tudi sama nekaj let glasbenega ustvarjanja posvetila različnim glasbenim zvrstem.
Vsestransko ustvarjalna
Zdelo se ji je, da je glasba, ki jo sicer obožuje in resnično rada izvaja, zastarela in da pač mora nekako najti svoj izraz v sodobnem popu. »A sem spoznala, da to nisem jaz. Lahko izvajam tudi to, a v resnici uživam v ritmih preteklosti, vse bolj pa me zanima tudi vsebina sama. Zelo pomembno mi je besedilo. Da je večplastno, da si lahko vsak pesem razlaga malo po svoje, da je polno metafor in skritih pomenov. Tudi slovenski jezik si zasluži, da ga upravljajo mojstri besede. Pri mojem albumu zame že od samega začetka piše pisatelj, pesnik Tomaž Letnar«
»Leta 2011 smo se z njegovo poezijo prijavili na Festival slovenskega šansona in tako se je začela moja pot v tej glasbeni zvrsti tudi na odru. Šanson je bil zelo dobro sprejet, nekaj let pozneje tudi izbran med najboljše šansone zadnjih nekaj let,« pravi glasbenica in dodaja, da so tudi naslednje leto nastopili na omenjenem festivalu z besedilom, ki je bilo opazno s svojo lucidnostjo. Nato je dolgo zorela želja po svojem albumu, na katerem bi bila besedila, ki se poslušalca globoko dotaknejo na več načinov. Poleg izpovedi protagonistke v pesmih vzporedno spoznamo tudi današnjo družbo.
Globoko izpovedna besedila
»Na albumu so tudi lahkotnejša besedila, a vedno se trudimo, da jih vsebinsko lahko nekam umestimo, da ni samo glasba za ozadje. Je pa pri mojih pesmih tako: če te ne zanima tekst, ga pač preslišiš in se samo giblješ v ritmih, ki spominjajo na francoske ulice 20., 30., 40. let. Znajdemo se v swingu, ki nas lahko popelje na plesišče, na albumu se najdejo tudi valček, bossa nova in drugi jazzovski ritmi. Če se želiš bolj poglobiti in od pesmi dobiti več, pa se bolj posvetiš besedilu. Vse je odvisno od poslušalca - koliko se bo poglobil in raziskoval. Glasba je zaradi te gipsy swing zasedbe po mojem mnenju zelo prijazna do ušesa, čeprav ima zahtevnejše aranžmaje in kljub dejstvu, da večina besedil nima čisto preprostih verzov.«
»Vsaka skladba premore tudi zahtevne solistične vložke članov benda, ki so odlični jazzovski glasbeniki: Marko Čepak Maki - akustična kitara, Marko Mozetič Mozo - akustična kitara, Zmago Štih - klavirska harmonika, Nikola Matošić - kontrabas. Avtor vse glasbe in aranžmajev je član benda Marko Mozetič Mozo, ki je sicer tudi umetniški vodja instrumentalnega sestava. Z njim sva v zgodbi šansona od samega začetka. Skupaj sva dorekla, kakšen bo album in kateri so naši cilji. Pod besedila se podpisuje tudi Enzo Pandora, ki ga poznamo iz raperskega dvojca Murat & Jose. Jose je kriv za pesem Draga moja, ki smo jo izdali poleti in zanjo posneli videospot.«
»To je za zdaj tudi edina pesem, ki si jo lahko poslušalci pogledajo, najdejo pa jo tudi na vseh glasbenih platformah. Pesem govori o terapevtski vrednosti prijateljskega klepeta in lahkotno odpira vrata albumu. Vse naslednje zgodbe so potem nekako bolj izpovedne, pa tudi odnosi so v drugih pesmih vedno moško-ženski. Vabijo nas k razmišljanju o življenju in ljubezni. Ta prva pa je res taka radostna pesem, ki nam v swingovskih ritmih dvigne razpoloženje in nam pove, kako pomembna sta glasba in druženje, kar smo zagotovo ugotovili v zadnjih dveh letih, ko nam je bilo zaradi covida druženje prevečkrat odvzeto,« razloži Ani, ki ji je seveda hudo, ko je glasbenikom delo trenutno oteženo.
»Imeli so nekaj možnosti, da so vsaj v poletnih mesecih koncertirali in izpeljali nekaj promocijskih nastopov, zdaj pa je žal ostalo le pri spletu in pri nastopih na radiu in televiziji in intervjujih. Stik z občinstvom pa je na žalost spet onemogočen. Pevka si skupaj s skupino želi, da tudi v naslednjem letu koncertirajo po Sloveniji, vsakih nekaj mesecev predstavijo novo pesem s plošče v videopodobi. Razen avtorske glasbe Hotel za srečo izvajajo tudi zimzelene priredbe iz zlate dobe swinga in šansona. Lani so koncerte posvetili šansonom Mojmirja Sepeta«
»V našem hotelu se najdejo raznovrstne sobe, tako tiste, ki so primerne za ples in zabavo, kot tudi intimnejše, kjer se človek ustavi in umiri. Od poezije do plesa. Diši po preteklosti, a z noto svežine, ki vključuje trenutno sodobno družbo. Vsem ljubiteljem šansona in akustične retro glasbe lahko povem, da bomo ustvarjali tudi v prihodnje - idej je še veliko. Tudi če ta zvrst ni med najbolj popularnimi, tudi če so težko časi za kulturo in umetnost. Naš fiktivni glasbeni Hotel za srečo je odprt vse dni v letu. Ne zahteva PCT-pogoja. Gostje, željni dobre muzike, so vedno dobrodošli v naš svet glasbe in poezije - da jih razvajamo gostitelji: Ani Frece & Hotel za srečo.«
