Ob četrtkih in petkih morate vstajati res zarana. Imate nastavljenih več alarmov ali ste bolj jutranja ptica in nimate nobenih težav s tem?
Rada imam rana jutra, tiste neokrnjene pokrajine na začetku dneva, ko je v hiši še mir in ne brnijo telefoni. Takrat največ opravim. A to še ne pomeni, da z lahkoto zgodaj vstajam. Po navadi nastavim več alarmov, ki brnijo na vsakih nekaj minut. Pri vsem napredku in znanosti še vedno ni prijetnih alarmov na budilkah, mar ni zanimivo? Včasih se zamislim, kako lepo bi bilo vendar imeti petelina, takega majhnega, natančnega, ki bi zapel ob uri. Tako bi bila že dva, ki rada zgodaj vstajata.
Kako pa je z gosti? Je kdaj kdo zaspal?
O, smo tudi že imeli goste, ki so prišli ob sedmih zvečer namesto zjutraj, misleč, da vse posnamemo vnaprej. (smeh) Preprosto si je težko predstavljati, kako živahno je vse že navsezgodaj zjutraj v studiu. Oddajo dela velika ekipa in včasih se zdi, da je v zakulisju še bolj dinamično kot na zaslonu.
Ob četrtkih med drugim delite nasvete iz domače lekarne. Si tudi doma pripravljate kakšne zvarke?
Rada se prepustim znanju zeliščarjev, njihovim zgodbam o naravi in tradiciji. Navdušena sem, da je med njimi vse več mladih. V teh koronskih časih je narava spet postala pomembno zatočišče, znova odkrivamo njeno moč. V Sloveniji imamo srečo, da imamo pristno naravo za vsakim vogalom.
Sama sem svojčas imela vrt, pridelala svoja zelišča in zelenjavo, zdaj živim v mestnem središču in nimam niti okenske police za cvetlični lonček. A so druge možnosti. Z mešanicami naših zeliščarjev lahko pričaraš štiri letne čase tudi v domačem čajniku.
Zelo dobro vam gre od rok tudi priprava jedi, o čemer smo se lahko gledalci petkovega Dobrega jutra že mnogokrat prepričali. Kaj se doma najpogosteje znajde na vaši mizi?
Odvisno od sezone, pa tudi razpoloženja. Med zadnjim valom pandemije je bila kuhinja moj pobeg v svet: vmešaš nekaj začimb in že si na drugi celini. Te dni na štedilniku čepijo lonci z enolončnicami. Prišla je sezona gostih, krepkih juh, ki jih lahko ješ ves dan.
Kdo vas je navdušil nad potovanji? Ste potovali že s svojimi starši ali ste to strast odkrili sami oziroma s prijatelji?
Potovanja so bila moj korak v samostojnost, morda del najstniškega uporništva brez škodljivih posledic. Postala so ljubezen mojega življenja in najboljša šola, ki sem jo kadar koli obiskovala. In to želim posredovati tudi v svojih oddajah. Spodbuditi ljudi, da izstopijo iz cone udobja in poskusijo nekaj novega. Da prideš nazaj drugačen, kot si šel. Potovanja naj spodbujajo k razmišljanju.
Preostalo so oddihi na plaži ali nakupovalni izlet, kjer odkljukaš največje znamenitosti in naložiš nekaj fotografij na Instagram. Seveda naši premiki po svetu povzročajo tudi onesnaževanje okolja, množični turizem načenja naravo in mestne soseske, a še vedno mislim, da so potovanja močna sila za mir in stabilnost na tem planetu. Potrebujemo pogled čez lastne planke.
Ste kdaj doživeli tudi kakšno neprijetno izkušnjo?
Zares nikoli nič hujšega, zamujeni vlaki in pozabljene stvari v šotorih in hotelskih sobah tu ne štejejo, so del izkušnje.
Za oddajo Čez planke ste se nazadnje podali na Rodos, Malto in v Schwartzwald, po slovensko Črni gozd. Kaj se vam je od teh krajev najbolj vtisnilo v spomin?
Predvsem bi v teh čudnih časih rada posredovala ljudem občutek, da je potovati še vedno lepo. Čeprav je drugače. Moraš biti bolj organiziran, imeti več dokumentov in potrdil, upoštevati več pravil, a še vedno je lepo. Morda celo bolje. Več muzejev zdaj zahteva rezervacije za vstop, ker želijo zagotoviti, da ni gneče. Prvič sem res uživala v pariškem Louvru brez prerivanja pred Mono Lizo.
Tudi Grki so bili dobro organizirani v boju proti covidu-19. Preverjanje testov v restavracijah, maske in razkuževanje rok. Rodos je bil za Slovence sploh ena najbolj priljubljenih grških destinacij z gozdovi, hribi, razgledi na morje in odlično kulinariko. V oddaji sem gledalcem skušala približati tudi zgodovino otoka, neverjetno prestolnico s trojnim obzidjem in obdobje fašizma, pri katerem bi lahko povlekli veliko vzporednic z usodo Slovencev v tem obdobju.
Tudi Črni gozd v Nemčiji se zdi blizu, ne glede na kilometre med nami. Glažute in sploh inovativnost ljudi v odročnih, izoliranih krajih so zgodbe, ki jih lahko primerjamo tudi s slovenskimi kraji.
Nedavno ste bili tudi v Dubaju, ki je zelo priljubljen med Slovenci. Je tudi vas očaral?
V Dubaju sem bila prvič pred 25 leti, ko še ni bil tako priljubljena turistična destinacija. Vedno znova me preseneti, kako še naprej raste, predvsem v višino, kadar koli pridem, je več stolpnic, več rekordov in predvsem več šminke, zaradi katere obiskovalci hitro pozabijo, da je to še vedno nedemokratična država in zelo tradicionalna arabska skupnost. Expo 2020 je seveda odlična priložnost, da se pokažejo v dobri luči. Več pa v posebni reportaži za oddaji Na lepše in Dobro jutro.
Kateri kraji vas (še vedno) najbolj mamijo?
Evropa je še vedno moja najljubša učilnica, ves koncentrat različnih narodov in kultur na majhnem prostoru. Vendar nekaj štejejo tudi Južna Afrika, Mehika, kraji, ki izoblikujejo tvoj pogled na vprašanja, kot so lakota, verska in kulturna raznovrstnost. Velika želja ostajata Nepal in osrednja Azija, države, ki sem jih želela obiskati pred začetkom pandemije.
V katerem kraju, ki ste ga obiskali, bi lahko živeli?
Stockholm, Tel Aviv in Montalone, ki bi bil lahko zatočišče, če se spet ustavi svet.
Če bi se preselili, kaj mislite, kaj bi najbolj pogrešali iz domovine?
Avgustovska jutra v Ljubljani, solato s krakovskih vrtov, jesenski ruj na Krasu, domače pevce ob litru rdečega in delo na RTV Slovenija. Iskreno. Rada imam svoj poklic, pa čeprav je zdaj tako na udaru.
Sodelujete tudi s portalom Dostopno.si. Tam za ljudi z okvaro vida zvočno opisujete mladinske in otroške oddaje in filme, državne proslave, lani ste tudi božični in novoletni program. Čutite ob tem dodatno odgovornost, saj se osebe z okvaro vida bolj ali manj zanašajo zgolj na vaše besede?
To je neverjetno dragocena izkušnja tudi zame. Kako opisati barve nekomu, ki jih nikoli ni videl? Kako nekomu z okvaro vida pričarati lepoto plezanja v triglavski steni? Ali pa, kako približati dogajanje v risanki za najmlajše gledalce? Zvočno opisovanje je sprotno učenje in tesno sodelovanje z gledalci. Zame je res velik izziv, saj moraš tudi sam izpiliti jezik, usvojiti nove izraze, da si čim bolj jasen, kratek, a vseeno dovolj bogat v jeziku, da nadomestiš samo sliko.
Letos ste komentirali tudi Pesem Evrovizije in pogreb britanskega princa Filipa – dve zelo različni stvari. Imate radi takšne raznovrstne izzive?
Kot pri potovanjih je tudi pri delu dobro izstopiti iz cone udobja. Tudi če nekaj ni povsem tvoja tema, boš z dobro pripravo lahko zanimivejši, morda boš odprl nov, drugačen pogled kot nekdo, ki področje spremlja že leta in uporablja ene in iste izraze. Morda je kdo pogrešal, da nisem naštevala vseh činov britanske mornarice, ki se je zbrala na pogrebu princa Filipa, a moža kraljice Elizabete sem imela priložnost spoznati osebno. Bil je duhovit in šarmanten gospod brez dlake na jeziku in nekaj tega sem skušala vnesti tudi v svoj komentar.
Kako zelo pa si k srcu jemljete zlobne jezike, ki iščejo dlako v vsakem jajcu? Bi jim radi kaj sporočili?
Vse delajo prav. Za dobrim konjem se bojda praši. (smeh)
