Od nekdaj je rada igrala, a je študirala matematiko. Oder Mestnega gledališča Ptuj pa ostaja njen profesionalni oder. Poznamo jo iz številnih televizijskih nadaljevank, pa tudi kot srčno, spretno plesalko v TV-šovu, predvsem pa so dragoceni njena iskrenost, nesprenevedanje in resnica. Je mama in žena.
Česa so vas naučile gledališke deske?
Če vprašanje leti na to, kaj sem se naučila iz vlog, ki sem jih igrala, bi rekla, da nič, igrala sem same take vloge, od katerih sem bila pametnejša, haha. No, naučila sem se največ o sebi, kaj imam rada, česa nimam, kaj se mi zdi neprijetno, v čem uživam, kakšna sem ali bi rada bila, kako sem pravzaprav lahko srečna, da so na svetu ljudje, ki so še bolj zmešani od mene, haha. Če pa vprašanje leti na to, kaj sem se naučila med ustvarjanjem na odru, pa sem se veliko naučila o ljudeh in kako shajati z njimi tudi, če ti ne »sedejo«.
Kako sezuti čevlje neke vloge, ki jih občutite kot tiste prave?
Ne vem, če bi katero izpostavila, da je bila kaj posebnega, prej bi rekla, da so si dostikrat podobne in se moram ubadati predvsem s tem, da vsaki dam še nekaj drugega kot preostalim, saj si ne želim, da bi rekli, tota Urša je v vseh vlogah ista.
Katera igralska vloga pa je najbliže Urški Vučak Markež?
Glede na to, kakšne vloge me najdejo, so povezane s tem, da rada jem. Sicer pa nimam take vloge, nasploh sem rada nekdo drug, ker Urška ne more vsega doživeti v enem življenju, lahko pa s pomočjo vlog. Že ko sem kot majhna razmišljala o poklicih, sem si želela, da bi se lahko poizkusila v vseh. Vse, kar se predolgo ponavlja, me dolgočasi.
Aktualna je gledališka predstava Ljubezen gre skozi želodec, v kateri ste na odru z Majo Martino Merljak in Sašo Klančnikom. Kako se smejati z masko na obrazu? Kako ta smeh zazna igralec na odru?
Za komedijo je to precej nehvaležno, saj ne slišiš smeha in težje čutiš energijo gledalcev. Sedaj morajo še vedno imeti maske, jih je pa lahko več, ampak je pogoj PCT. Dvomim, da bi se ljudje testirali za ogled predstave, še jaz se ne bi.
Recimo, da zdaj vsi igramo v filmu nove realnosti, v kateri smo se znašli, s takimi in drugačnimi omejitvami. Ali nam lahko v takem primeru pride prav, da se vživimo? Če bi lahko izbirali, katero vlogo v svetovni vojni covid-19 bi si izbrali?
Tisti, ki so igralci tudi zasebno, verjetno to z lahkoto izpeljejo. Jaz sem precej iskrena in naivna; v zasebnem življenju igram lahko le samo sebe. Na odru me scenariji ne motijo, ker vem, da grem potem domov, na lepše. V življenju pa se ne moreš nikamor skriti. V tem »filmu« skušam ustvariti otrokom in v družini nasploh čim manj stresa, poskušamo živeti normalno, kot se v teh razmerah da. Sem dobra v improvizaciji, to mi pa v življenju res prav pride. Še posebej v tem filmu. Če bi bil to samo film, bi bila glavni upornik.
Kaj po vašem potrebuje človek za srečo in kako bi opisali stik s sorodno dušo?
Za srečo potrebuješ samo spoznanje, da smo lahko v življenju za marsikaj hvaležni. Prav tako bi morali znati sprejeti odgovornost za svojo srečo in vzeti vajeti v svoje roke. Čeprav se zdi, da se veliko stvari zgodi ne glede na nas, v glavnem mi usmerjamo svoje življenje. Kdo pa je sorodna duša? Nekdo, s katerim se lahko povežem. Nimam ene sorodne duše, imam jih veliko. Take, ki bi me celo »pokrila«, še nisem srečala. Za manjše dele moje osebnosti pa se vedno najdejo, in takrat se ti zdi, da si doživel nekaj čudovitega, zdravilnega, da nisi sam. Rada sem črna ovca, a paše tudi, če sva včasih vsaj dve.
Ne bomo pozabili vašega plesanja v eni od TV-oddaj. Se še kaj zavrtite?
Skoraj nič, na družinskih žurih pri nas ne plešejo, sem nekajkrat plesala na zabavah pri prijateljici, takrat sem si dala duška, včasih pa zaplešemo z otroki doma na »just dance«. Ples pogrešam in bi si ga želela več. Malo sem se polenila v zadnjem letu, žal.
Ljudje, ki navzven delujejo zelo sproščeni in znajo iz sebe briti norca, odlični komiki, igralci, so pogosto v jedru žalostni ljudje. Kako zaznavate sebe? Zdite se odprti in resnični. Vam je bilo kdaj žal za resnico, ki ste jo delili z javnostjo?
Nisem žalostna oseba, sem samo preveč nesamozavestna in preveč kritična do sebe. Norca iz sebe brijem zato, ker se rada smejim in da prehitim druge, če bi se delali norca iz mene, ker vem, da to težko prenašam. Sem tudi zelo zgovorna, rada napeto in dramatično razlagam stvari, ker me takrat ljudje poslušajo, sem glavna in imam nadzor nad situacijo, to mi dobro dene. Tako tudi rada poučujem in sem srečna, kadar dosežem, da nekaj, kar je bilo težko, postane lahko, ker mi to daje upanje, da se marsikaj da, tudi če ni preprosto doseči. Rada izvajam motivacijske govore, ker jih tudi sama mnogokrat potrebujem, saj sem precej nedisciplinirana. Neke stvari lahko človek rešuje sam, za nekatere potrebuje skupino, za druge celo tableto. Meni ni težko govoriti o svojih problemih, v bistvu to pomaga, lažje jih ozavestiš in kaj narediš z njimi. Krivice, od lakote, smrti, vojn, diskriminacije, izkoriščanja do uničevanja planeta …, po svetu in doma me zelo bolijo. Ker sem nagnjena k depresiji, se skušam držati znane modrosti: želim si moč, da sprejmem tisto, česar ne morem spremeniti, pogum, da spremenim tisto, kar lahko spremenim, in modrost, da to dvoje razlikujem.
Pa vam gre? Kako si še pomagate skozi vsakdan?
Iz limon delaš limonado, iščeš njihove pozitivne lastnosti, si ponavljaš svoje želje, zakaj si tukaj, in si ne pustiš tega vzeti, malo se v jezik ugriznem, če gre, malo več globoko diham ... Me je že zgrabilo, še pred korono, ni mi uspelo brez antidepresivov. Predvsem ne smemo obupati, pa četudi nam nekaj ne uspe. Ni nam treba požreti samih sebe. Dvigniti se je treba in iti naprej.
Več zanimivih vsebin si preberite v novi izdaji revije Zarja Jana.
