Nazadnje ste se oglasili iz kliničnega centra, kjer ste imeli nepričakovano operacijo. Kaj se je zgodilo, ste že okrevali?
Bila je rutinska operacija oziroma nujna operacija slepiča in to je nekaj, kar se pač zgodi nenapovedano. Kasneje sem izvedel, da si profesionalni mornarji in tisti, ki potujejo v neobljudene kraje, preventivno odstranijo slepič. Ob razlitju je potrebna pomoč v 24 urah, sicer ... Nisem zelo hitro ugotovil, za kaj gre, najprej me je bolel trebuh, nato se je bolečina lokalizirala na desno stran. Ker sem po izobrazbi zdravstveni tehnik, se mi je takrat začelo dozdevati, za kaj gre. Najprej sem se odpravil do osebnega zdravnika, kjer so mi vzeli kri in ugotovili vnetje, sledil je obisk urgence, kjer so mi povedali, da je treba slepič odstraniti. No, ker sem ravno tisti večer imel koncert, sem jih tudi vprašal, ali obstaja še kakšna druga možnost, in so mi pojasnili, da ne, da je treba operirati.
Sicer dokaj čuvate svojo zasebnost ...
Res je, če ne bi imel koncerta, niti ne bi objavljal na javnem omrežju. To je osebna stvar, je pa res, da v teh časih rado prihaja do dezinformacij in bi lahko pisali, da se je zgodilo ne vem kaj, da sem resno zbolel ali kaj takega. Ko sem videl, da je operacija neizogibna in da ne bom mogel nastopiti, sem tako na družbenih omrežjih sporočil, da sem v bolnišnici in me ne bo na koncertu. Novinarji so me takoj začeli klicati, ampak tisti prvi dan po operaciji se nisem javljal. Okreval sem normalno, bila je laparoskopska operacija in okrevanje je trajalo kakšen teden. Šele zdaj sem zares čutil, kako pomembne so trebušne mišice in kako lahko bolijo, ko na primer kihneš ali pa glasno zapoješ. Po priporočilu zdravnika tudi nisem jedel protibolečinskih tablet, da bi vedel, koliko se lahko naprezam, in čutil, kje me boli.
Ste se že vrnili na odre?
Zdaj že imam koncerte, a se bliža zatišje v novembru in decembru. Očitno tudi organizatorji ne vedo, kako se bo obrnila zima. Zdaj pa še igramo, nazadnje me je v Šenterneju presenetilo, kako neverjetno veliko ljudi se je zbralo na koncertu, čeprav je deževalo; imeli smo smolo z vremenom in smo mislili, da bo koncert odpovedan, a smo ga vseeno izvedli, smo kar vztrajali in bilo je zelo lepo.
Menite, da pogoj PCT vpliva na obisk koncertov, prireditev?
To je bolj vprašanje za organizatorje. Glede na to, da bodo naši koncerti tudi zdaj, ko ta pogoj velja, sklepam, da ima naša publika ta pogoj izpolnjen. Sam osebno lahko povem, da sem cepljen, ker se mi zdi, da je tudi naš poklic rizičen, saj smo v stiku z različnimi ljudmi. In imel bi zelo slabo vest, če bi koga okužil ali če bi se na koncertu okužilo več ljudi. Vsak ima sicer svoje razmišljanje, včasih poslušamo stroko, včasih ne, in vsak ima svoj prav; vsak je svoj zdravnik, svoj znanstvenik in tako sami sebi naredimo največ škode. Kot sem že rekel, po poklicu sem zdravstveni tehnik in menim, da zdravstvena stroka vseeno ve več kot splet. Gre za globalen problem in s tega vidika tudi ni pričakovati, da se bo stroka po vsem svetu poistovetila. Ampak večinoma se strinjajo, da nas cepiva obvarujejo bolezni oziroma jo tako doživimo v milejši obliki.
Ta vikend poteka Slovenska popevka, imate lepe spomine nanjo?
Res je, zelo lepe spomine. Po odhodu iz skupine Čuki leta 2008 sem trikrat nastopil na Slovenski popevki in trikrat dobil glavno nagrado občinstva, zadnjo skupaj z Nušo Derenda. Okusil, občutil sem tudi tri različna prizorišča: največji je bil avditorij Križank, to je bil moj prvi nastop. Naslednje prizorišče je bil studio, kjer je bilo bolj malo publike. Tretjič pa je bilo glamurozno, v SNG Opera in balet v Ljubljani.
Se boste še prijavljali na festivale?
Če imaš pesem, za katero meniš, da »paše« na festival, da za njo stoodstotno stojiš, je to lep način, da jo predstaviš tudi širšemu občinstvu. In če je narejena v slogu festivala, saj se mi zdi, da je denimo pesem za festival Melodije morja in sonca drugačna od tiste za Slovensko popevko. Na MMS imaš bend v živo, velik revijski orkester in to je res drugačen občutek. Sicer pa nikoli ne reci nikoli; ne bom rekel, da sem za festivale že prestar, ampak na sceni sem že 31 let in je tako, da si včasih kakšen festival želi maljše izvajalce. Če bom imel pravo pesem, se bom prijavil, a to ni bistvenega pomena niti za mojo nadaljnjo kariero niti za glasbeno rast. Zdi se mi sicer fino, da festivali so in se ohranjajo, morda bi se kakšen lahko še dodal, včasih jih je bilo več. Zdaj je to bolj okrnjeno, na zgolj omenjena dva festivala, a menim, da bi glasba, publika in izvajalci prenesli še kakšen festival in še kakšno prireditev.
Prej ste omenili, da je že 31 let, odkar ste na glasbeni sceni; velik del, kar 18 let, ste bili pri skupini Čuki. Kako danes gledate na te čase, kdaj obžalujete svojo odločitev ali ne?
No, na glasbeni sceni sem 31 let – lani sem želel praznovati svojih 30 let na sceni, a zaradi situacije in koronskih ukrepov ni šlo. Zdaj je 13 let, odkar sem zapustil Čuke. Treba je vedeti, da so Čuki prav gotovo eden največjih slovenskih pop bendov, ki še obstajajo – jih je še nekaj, a ne obstajajo več. Naredili smo veliko lepe glasbe, veliko je lepih spominov, veliko je bilo izkušenj, ki sem jih z njimi nabral na odrih. A potem, ko človek sam v sebi ne čuti več zadovoljstva oziroma ko si ne verjameš več, je čas, da rečeš bobu bob. Bila je prava odločitev, čeprav absolutno nisem vedel, kam me bo pot peljala. Nisem imel velikega načrta, ki bi se ga držal, tudi na splošno sta glasba in umetnost taki, da ju ne moreš ustvarjati po natančnih načrtih. Vztrajati moraš – nekaterim uspe, nekaterim ne. Sam sem zelo vesel, da sem lahko pokazal, kar sem čutil. Na začetku je bilo res veliko skeptikov, a tudi takšnih, ki pravijo, da so vedeli, da mi bo uspelo. Taki nakladajo (smeh), ker še jaz nisem vedel. Po bitki je vedno veliko generalov.
Zdaj pa ste se našli z Mojstri in Matjažem Vlašičem.
Res je, s Čuki je bila lepa zgodba, a tudi moja zgodba z Mojstri in Matjažem Vlašičem je čudovita. Z njim sva res dober tandem. Jaz sem tekstopisec, Matjaž pa naredi glasbo. No, pravzaprav je ravno obratno: on vedno najprej naredi glasbo, jaz pa nanjo napišem tekst. Njegova glasba me inspirira. Sodelujeva od leta 2012, od Slovenske popevke naprej. Z Mojstri smo začeli igrati kot bend in meni ni všeč, da bi nam bilo ime Marko Vozelj in Bend. Zdi se mi, da se bend mora nekako imenovati, in ker so večinoma sami vrhunski akademski glasbeniki – vedno mi je bilo tako lepo, ko so rekli: mojster Bojan Adamič! –, sem rekel, zakaj ne bi bili Mojstri, saj so mojstri svojih inštrumentov.
Ali pevci vadite vsak dan, ste tudi med korono trenirali glasilke?
Glasilke so mišice v grlu, in če jih pustiš, ni dobro. Tudi zdaj, ko govorim, moram paziti, da izgovarjam pravilno, da jih treniram. Sicer pa je treba nekajkrat na teden imeti vokalne vaje, peti, da si v kondiciji. Kot športniki, ki so opustili svoj šport, a vseeno vzdržujejo neko zdravo kondicijo. Prej, ko je bilo veliko koncertov, nisem potreboval vaj, zdaj pa je treba malo zapeti tudi doma.
Ste tudi mož in oče, ste bili na dopustu s svojimi dekleti? Hčerki sta že kar veliki, še radi gresta s staršema na počitnice?
Bili smo dopustu in bilo je zelo lepo. Zelo radi gremo skupaj, družina. Nimamo teh dopustov, kjer bi šli s prijatelji. Že ko sta bili majhni deklici, smo komaj čakali, da bomo šli skupaj na dopust, sami. Tudi zato, ker me večino vikendov ni doma; že 31 let sem profesionalni glasbenik in me za praznike, ob novem letu ni nikoli doma, punce so vedno same. Letos smo se odpravili do Verone, šli smo na morje in znamo si narediti tako, da se imamo vsi lepo. Punci sta res že kar veliki, Maša je že v tretjem letniku srednje šole, Zala je tri leta mlajša. Še vedno gresta radi z nama na dopust. Znamo se družiti, veseliti, se o čem pogovarjati, da nista ves čas na računalnikih, tablicah in telefonih. Pa jima tudi to dovoliva določen čas, v nekih razumnih mejah za najstnice. Ker menim, da je tisto, kar je prepovedano, vedno še bolj zanimivo.
