Paraolimpijske igre so pred vrati. Več kot 4.500 parašportnic in parašportnikov bo potovalo v Tokio, po uresničitev svojih sanj, smelih načrtov in osebnih pričakovanj. Tudi v slovenskem taboru je tako, odprava bo štela sedem članov, med njimi tudi 43-letni srčni Primorec Dejan Fabčič.
Dejan je zdravnik interne medicine ter vodja ambulante za bolezni ščitnice in diabetes v Novi Gorici in zagotovo športni fenomen! Drugače ni moč zapisati ob dejstvu, da odhaja na svoje tretje paraolimpijske igre v tretjem različnem športu! Od leta 2002 se ukvarja s tekmovalnim parašportom. Začel je s plavanjem, leta 2008 je debitiral na paraolimpijskih igrah v Pekingu, kjer je zasedel 6. in 7. mesto na 100 metrov hrbtno in prsno. S parakajakom je bil leta 2016 na igrah v Braziliji 6. v kategoriji KL2. Zdaj pa ga čaka tekmovanje v paralokostrelstvu.
Sem zelo vesel in ponosen, ker bom nosil zastavo. Ko pomislim na svoje prve in druge paraolimpijske igre, sta mi v spominu ostala predvsem prihoda reprezentanc na glavni stadion. Da si pa na čelu ekipe z zastavo v roku, to pa je neprecenljivo! Niti pomisliti nisem upal, da bi ta čast pripadla meni. To je bilo rezervirano za posebne ljudi, za medaliste, za športnike z močno zgodbo, zato sem še toliko bolj vesel, ker sem bil izbran. To je lepa gesta Zveze za šport invalidov Slovenije – Slovenskega paraolimpijskega komiteja, da tudi na tak način, da jaz kot zdravnik po stroki nosim zastavo in se tako zahvalimo vsem zdravstvenim delavcem za vse, kar so naredili za ljudi, bolnike v času epidemije covida. Morda je zveza navdih za to odločitev črpala iz otvoritve olimpijskih iger, ko so olimpijsko zastavo nosile medicinske sestre.
Kot ste že rekli, po stroki ste zdravnik, vsak dan ste v stiku s pacienti. Kako je bilo zadnje leto in pol naporno za vas?
Zelo. V našem delu so se dogajale povsem druge stvari kot pa tisto, kar smo se učili. Sproti smo se prilagajali in učili, vse skupaj pa je bilo izven vseh znanih okvirjev zdravljenja bolezni, kot so nam bili znani do sedaj. Nekaj časa smo bili frustrirani, ker smo veliko poslabšanj sicer stabilnih kroničnih bolezni, malo tudi zato, ker nobena preventiva ni delovala. Drug problem pa je bil, ker so bili pacienti prepuščeni samim sebi, saj so težko ali pa skoraj nemogoče dostopali do osebnih zdravnikov. Ko so prišli do zdravnika specialista, pa naj je bil to kirurg ali pa jaz, ki sem specialist za zdravljenje sladkorne bolezni in bolezni ščitnice, so iz sebe zlili vso jezo, vse težave, tako zdravstvene kot psihične. Iz njih je bruhnil ves gnev zavoljo situacije, v kateri smo bili. Mi smo bili tisti, ki smo to poslušali, pomagati pa nismo mogli. To so bili časi, ko je bilo zelo stresno hoditi v službo. Za nameček smo delali v polni zaščitni opremi. Danes so se razmere do neke mere spravile v normalo, še vedno pa ni tako, kot je bilo.
Z zdravniki, bolje rečeno z medicino, ste povezani praktično od malih nog. Rodili ste se brez obeh golenic. Nekdaj je to pomenilo amputacijo nog pod kolenom, v vašem primeru pa se je tedanji ortoped odločil za presaditev tanke kosti, s katero je nadomestil manjkajočo golenico. Kar 20 operacij ste prestali. V bolnišnici ste preživeli veliko časa. Vas je morda tudi to nekako zaznamovalo pri vaši poklicni poti?
Spomnim se, da sem se enkrat v bolnišnici zalotil pri razmišljanju, kako sem vesel in hvaležen za vse, kar so zame naredili zdravniki, medicinske sestre, fizioterapevti. Hvaležen za vse male pozornosti, ki ti pa v tisti situaciji pomenijo veliko: npr. da ti kri vzame tako, da sploh ne čutiš, itd. Ko sem tako razmišljal, sem si rekel, da bi bil tudi sam enkrat zdravnik ali pa medicinski brat, da bi bili tudi drugi meni hvaležni. V meni je živela želja, po koncu srednje šole pa je bilo jasno – medicina.
Danes ste zdravnik, oče dveh krasnih deklic, vzoren mož in parašportnik. Kdaj in kako je prišel šport v vaše življenje?
Od otroštva imam rad šport. Je pa res, da sem gor rastel na vasi, stika z invalidi ali invalidskimi organizacijami nisem imel. Pa tudi medijsko parašport ni bil tako pokrit in prisoten, da bi ga odkril na televiziji. Z vrstniki sem rad igral nogomet, tenis, med dvema ognjema, plaval sem v potoku. Ni pa bilo možno, da bi nekaj treniral, čeprav sem ti so želel. Nekaj mojih prijateljev je šlo v okoliške klube in se začelo resneje ukvarjati s športom. Sam sem prišel na svoj račun, ko sem šel na študij v Ljubljano, tu sem spoznal invalide, začel pa sem z odbojko sede, bilo je leta 1999. Z moško reprezentanco sem 2001. igral na evropskem prvenstvu, potem pa je reprezentanca razpadla. Ker sem od vedno rad plaval, sem se obrnil na PK Olimpija, kjer me je sprejel trener Gregor Kip, in pričel treninge plavanja. Bili so časi, ko je v Sloveniji še blestel paraplavalec Danijel Pavlinec, sam pa sem računal, da bom dovolj dober, da grem na paraolimpijske igre v Atene. A se to ni zgodilo zaradi preslabih rezultatov. Potem pa me je Branko Mihorko povezal z dr. Borom Štrumbljem, profesorjem na Fakulteti za šport. Začela sva resno, zavzeto, profesionalno in strokovno delo.
Ostalo je zgodovina. Leta 2008 ste debitirali na paraolimpijskih igrah v Pekingu, kjer ste zasedli šesto in sedmo mesto na 100 metrov hrbtno in prsno. S parakajakom ste bili leta 2016 na igrah v Braziliji šesti v kategoriji KL2. Zdaj pa vas čaka tekmovanje v paralokostrelstvu.
Povsem miren čakam tekmovanje v Tokiu. Veliko smo delali pozimi, dobro smo trenirali, spremenili in nadgradili smo tehniko strela. Precej smo tudi izboljšali opremo. Moja naloga sedaj je, da svoje stanje vzdržujem do tekme na Japonskem. Predvsem si želim čim več streljati. Tu sem morda še najbolj za konkurenco. Tisti najboljši naredijo med 6000 in 8000 strelov na mesec, sam zavoljo vseh obveznosti pridem do 3500, 4000 strelov. Tu imam še precej rezerve.
V lokostrelstvu niste novinec, z njim se ukvarjate že štiri leta.
Sprva sem streljal za dušo, neke vrste rekreacija. Takrat sem še treniral parakajak. Potem pa so mi številni, ki so me videli z lokom, rekli, da bi lahko dosegel kaj več, če bi več treniral. V Lokostrelskem klubu Budanje mi je trener lepo povedal, da mi do določene faze lahko pomaga. Od tam naprej pa bi moral poiskati nekoga, ki več ve. Tako sem spoznal trenerko Brino Božič, ki je bila zagreta, da bi naredila parašportno zgodbo. Takoj je dejala, da je super, ker je v roke dobila »dober material«, kot se je večkrat izrazila. K njej sem prišel kot izdelan parašportnik. Potreboval pa sem znanje, strokovnost, da mi pokaže pot naprej.
Ko je izbruhnil virus covid-19, je bilo jasno, da ne boste več lovili norme in kvote v parakajaku. Zato je bila odločitev za lok rešitev na dlani.
Ker smo bili med pandemijo doma, sem si naredil tarčo in vsak dan vadil. Dejansko sem s pomočjo koronavirusa in zamika iger dobil priložnost, da sem napredoval in se tudi uvrstil v Tokio. Resnično sem veliko treniral, brez tega pri tem športu ne gre. Po vsakih novih tisoč izstreljenih puščic začutiš nekaj novega, ozavestiš nove mikro občutke.
Lani ste dosegli normo za paraolimpijske igre, a to ni dovolj, če država, torej Slovenija, nima kvote.
Norma je ključna, dobre rezultate sem imel na treningu, a to je treba narediti na tekmi. Kar je precej težje. Ko pa smo dosegli normo, sem se razbremenil. Jasno je bilo, da smo na pravi poti. Od lanskega septembra delamo trdo, pišemo dnevnike treningov, hodimo na priprave, ničesar ne prepustimo naključju. Maja letos sem sodeloval v Sloveniji tudi na tekmi neinvalidov in z rezultatom prebil magično mejo 600. To je bil dokaz samozavesti in dejstva, da smo dobri. To samozavest rabiš pri obračunih na izločanje.
Ambicij vam ne manjka. Paralokostrelski nastop v Tokiu ne bo vaš labodji spev.
Pripravljali smo se na Pariz 2024, Tokio bo nagrada. Z veseljem odhajam na Japonsko, povsem bom razbremenjen, kar je lahko velik plus pri tem športu. Potrebna bo tudi sreča. Morda pa bo ta sreča na moji strani prav v Tokiu.
