Novice Svet24

Letošnji petek 13. se lahko zdi še bolj grozljiv kot sicer, glede na aktualne svetovne dogodke.
Poleg vseh »rednih« vraževernosti čez dan in številk se stvari v zadnjem času v resnici zdijo rahlo apokaliptične – poplave in požari, potresi, bruhanje vulkanov, izjemni vremenski pojavi; pri naših sosedih Italijanih je ta teden padel evropski vročinski rekord, v Sloveniji pa je klestila tako debela toča, da je ne pomnijo niti najstarejši.
Širjenje novega koronavirusa seveda nima nič opraviti z določenimi številkami ali spremljajočo folkloro, a si upamo trditi, da se bodo nekateri ljudje kljub temu dejstvu počutili prisiljene pristopiti k varnostnim ukrepom za lastno zdravje z dodatno previdnostjo.
A zakaj petek 13. velja za tako strašnega? Verjetno veste vse o tem, kako nesrečna naj bi bila številka 13 – čeprav je v smislu klasične numerologije to le še eno izmed števil. Ali pa morda trpite zaradi strahu pred številko 13, fobije, ki se slavno imenuje triskaidekafobija, ali posebej zaradi strahu pred petkom 13., ki je manj znan kot paraskevidekatriafobija.
Kaj pa je tako grozljivega ta dan? In zakaj preprosto dejanje združevanja tega dne z najbolj mitologiziranim številom vzbudi takšen strah v naših srcih?
Odgovor je zapleten splet folklore, zgodovine in starega vraževerja. Pa se sprehodimo med posameznimi zgodbicami in se za konec dotaknimo še božanskega pridiha, ki ga petek 13. nosi v sebi.

ZGODOVINA ŠTEVILKE 13
Ljudje so bili vedno navdušeni nad številkami in idejo, da imajo določene številke globok duhovni, ezoterični ali okultni pomen. Morda ste že slišali za ljudi, ki so obsedeni s številko 23, ali pa ste brali zapise o pomenu številke 11.
Nekatere številke pritegnejo temna vraževerja, od »hudičevega števila« 666 do hudičeve ure – 3. ure zjutraj. Številka 13 je morda najtemnejša od vseh. Morda ste delali v stavbi brez 13. nadstropja – ali pa ste se 13. nadstropju sami izognili. Morda ste opazili, da v nekaterih hotelih sobe s številko 13 preprosto ne obstajajo. Ste že brali o znanih ljudeh, ki jih je obsedenost s številom mučila, na primer skladatelja Arnolda Schönberga, ki se je rodil in umrl 13. v mesecu in se je vse življenje vsakič znova prestrašil te številke?
Zamisel, da bi bil 13. dan v mesecu nesrečen, se je morda prvič uveljavila v stari Grčiji, okoli leta 700 pred našim štetjem, ko je pesnik Heziod napisal kmečki almanah Dela in dnevi. V njem je kmeta opozoril, naj se »izogne trinajstemu v mesecu, da bi začel sejati«, čeprav ne pojasnjuje, zakaj.
V večini zabeležene človeške zgodovine je bilo število 13 povezano z Jezusom in njegovimi 12 učenci, natančneje z večerom zadnje večerje, na kateri se je zbralo vseh 13, Juda pa je bil sprejet kot 13. gost. (In verjetno vsi vemo, kako se je večer zaključil – z Judovo izdajo Jezusa.) Zgodba o zadnji večerji sovpada s podobno zgodbo v nordijskem mitu, v kateri je Loki kot 13. gost strmoglavil večerjo v Valhali in s seboj prinesel takojšen kaos in uničenje.
Že od Lokija in Jude je torej ideja o 13. gostu zakoreninjena malodane v genih ljudi. In različne starinske skrivnosti, zgrajene okoli ideje, so se kar napletale in napletale. Ena od skrajnih se glasi: »Šteje se, da je trinajst izredno zlovešče število: velja, da bo trinajst ljudi, ki se bodo srečali v sobi, umrlo v enem letu.«
Skozi stoletja sta strah in želja po izogibanju številki 13 pravzaprav postala eden najdaljših družbenih pojavov človeštva. Do prihoda 19. stoletja so nebotičnike gradili brez 13. nadstropja in moški so kljubovalno oblikovali »trinajst klubov« – društev, sestavljenih iz 13 moških, ki so se namerno sestali, da bi kljubovali verjetnostim in razveljavili vraževerja, ki sta jih vzpostavila Juda in Loki. Trinajst klubov naj bi vključevalo pet ameriških predsednikov, od Chesterja A. Arthurja do Theodora Roosevelta.
Nikoli pa v tem kolektivu ni bil včlanjen Franklin D. Roosevelt, ki ga je biograf John Gunther opisal kot precej vraževernega možakarja: »Tako močno je sovražil petek 13., da na ta dan nikoli ni začel pomembnega potovanja, in vedno je poskrbel, da za njegovo mizo ni sedelo trinajst ljudi.«

ZGODOVINA NESREČNIH PETKOV
O nesrečnem petku pravzaprav ni bilo nikoli ne duha ne sluha – vse do časa življenja največjega angleškega srednjeveškega pesnika, pisatelja, filozofa in diplomata Geoffreyja Chaucerja. V svojih znamenitih Canterburyjskih zgodbah je namreč petek opisoval kot dan »nesreče«.
O Chaucerju se je sicer uveljavilo tudi razmišljanje kot o internetnem trolu pred internetom, a posmehujoče se tragedije in njegov humor so petek kot nesrečni dan neizbrisno zaznamovali.
Ko skočimo 200 let naprej, se pojav nesrečnega petka še razbohoti: leta 1592 je dramatik Robert Greene skoval izraz »petkov obraz«, ki je bil okrajšava za izraz mračnosti ali zaskrbljenosti.
Tudi za to uporabo ni veliko konteksta, vendar je jasno, da so ljudje od tega trenutka na petek začeli gledati previdno.
Leta 1633 je dramatik William Rowley v svoji predstavi Ujemanje ob polnoči opisal »kužno petkovo jutro – najbolj nesrečen dan v celem tednu«.
Samo skopih 20 let kasneje angleški dramatik Richard Flecknoe v enem od dvojih del zapiše: »Zdaj petek je prišel, še stare žene pravijo, od vseh dni najbolj nesrečen.«
Leta 1898 je tudi Slovar fraz in bajk opozoril, da petek v Španiji velja za nesrečen dan, in navedel še aforizem.
Tako imamo zdaj podlago za obe polovici tega vraževerja. Toda kako jih združiti?
Za to je potrebno poznavanje sodobne zgodovine.

ROJSTVO V 20. STOLETJU
Splošno uveljavljeno je prepričanje, da je petek 13. nesrečen, ker se je v petek 13. leta 1307 zgodil napad na viteze templjarje. Mnenje, da je ta mit izvor »petka 13.«, je veliko podporo dobilo tudi iz dela Dana Browna Da Vincijeva šifra, a mu menda ne gre verjeti. Kot opozarja National Geographic, so bili na ta datum sicer ubiti nekateri vitezi, vendar to ni imelo nobene zveze z vraževerjem.
Pravzaprav nikomur ni bilo mar za združevanje petka in številke 13 do 20. stoletja; 19. stoletje je bilo le polno sklicevanj na to, da številka 13 ne prinaša sreče. Dvajseto stoletje pa je nato prineslo čarobnost petka 13.
Zahvala za to gre v veliki meri knjigi Thomasa Lawsona iz leta 1907 – Petek, trinajsti. Lawson, zloglasni promotor borze, ki je bil v bistvu »volk z Wall Streeta« iz začetka stoletja, je napisal knjigo o izmišljenem borznem posredniku, ki se je tistega dne odločil, da bo namerno zrušil borzo. Le leto kasneje (1908) v medijih opazimo prvo znano omembo petka 13., v obvestilu New York Timesa, češ da je neki senator Owen kljuboval kvotam in uvedel trinajst računov o javnih stavbah na nesrečni dan – v petek 13.
Od takrat se je mit še naprej gradil, in do leta 1980, začetka filmske franšize Petek trinajstega, se je vraževerje že trdno ukoreninilo. Ne samo, da se je v petek 13. rodil glavni negativni lik franšize, Jason Voorhees, temveč se v petek 13. pojavljajo tudi ciklični dogodki, ki so značilni za prvi film, in sicer v desetletjih narazen.
Če bi videl rezultate svoje zgodbe, bi bil Lawson lahko hudičevo zadovoljen: po nekaterih ocenah sodobni strah pred petkom 13. prispeva k rutinski izgubi med 700 in 900 milijoni evrov prihodkov, ki bi jih sicer na ta dan lahko pridobili – vse zato, ker večina ljudi ne želi izgubiti sreče. V petek 13. lahko denimo potujete z letalom ceneje, ker nihče ne želi biti v zraku na najbolj nesrečen dan v letu. Tečaji delnic se v petek 13. po navadi znižajo in tako naprej. Poimenovanje dogajanja na ta dan je precej logično: Lawsonovo prekletstvo.

DUHOVNI VIDIK
Pred patriarhalnimi časi je petek 13. veljal za dan boginje. Veljal je za dan čaščenja božanske ženske, ki živi v vseh nas, in spoštovanja ciklov ustvarjanja, smrti in ponovnega rojstva.
Petek 13. je veljal tudi za zelo močan dan za manifestacijo, spoštovanje ustvarjalnosti in praznovanje lepote, modrosti in prehrane duše – petek je namreč dan Venere in vemo, da je Venera utelešenje ženske energije. Njena energija se nam pridruži ob koncu tedna, da bi počastili pretekle dni, ter nas opomni, da je pomembno počivati, se sprostiti in igrati.
Kot družba se vsi veselimo petka in se seveda počutimo sproščene v njeni tolažilni energiji. Petek je idealen dan za objem Venere kot energije ter za osredotočanje na ustvarjalnost, lepoto in čutnost.
Energija Venere nas tudi spodbuja, da se prilagodimo svoji dovzetni ženski energiji, da bi spodbudili svojo ustvarjalnost in na svet prinesli umetnost, glasbo in zdravljenje.
Tudi število 13 ima izjemno močno žensko energijo, velja za število smrti in ponovnega rojstva, ustvarjanja, plodnosti in krvi. To je zato, ker imamo vsako leto 13 ciklusov lune, povprečna ženska pa doživi tudi 13 obdobij na leto. Če so menstruacije ženske v sinhronizaciji z mesečevim ciklusom, bodo potekale ob mladi luni, ovulacije pa ob polni luni.
V povprečju 13. pade sredi luninega cikla in predstavlja tisto vmesno točko med smrtjo in ponovnim rojstvom. Vmesno točko med mlado luno, ko ženska izgine (smrt), in polno luno, ko ženska ovulira (ponovno rojstvo).
Pred patriarhalnimi časi je, ko je ženska krvavela, veljalo, da pooseblja božanske in čarobne moči. Vsi so jo cenili zaradi njene modrosti ter sposobnosti ponujanja intuitivnih in psihičnih sporočil. Med ovulacijo pa je veljalo, da je na vrhuncu moči, in so jo slavili zaradi njene sposobnosti, da sprejme, zadrži in ustvari novo življenje.
Šele ko je družba postala bolj patriarhalna, so se ženske med menstruacijo počutile osramočene, in prezrli so njihov neverjeten potencial, da ustvarijo in ohranijo prostor za novo življenje.
Lunarni koledar je sestavljen iz 13 mesecev, kar dodatno podpira številko 13 z žensko močjo. Če združimo petek in številko 13, lahko uvidimo, da je petek 13. v resnici zelo močan dan za žensko energijo in ustvarjalnost.
Ženske in poganska skupnost so imele do petka 13. veliko spoštovanja in so na ta dan pogosto izvajale številne rituale in uroke, da bi kar najbolje izkoristile to čudovito energijo.
A tudi ta odnos je pripomogel k ideji, da je petek 13. nesrečen dan.
Ker pa imamo vsi v sebi žensko energijo, petek 13. ni samo za ženske. To je dan spoštovanja in negovanja sposobnosti ustvarjanja ter prejemanja energije iz sveta okoli nas, dan za praznovanje življenja, dan, da se uglasite s svojimi čustvi in občutljivostjo ter se zahvalite čudoviti boginji, ki živi v vseh nas.