»Majči ima najboljšega prijatelja kozla Kasperja – nerazdružljiva sta. Za njo teka kot kužek. V hlevu pri lastniku sta bila skupaj privezana in sta se navezala drug na drugega. Zaradi zanemarjenosti sta bila odvzeta in nastanjena v društvo. Bila sta tako sestradana, da so se jima videla rebra. Majči ima tudi probleme z nogami, ker ji lastnik ni oskrboval kopit. Zato zelo težko in počasi hodi ter ni z drugimi konji, ker je po vsej verjetnosti ne bi sprejeli.«
Urša se je s konji srečala zaradi svoje 14-letne hčerke Klare, ki že od nekdaj obožuje živali, posebej konje. »Doma ima celo zbirko konj, od fantazijskih do realističnih. Ko je bila stara okoli osem let, je začela hoditi na ure jahanja, in tako se je ljubezen do konjev poglabljala. Pred dvema ali tremi leti pa smo začeli pomagati v Društvu za zaščito konj v Orovi vasi, ko smo na facebooku zasledili, da imajo redne delovne akcije. Odločili smo se ter jim šli s Klaro in Maticem pomagat. Takrat smo čistili cesto,« se je spominjala.
To prostovoljstvo je ostalo vse do danes in društvu pomagajo pri zelo različnih delih, od pomivanja posode do barvanja ograj, čiščenja boksov, krtačenja konjev ... »Nazadnje smo rušili stare bokse, ker bodo postavili nove. Skratka, dela nikoli ne zmanjka. V tem društvu imajo najrazličnejše živali, od kur, mačk, oslov, kužkov, koz do seveda konjev. Živalice te med delom ves čas opazujejo in jih sproti malo počohaš. Radi imamo živali. Tako kot mi potrebujejo toplino in ljubezen. Ko jih opazuješ, ugotoviš, da ima vsaka svojo osebnost. Mi je pripovedovala Jana iz društva, da je najraje na pašniku in opazuje, kakšne ljubezenske zgodbe nastajajo med konji, hujše kot v kaki limonadi,« je smeje razložila Urša.
MAJČINI BOTRI
Zdaj ko so počitnice, v društvu za zaščito konj preživijo še več časa. »Klarina želja je bila, da je med počitnicami na pašnikih društva že ob šestih zjutraj in vse do treh popoldne, vpeta v vsa opravila, od hranjenja do kidanja. Matic pa je bil malo manj navdušen, a je moral z njo in je bil na začetku prvi kandidat za odhod domov. A po treh dneh mu je postalo tako lepo, da bi bil ves dan tam,« je povedala Urša in dodala, da se je njen enajstletnik celo zaljubil v kobilo Majči, tako da so se odločili postati njeni botri. »Zanjo bomo mesečno nakazali denar po svojih najboljših močeh, vsak nekaj. Matic je pripravljen dati polovico svoje žepnine – pa če bo to pet evrov, pa pet evrov! Odrekel se je svojemu deležu, in to se mi zdi super, da dobi nekaj smisel v njegovem življenju.«
ŠOLA ZA OTROKE
Po svojih močeh seveda pomaga tudi Klara, odločila se je denimo, da v klubih ne bo več, ker so konji tam zgolj predmet zaslužka in jih preveč izčrpavajo. »Raje bomo hodili v društvo in bili koristni. V tem času se bo še marsikaj naučila o konjih in drugih živali, bo pa tu in tam šla k Borisu Sušcu, šepetalcu konjem, ker čisto na drug način prikaže konja. Najprej te na tleh pouči o teh lepih bitjih, da jih razumeš, šele po parih srečanjih, ko je prepričan, da si pripravljen, jih lahko zajahaš.«
Urša, ki različnim zavetiščem namenja tudi del dohodka od prodaje njene Zverinice in Zvezdice, je poudarila, da bodo živali v naravi, se pravi divje živali, vedno lahko poskrbele zase, tiste, ki smo jih udomačili, pa so odvisne samo in edino od nas, zato smo zanje odgovorni. Poleg tega je takšna dobrodelnost oziroma pomoč zelo koristna tudi za otroke. »Ker se bodo tudi sami boljše in koristno počutili, bolj izpolnjeno. Prostovoljnost v kakšnem društvu je po mojem mnenju najlepša, saj si v stiku z živalmi in narediš nekaj, kar ni zate. Tako otroke učiš nesebičnosti.«
