Nastopi Iztoka Mlakarja so razprodani, pa naj gre za predstavo ali koncert. Oboje je poslastica posebne vrste, sploh ker se primorski avtor le redko odloča za nastope v velikih dvoranah. Raje ima intimna prizorišča za manj ljudi, pa čeprav bi verjetno lahko napolnil tudi stadion. Zanimanje zanj je ogromno, kar gre verjetno pripisati njegovemu značilnemu, prav posebnemu humorju, hudomušnemu, zajedljivemu in satiričnemu, ki opeva tako glažek vina kot ženske ter mimogrede okrca še politično situacijo. In vse to v primorskem dialektu, ki daje izrečenemu še poseben čar, saj je z njim Iztok bolj intimen, sproščen in neposreden. »Biti moraš pozoren na to, da boš povedal nekaj, kar je prekleto res. Kar je res in kar boli. Nekaj, kar se dotakne vseh, pa četudi je le malenkost,« je pred nekaj leti delil svoj recept za doseganje občinstva v intervjuju za Primorske novice.
ZA OBČINSTVO
Že leta 1993 je prejel Ježkovo nagrado, njegove pesmi so zbrane na albumih Štorije in baldorije, Balade in štroncade, Rimarije iz oštarije, Romance brez krjance in Porkaeva (pa tudi v predlanskem »bombončku« Iztok Mlakar, Marko Hatlak & Funtango), čeprav pravi, da pesmi ne dela za snemanje, ampak da bi jih pel poslušalcem. »Zanima me komunikacija z občinstvom v živo, ne prek CD-jev kot nekatere. Ne predstavljam si ustvarjanja brez ljudi,« je dejal v enem od intervjujev. »Vsaka umetnost ima smisel samo, če se nanjo odzovejo tudi drugi. Vsaj zame!« Legendarne so tudi njegove predstave Duohtar pod mus!, Sljehrnik, Pašjon in Tutošomato. Že petintrideset let pa je kot igralec zvest SNG Nova Gorica. Spravljati ljudi v smeh je zelo resen in študiozen posel, opozarja. »Da je videti, kot da stvar streseš iz rokava, se moraš precej namučiti,« pravi igralec, ki se je izobraževal še iz pantomime in commedie dell'arte.
ZARADI PUP
Iztok Mlakar je eden in edini, morda tudi zato, ker se drži očetovega nasveta: delaj vse drugače kot drugi. Čeprav pravi, da ne ve, od kod je podedoval talent do igre in komedije, saj v družini ni bilo nobenega igralca in prav tako ne komedijanta. A kot je dejal za Primorske novice: »Človek se sam odloča, kako bo metal karte, ki jih je dobil ob rojstvu. V življenju je kot pri briškoli: če znaš, lahko s slabimi kartami bolje odigraš partijo kot tisti, ki imajo same ase.« Igrati je začel v gimnaziji, ko se je pridružil dramskemu krožku, da bi si s tem morda popravil oceno pri slovenščini, a ga je očitno tako zagrabil igralski duh, da je temu sledilo sodelovanje v amaterskem gledališču in nato vpis na AGRFT. Da ima talent za igro in humor, je sicer opazil že veliko prej. »A mi smo bili vedno resna družina, nismo mislili, da bo kdo od tega živel, morda le kot šport za sproti.« Prve pesmi je napisal že v osnovni šoli. »A bolj zato, da bi se morda kakšna pupa zanimala zame. Čeprav se ta posel ni splačal: kadar igraš kitaro, ne moreš prijeti pupe, torej sem jaz držal kitaro, drugi pa pupe. Ko sem pa prijel pupo, so drugi ukradli kitaro,« opisuje na svoj zabaven način. Se je pa iz tega očitno vseeno rodila pevska kariera – čeprav mu njegova otroka pravita, da je bolj raper kot pevec.
OKROGLI JUBILEJ
Igralec, kantavtor in dramatik je včeraj dopolnil šestdeset let. Zanimiva so njegova razmišljanja o staranju, ki jih je pred leti povedal reviji Vklop. »Ko se življenje prevesi v drugo polovico, moraš paziti le, da se ne nehaš smejati. Ljudje pravijo, da se nehaš smejati, ko si star. Meni se zdi, da si star zato, ker se nehaš smejati. Je pa res, da bolj ko spoznavaš svet, bolj je smeh povezan s solzo. Ista tematika je tako tragedija kot komedija. Nekaj, kar je res, in nekaj, kar boli. Če najdeš nekaj, kar je res, in nekaj, kar boli, in se temu nasmeješ, nisi star. Jaz z leti nisem začel jemati življenja manj resno, ga pa dojemam manj tragično.« Za Primorske novice pa je dejal, da se je treba bati tistega dneva, ko boš zadnjič kaj naredil prvič. »In zato včasih rad stopim iz okvirjev, ki sem si jih sam naredil, in naredim kaj drugače.«
