»Šola ali delo v restavraciji in učenje skozi prakso. Ker je bivanje v tujini res drago, zelo cenim to finančno odskočno desko. Skoraj zagotovo bo ena od destinacij Francija, ki je središče kulinarike. Ne vem še točno, kam se bom namenil, ker bom pred odhodom dokončal zadnji letnik študija psihologije, tako da imam še malo časa, da si izberem končno destinacijo.«
Priljubljeni Bruno je ob zmagi domov odnesel denarno nagrado in kipec MasterChef ter nam zaupal tudi nekaj prvih vtisov.
Bruno, postali ste zmagovalec sedme sezone MasterChefa Slovenija, z največ nabranimi sodniškimi točkami doslej. Ste ponosni nase?
Seveda! Dejstvo, da sem dosegel največ točk do zdaj, sem izvedel šele nekaj dni po finalu. To si štejem v še večjo čast. Je končno tisti dosežek, kjer sem uspel priti do konca, in ves trud je bil poplačan.
Kaj vam pomeni ta dosežek in kako je vplival na vas?
Res sem tako zelo vesel! To je zdaj odskočna deska in začetek moje kulinarične poti. Predvsem sebi sem dokazal, da zmorem!
V finalu ste bili z Žigo, kar sta si tudi oba želela. Žiga vas je tudi rešil pred odhodom domov, torej je pravi prijatelj ...
Res je, Žiga je človek z veliko začetnico, ima ogromno srce in vedno mu bom neizmerno hvaležen za to, kar je naredil zame. Že med tekmovanjem sva si veliko pomagala in drug drugega učila, imam pa zanj še eno presenečenje. (smeh)
Kako so se na vašo zmago odzvali domači?
Ko sem jih najprej poklical po telefonu, smo nekaj časa kar vsi kričali in jokali ter govorili drug čez drugega. Zelo, zelo so ponosni name, saj so bili ob mojem kuhanju in ustvarjanju ves čas zraven. Mogoče so si mislili, »no, pa je ta večni kaos v kuhinji in na pultu le obrodil sadove«! (smeh) Vesel sem, da sem jih presenetil. Starša sta me vedno podpirala, a me k prijavi v MasterChef nista ravno spodbujala … Tako sem še toliko bolj vesel, da ju nisem poslušal, onadva pa tudi! (smeh)
Kaj pa zmagovalni pokal? Je res, da ste ga morali skrivati pred domačimi?
Ja, res je. Najtežje ga je bilo od začetka decembra do konca predvajanja skrivati doma! Za vsak primer sem ga potisnil čisto na dno garderobne omare, vsake toliko časa sem ga malo pogledal in bil vsakič znova hvaležen za to izjemno potovanje in izkušnjo. Zdaj pa gre končno lahko na mesto, ki mu pritiče – postavil sem ga na svojo polico s pokali, čisto spredaj. (smeh)
Boste torej ostali v kuharskih vodah?
Absolutno! Če sem bil prej 99-odstotno prepričan, da bi rad šel v kuhanje, sem zdaj 200-odstotno prepričan, da to hočem, in sicer takoj zdaj! (smeh) Zmaga je ves moj trud lepo »pobožala« in me utrdila v želji, da v kulinariki tudi nadaljujem in ostanem.
