Damir Kovačič je že od najstniških let, ko je še prepeval v fantovskih bendih, vpet v svet glasbe. Danes se predstavlja kot samostojen pevec, ki nastopa na odrih po regiji vse do Makedonije. A to še ni vse! Je eden redkih glasbenikov, ki kot prostovoljec z veseljem pomaga starejšim, kar ga notranje izpolnjuje.
Začniva najprej z vašo lansko zgodbo Življenje je lepo. Kakšno je vaše življenje zadnje leto, glede na to, da je za glasbenike izjemno nehvaležno?
Kljub slabim razmeram sem bil kar precej delaven. Konec lanskega poletja sem izdal novo pesem Življenje je lepo, ki jo bom zaradi razmer promoviral šele zdaj. Ker pa moje življenje ni samo glasba in nastopi, sem se poleg ustvarjanju novih pesmi posvetil tudi pomoči starejšim, kar me tudi osrečuje. To je delo, ki me včasih razžalosti, ker vidim, v kakšnih razmerah živijo starejši, je pa tudi veliko lepih in zabavnih trenutkov, ki mi res polepšajo dan.
Kaj pa še omenjena pesem, ta pa je mnogo lepša, kajne?
Pesem Življenje je lepo je nastala prav med karanteno. Zazdelo se mi je, da je pravi trenutek za nekaj spodbude in pozitivnosti, da to ljudje potrebujejo, ker je vse preveč različnih oblik negativnosti in pesimizma okoli nas. Povabil sem Alexa Volaska in odlično pevko Lauro Menard, tako da je nastala luštna pozitivna pesem Življenje je lepo. Pesem ima močno, pozitivno sporočilo, da je treba življenje uživati. Da ne smemo pozabiti živeti, polno, vsak dan, a ne sami!
Ko že govoriva o melodijah, se pripravlja kakšna nova zgodba?
Med karanteno sem ustvarjal, ampak sem za novo pesem, ki je v teh dneh na radijskih postajah, izbral čisto drugačno temo kot do zdaj. V bistvu kar težko. Namenjena je vsem žrtvam nasilja, tako v družinah kot sicer. Zato tudi naslov Nisi sama. Žalosti me, da se je zaradi covida v državi tako močno povečalo nasilje v družinah in tudi drugje. Žalosti me predvsem to, da so žrtve tako dolgo prepuščene same sebi in trpijo ter da je za nekatere žal že prepozno zaradi nekih neživljenjskih zakonov.
»Prihajam iz delavske družine, tako da sem bil v tem duhu tudi vzgojen.«
Kaj pa sicer delate? Živite samo od glasbe ali si kruh služite kako drugače?
Prihajam iz delavske družine, tako da sem bil v tem duhu tudi vzgojen. Nikoli mi ni bilo težko delati karkoli. Veliko različnih del sem opravljal, kar me je izkustveno obogatilo, in na to sem ponosen. Ne živim pa samo od glasbe. Preden nas je zajela pandemija, sva z bratom delala foto- in videoprodukcijo za različne izvajalce. Danes v teh čudnih časih pa delam povsem druge stvari, ki pa me prav tako osrečujejo.
Svoj prosti čas namenjate tudi pomoči starejšim na domu, kot pravite.
Res je. Takoj ko se je začela ta norija s covidom-19, sem se kot prostovoljec pridružil krasni ekipi negovalcev v podjetju Zlata leta in z veseljem vskočim, ko je potrebno. Starejši so resnično ranljiva skupina, ki se težko bori za normalno, dostojno življenje. Ni mi težko pomagati, če lahko. S starejšimi je prav zabavno. Včasih sem kot osebni trener in delamo vaje, včasih sem kuhar in jim skuham kosilo, vozim jih na zdravniške preglede, hodim v trgovino, lekarno ... včasih pa potrebujejo samo družbo in prijazno besedo. Res je zanimivo. To me resnično izpolnjuje.
Pred kratkim je odmevala zgodba, ko ste rešili starejšo gospo, na koncu pa pristali sodišču. Kaj se je dejansko dogajalo?
Ja, to je sicer že kar staro, ampak se rad spomnim. Bilo je nekega poletnega dne na Trubarjevi ulici v Ljubljani. Tam sem se sprehajal in nenadoma je mimo mene divje pritekel neki fant. Potem pa sem slišal vpitje starejše gospe (»Držite ga, oropal me je!«) in brez pomisleka sem stekel za njim. Ujel sem ga in ga zbil na tla. Do prihoda policije sem ga držal na tleh in nato so ga odpeljali. Priznam, da sem uporabil nekaj prijemov, ki sem se jih naučil na treningih borilnih veščin, zato me tudi ni bilo strah.
Kaj najraje počnete, ko ste daleč stran od ponorelega sveta?
Najraje imam dolge mirne sprehode s kužkom ali pa rekreacijo, da si zbistrim misli. Rad sem v naravi, najraje pa ob morju, odvisno od razpoloženja in seveda družbe.
Vem pa tudi, da ste precej navezani na brata, družino ...
Sem družinski človek. Ponosen sem na brata in to, da sva v tako dobrih odnosih. Ker je starejši od mene, mi je bil velik vzor že vso osnovno šolo in tudi pozneje. Od nekdaj sem ga želel posnemati. Bil je odličen nogometaš, žal pa v napačnem času, ker takrat nogomet ni bil tako cenjen in vreden, kot je danes. Če bi Aleksander takrat imel možnost za tujino, bi bil danes velika nogometna legenda. On je še danes moj uradni fotograf in veliki oboževalec.
Ljubi so vam tudi festivali, ki pa jih zadnje leto skoraj da ni bilo. Morda ciljate na katerega, ko seveda bodo?
Rad imam glasbene festivale. Svojega prvega festivalskega nastopa ne bom nikoli pozabil – nastopal sem na hrvaškem festivalu v Daruvaru leta 2012 in tam sem osvojil drugo mesto z zelo lepo balado, ki jo je zame napisal hrvaški producent Tomislav Radić. Svoj festivalski vrhunec pa sem doživel leta 2015 na festivalu Sunčane skale v Črni gori, kjer sem sodeloval s svojim vzornikom Sergejem Četkovićem in dosegel najboljšo slovensko uvrstitev, 6. mesto. Veselim se novih festivalov, tako pri nas kot v tujini, ko bo to spet mogoče. Zagotovo se bom še kam prijavil.
Kaj pa glasbena popotovanja po regiji, tudi tu ste precej dejavni, kajne?
Popotovanja po regijah naše bivše skupne države so bila pa res nora. Več let sem užival po nastopih in festivalih od Makedonije do Zagreba. Dobil sem tudi kar nekaj glasbenih nagrad, predvsem pa sem spoznal veliko dobrih ljudi, s katerimi sem še danes povezan, čeprav so velike balkanske zvezde.
Če greva še malce v preteklost ... Zdi se mi, da ste bili nekoč član t. i. boybandov, bo držalo?
Ja, 90. so bila res nora glasbena leta. Takrat so bili fantovski bendi vroča roba za založbe. To se je čutilo tudi pri nas. Pri svojih 17 letih sem prvič prestopil prag takega benda in odšel v Nemčijo nastopat kot član takratne skupine (Grove on the moove). Po vrnitvi je nato nastala skupina Message boys, pozneje pa sodelovanje v skupini V.I.P. Nato pa sem leta 2005 začel svojo solo pot.
Da bi recimo imeli svoj bend, vas danes ne zanima ... ali pač?
Ko enkrat okusiš, kako dober je občutek, ko stopiš z bendom na oder potem ni več druge želje, le še igranje v živo. To je neke vrste droga.
In za konec še, na kaj ste najbolj ponosni v življenju?
Najbolj sem ponosen na svoja starša, ker sta me znala v tako skromnih okoliščinah zapeljati v življenje, ne da bi jaz kakorkoli trpel pomanjkanje. Znala sta mi reči tudi ne in nista mi kupili vsega, kar sem si zamislil. Prav sta imela in hvaležen sem jima za to izkušnjo. Prav tako sem ponosen nase, da nisem podlegel odru, lučem, medijski pozornosti, opojnim substancam in razvratnemu življenju. Ostal sem to, kar sem.
»Žalosti me, da se je zaradi covida v državi tako močno povečalo nasilje v družinah in tudi drugje.«
