Njegov humor je zelo ljudski, najbolje se znajde v koži malih ljudi, ki jih življenje premetava, a s preprostim pogledom na svet na koncu premikajo gore. Takšen je tudi Slavc, njegov lik v novi humoristični seriji Telenovela.
Menda vam je Slavc iz Telenovele pisan na kožo. Zakaj?
Joj, ne vem, ali mi je pisan na kožo, to frazo po navadi omenjaš po tem, ko ti lik uspe. (smeh) Kar mi kot igralcu ustreza, je situacijska komedija, znam jo izrabiti v svoj prid, in to se je v Telenoveli potrdilo. Imamo namreč malega človeka, ki je videti neumen, kot nekdo, s katerim se da manipulirati, a se potem s svojim intelektom tako premakne, da se zanj dobro izteče. To je tipična dramaturgija Slavca. Všeč so mi bili lik, situacije, scenarij, kako se gradi in spreminja njegov karakter. Zelo resno sem se ga lotil, na začetku sem želel imeti vsak kader pod nadzorom, potem pa sem naenkrat ugotovil, da se je tako zalezel vame, da ga lahko živim. Ni mi bilo več treba razmišljati, niti besedila nisem dosti bral, le preletel sem situacijo in ogromno improviziral. Se mi zdi, da je to seriji veliko dodalo.
Ampak soigralci verjetno vaše improvizacije niso bili prav veseli?
Vedno sem pazil, da so bile improvizacije takšne, da soigralca ne spravljajo v zadrego, da lahko obdrži svojo repliko. Improvizirati moraš tako, da lahko soigralec na koncu reče točno to, kar bi moral. Tako ni v zadregi, kvečjemu mu to lahko nekaj dodatnega prinese. Zato so bili vsi veseli, fino je bilo na snemanju.
Slavc je zelo ljudski človek, v tem malo spominja na Zmaga Batino?
Tudi jaz sem videl neke vzporednice. Na neki način sta si res podobna. Razmišljal sem, da sem morda tudi zato Slavca tako hitro poosebil, ker sta si podobna in imam z Zmagom že toliko kilometrine. Pa še pred tem sem imel podoben lik, ki je bil temelj Zmagu, pa tudi Slavcu. V Drami smo v devetdesetih delali predstavo Change, v kateri sem igral Blasija, Igor Samobor pa je bil dunajski umetnik Fery, ki ima krizo ustvarjanja, zato se odloči, da Blasija, kot totalnega bebca v umetnosti, naredi za zvezdo, nato pa ga bo spodnesel. To je podobna zgodba: nekega naivneža preneseš v nek čisto drugačen svet, situacijo, iz katere pa se mu potem uspe izvleči. Očitno mi takšne zgodbe ustrezajo.
Morda je to tudi vaša zgodba?
Morda je res malo povezano z mojim karakterjem. Absolutno razumem oba svetova. V mladosti sem se gibal v svetu, ki je bil drugačen, kot ga živim zdaj. Bil sem med precej preprostimi ljudmi, vse je bilo preprosto in jasno. Takrat sem se tega sveta nagledal in tako dobil ogromno vzorcev, ki jih lahko prestavim v ta moj zdajšnji svet in z njimi skrijem neke svoje pomanjkljivosti.
Sta vam blizu oba svetova?
Da, ampak težko bi zdaj živel med ljudmi, s katerimi sem živel v mladosti. Zame je ta svet duhovno prereven, preveč preprost, premalo se sprašuje. Zanimajo me umetnost, človeški fenomeni in podobno, to me žene. A da imam dober uvid v tisti svet in ga ne zanikam, je zame velika prednost. V tem sem ljudski.
Umetnost mora biti ljudska, da doseže čim več ljudi.
Odvisno, kako se odločiš. Lahko vse življenje posvetiš umetnosti, ki jo razume le peščica in ti je to dovolj. Meni pa je bilo vedno ljubo, da ima umetnost malce širšo »trobljo«, da nagovarja oziroma jo lahko razume več ljudi – ne glede na vsebino. Slovenija je tako majhna, da moraš vedno razmišljati, da greš čim dlje v obe smeri, levo in desno, a tako da še ne podreš svojega koncepta. Ni mi v interesu, da bi stvari čisto zbanaliziral samo zato, da bodo res vsi razumeli.
Mora umetnost nastavljati ogledalo, ljudi kaj naučiti?
Osnovno poslanstvo umetnosti je, da komunicira z lepoto, fenomeni in problemi sveta. Naloga tistih, ki jo konzumirajo, pa je, da v njej najdejo navdih za čim boljše doživljanje in razumevanje le tega.
Verjamete, da lahko umetnost kaj spremeni?
To je njen namen. Škoda se mi zdi, da je naš narod zdaj prišel v situacijo, ko poskušamo odločno zanikati obstoj nekaterih stvari, odvisno pač, na kateri strani si. Osebno nimam nič proti desnemu razmišljanju, ker si ne znam čisto odgovoriti na vprašanje, ali bog obstaja ali ne. Lahko pa s tem polemiziram. Ne bom ga zanikal, ker je vera neke vrste odločitev, abstrakcija, v katero moraš preprosto verjeti, in če si se odločil verjeti, se o tem ne sprašuješ več. Problem krščanstva je zame v tem, da me želi prepričati o nekih pogledih, za katere je jasno, da jih lahko zanikam, ker tako kažejo znanstveni dokazi. Tu izgubim interes. In iščem drug smisel. Še vedno verjamem, da bi bog v neki obliki lahko obstajal, a zame je krščanstvo človeški način ubesedenja nečesa popolno imaginarnega in nedokazljivega. Če obstaja nekaj vsemogočega, ki nas je ustvarilo, je drugačno, kot je zapisano. Vera je človeška interpretacija, da bi disciplinirali in uravnotežili svet. V religiji vidim predvsem dobronamernost, a se je velikokrat izjalovila. Danes pravimo, da je to konservativen pogled na svet, a jaz nimam nič proti njemu, dokler ta noče vplivati na moj pogled, ki je drugačen. Tudi jaz nočem vplivati na njihovega. Kar naj hodijo v cerkev, tudi jaz grem blazno rad v cerkev, vera je sprožila nekaj najlepših stvari na svetu, od glasbe do slik in arhitekture, vse pod inspiracijo do boga. Če zanikaš moč vere, si res idiot. Naše nujno zlo je, da v nekaj verujemo, vsak pa najde nekaj svojega. To nam daje smisel in moč za življenje.
V kaj verujete vi?
Še vedno iščem razumljivo razlago, da bog morda vendarle je. A v taki obliki, da lahko vse to, kar je že dokazano in v čemer živimo, povzame. Če je bog že vse to ustvaril, nima nad tem več nobenega vpliva. Tako kot ko slikar konča sliko, jo da med ljudi in ne vpliva več na njeno življenje. Verjamem pa v veliko stvari, predvsem zemeljske: v to, da bi ljudje absolutno lahko živeli v večjem razumevanju in toleranci.
Kako toleranco doseči?
S pogovorom o teh stvareh, o rasizmu, enakopravnosti med spoloma ... Več ko o tem razmišljaš, si postavljaš vprašanja, bolj se ti »zaleze« v možgane. In tu smo nazaj pri umetnosti, ki odpira ta vprašanja. Jaz pravim: znanstveniki, umetniki, intelektualci so glava nekega naroda, in če odrežeš to glavo, nimaš naroda. Zato ne bom nikoli nikomur rekel, da je parazit. Morda je neko delovanje na zunaj videti neefektivno nasproti nekemu drugemu, a tu ni primerjave. Če ne bi imeli znanstvenikov in umetnikov, bi še danes jedli z lesenimi žlicami.
Ampak trenutno smo praktično že obglavljeni: umetniško ustvarjanje je ustavljeno, šole zaprte, strokovnjakov se ne posluša ... Se oblast zaveda te »glave« in zavestno onemogoča ta področja?
Saj veste, da je čisto preprosto. Pamet vpliva na narod in zato škodi vsakemu, ki želi uzurpirati neko mišljenje v nekem okolju. Morda gre pri nas tudi za malo prehitro, preveč agresivno spreminjanje, zato ljudje nočejo več slišati za covid, se upirajo ukrepom ... Če bi imeli bolj zmerno oblast, bi vse stvari v naši mali Sloveniji lahko takoj uredili. Stanje, v katerem smo trenutno, je čisti rezultat te oblasti, ki ji nihče več ne verjame.
A po drugi strani hudega upora ni.
Dokler je namreč stanje za večino znosno, dokler se kakovost naših življenj bistveno ne spreminja, ne bomo naredil nič drastičnega. A počasi se bodo sprožile iskrice in bomo vsi na ulici, sami od sebe, brez pobudnikov. Tako kot tisti, ki je šel z motorko pred parlament. Ta je simbol stanja, v katerem smo.
Ste tudi vi tak motivator, kot je Slavc?
Ne, morda pa ga zato tako dobro igram, ker si želim, da bi bil tak. Jaz rad sam zase mislim, da če bi to počel vsak, bi bilo veliko boljše. Pa če ima prav ali ne, samo da najprej pomete svoj prag. Morali bi razmišljati o svojih zadregah, se postavljati v kožo drugih in jih poskušati razumeti … Z razmišljanjem, zakaj do nečesa pride in zakaj nekdo deluje, kot deluje, je veliko lažje prenašati ta svet, kot če samo obsojamo. Pa smo spet pri toleranci! Kako si razložiš nekoga, ki je drugačen in dela stvari tako, kot jih ti nikoli ne bi.
Naša drugačnost, različnost je lepota sveta, pravite.
Ljudje smo različni, zanikanje drugačnosti je neumno. Različnost daje »žmohtnost« našemu življenju. Ves humor tega sveta izhaja iz nje. Ženske in moški nikoli ne bomo enaki, tega tudi nočemo, je pa seveda prav, da smo izenačeni, kar zadeva pravice. Ravno v naši različnosti, da se je zavedamo in jo poudarjamo, je lepota.
Kaj je vaš največji dosežek?
Ljudje radi stvari, ki smo jih vsi sposobni narediti, potisnemo v območje nepomembnega, čeprav so v resnici lahko najbolj pomembne. Verjamem, da je največje delo človeka otrok. To ne pomeni le spočetja, ampak tudi vzgojo: moraš ga znati peljati skozi življenju, mu dati vrednote, ga učiti …
Kako vam uspeva?
Z Viktorijo se zelo trudiva – kot verjetno vsi starši –, da bi najinima otrokoma dala tiste res pomembne stvari za življenje: tolerantnost, obzirnost, razumevanje, postavljanje svojih meja, dobro samopodobo … Zelo si želim tudi, da si najdeta tisti poklic, ki ju bo najbolj izpolnjeval. To je zelo pomembno.
