Njeno telo se je sesulo, menila je, da od žalosti. Vendar je trajalo predolgo in preveč intenzivno. Preiskave so pokazale na težave s ščitnico, kar naenkrat je morala vsak dan pojesti 12 tablet, napotili so jo na operacijo in pred njo se je zarisalo življenje, v katerem brez zdravil ne bo mogla. Tega ni bila pripravljena sprejeti takoj, našla je zdravnico, ki ji je znala prisluhniti, in si izprosila enoletni odlog. Ne samo da je ohranila svojega metuljčka (ščitnico), mineva sedmi mesec brez vsakršnih zdravil.
Njeno telo je ponorelo novembra 2019. Zdaj ve, da je prezrla znake, kot so izpadanje las (v rokah so ji po umivanju ostajali celi šopi), utrujenost, potrtost, med jogo se je začela tresti, prav tako zvečer v postelji, v enem mesecu je shujšala za devet kilogramov. Mislila je, da je preveč izčrpana in da je apetit izgubila zaradi izgube, žalovanja. Nenehno je tudi jokala.
»Imela sem srečo, da sta se moj partner Matjaž in mama zelo ukvarjala z mano in mi v določenem trenutku dejala, da me po mesecu dni takšne ne bosta več gledala. Hotela sem kar umreti. Če bi mi takrat nekdo dejal, jutri boš umrla, bi mu odgovorila: v redu, prav, bo vsaj konec te drame. Najhuje pa je to, da vsak, ki me pozna, ve, da sem polna življenja, nikoli ne obupujem, vedno sem se pobrala, veliko energije imam. Zame je značilno, da se nikoli ne predam.«
Da, izgubila si dve med najljubšimi bitji, ampak midva ne bova izgubila še tebe, sta ji dala vedeti partner in mama. Azra, potrebuješ pomoč, sta jo jasno napotila k zdravniku.
S ščitnico je vse narobe.
Še prej se je dobila na kosilu s terapevtko Melito Kuhar, s katero prijateljuje, in spomni se, da so sredi restavracije solze kar lile iz nje. »Sploh se nisem mogla nadzorovati – res je bilo hudo. Ker sva se z Matjažem že nekaj časa pred tem trudila z zanositvijo, mi je predlagal, da poskusiva z umetno oploditvijo, da bi me nekako potegnilo iz teh črnih misli. In sva šla na pogovor na kliniko za umetno oploditev. Tam pa te seveda najprej pošljejo na pregled hormonov.«
Medtem ko je čakala na kontrolo ščitničnih hormonov, je po nasvetu prijateljice šla še k Olegu Mihalakiju, zdravniku, ki se ukvarja z alternativnimi pristopi k zdravljenju. »Na prvem posvetu, ko sem spet tulila, češ, pomagajte mi, to nisem jaz, sploh se ne prepoznam, ne zmorem nadzorovati svojega telesa, meni se blede – mi je po dvajsetminutnem pogovoru dejal, da imam probleme s ščitnico, da imam hipertirozo. Ugovarjala sem mu, saj sva bila s partnerjem pred enim letom na testu pred umetno oploditvijo. In z mojo ščitnico je bilo takrat vse v redu. Ampak medtem sem doživela šok in moje telo je ponorelo. Po opravljenih testih so izvidi res pokazali, da je s ščitničnimi hormoni vse narobe. Vse vrednosti so bile popolnoma porušene. Vprašali so me, kako lahko glede na tako porazne izvide sploh funkcioniram.«
Takoj so jo napotili na nuklearno medicino in tam ji je zdravnica povedala diagnozo ter jo postavila pred neusmiljeno dejstvo: takoj terapija z dvanajstimi tabletami na dan ter še dodatne tablete za srce, januarja 2020 pa radioaktivni jod oziroma operacija. To je pomenilo, da vsaj eno leto ne bi smela zanositi, do konca življenja pa bi morala jemati tablete.
Mar ni vedno več možnosti?
»Bila sem povsem šokirana. Kar naenkrat sem z nič zdravil prišla na takšno količino tablet, ki bi me spremljale vse življenje?! Ko sem potem začela brskati in se pogovarjati z mnogimi, sem ugotovila, da ima težave s ščitnico vsaka peta ženska ter da sem lahko v resnici hvaležna, ker me je to doletelo pri 40. Večina sprejme operacijo in dejstvo, da bodo na zdravilih do konca življenja, in seveda sem zdravila sprejela tudi jaz, saj sem jih potrebovala. Vedela pa sem tudi, da če ne bom odstranila pravega vzroka za to bolezen, me bo doletelo pozneje še kje drugje in bom tabletam za ščitnico morala dodati tiste za drugo, pa tretjo bolezen …«
Prva specialistka, s katero se je srečala, je bila jasna, da tega procesa ne bo mogla sama nikoli ustaviti. Bolezen je bila zapisana v njenem scenariju življenja, šok z nenadno izgubo psa nima nič s tem, smrt v družini prav tako ne. To pač tako je, bilo je le vprašanje časa, ji je racionalno razložila zdravnica. Azra pa na to preprosto ni mogla pristati. »Imela sem srečo, da sem prišla do kardiologa dr. Polesa v Topolšici, ki je izjemen zdravnik – na preiskavah sem bila precej časa, saj ga je skrbelo, da so mi že popustile srčne zaklopke. Po pregledu so ugotovili, da je moje srce v redu. Pozorno me je poslušal in me tudi vprašal, ali se strinjam z odstranitvijo ščitnice. Priznala sem mu, da ne in da iščem drugo mnenje. Ob vsem tem moram povedati, da uradni medicini sicer zaupam, sem pa nezaupljiva do strokovnjakov, ki niso odprti do drugih mnenj – zdi se mi, da vedno obstaja več možnosti. Po nekaj tednih me je dr. Poles presenetil s sporočilom, da je našel zdravnico, za katero misli, da me bo slišala. Da je potrpežljiva in odprta za druge možnosti. Tako sem spoznala prof. dr. Simono Gaberšček. Vzela si je čas zame, jaz pa sem ji zaupala vse – svoje pomisleke, mnenje o vzroku bolezni …«
Zdravilni kužek.
Že pred posvetom z dr. Gaberšček pa ji je terapevt Oleg Mihalaki, ker je že prvič pravilno domneval, da gre za težave s ščitnico, svetoval dieto brez glutena, laktoze, sladkorja in kave. Vse to je konec novembra 2019 tudi začela nemudoma upoštevati in za vegetarijanko, katere prehrana je dotlej slonela na testeninah, njokih, namazih, kruhu, poleg tega je spila po šest kav z mlekom na dan, je bila to korenita sprememba. Reorganizacija gospodinjstva je stekla ob močni podpori mame in partnerja Matjaža, in ko se je Azra začela zopet rediti, je domnevala, da je dieta očitno prava zanjo.
Za piko na i pa je prišlo za božič še eno »zdravilo«: nova psička, ki je za nameček nečakinja Azrinega ljubega Jaggerja in se je v leglu na Madžarskem zgodila »po nesreči«. Poimenovala jo je Joy (veselje, radost). »Seveda ne bo nikoli povsem nadomestila Jaggerja, je pa v naš dom prinesla ogromno sreče. Kadar sem bila na tleh, sem se sestavila zaradi nje, pa še iz hiše me je spravila. Prej sem dva meseca hodila samo delat in domov, ker sem sovražila ves svet. In to jaz, ki ga imam sicer tako rada! Ampak preprosto si v stanju, ko ne nadzoruješ več lastnih misli.«
Pomagale so tudi pijavke.
Seveda jo je dr. Gaberšček postavila pred dejstvo, da s takimi problemi s ščitnico na zanositev nikakor ne more računati. »Do takrat sem se tudi že poučila, da ne samo to, da eno leto po operaciji ščitnice ne smem zanositi, še dodatno leto ali dve traja, da najdejo ustrezen odmerek zdravil. Torej bom s takim načinom zdravljenja zamudila čas za umetno oploditev, prestara bom. Hkrati sem vedela, da bom s hormonskimi tabletami drugačna, jaz pa ne bi rada izgubila sebe, svojega partnerskega odnosa … Z zdravnico sva se zato dogovorili za leto in pol nekakšnega odloga. Če mi ne uspe doseči izboljšanja po drugačni poti, bom šla na poseg.«
Medtem pa so ji redno preverjali kri in postopoma zmanjševali odmerek tablet. Redno je hodila tudi k Olegu Mihalakiju na zdravljenje s pijavkami (hirudoterapija). Napredek je bil očiten, umirjala se je.
Za tri tedne je odpotovala na Šrilanko, tam je obiskovala ajurvedskega zdravnika. Ta ji v tako kratkem času (za to je potrebno dolgotrajno opazovanje) sicer ni mogel predpisati zdravil, je pa izvajal masaže. Azra se je počutila veliko bolje, aprilski izvidi so nato pokazali povsem drugo sliko: namesto preveč delujoče ščitnice je imela premalo delujočo.
Začela pa se je epidemija, kar je bilo za samostojno podjetnico še posebej skrb vzbujajoče. »Vse je postalo tako nepredvidljivo in najbolj me je bilo strah, da bom še huje zbolela. Ampak nisem si pustila, da me potegne v to dramo, vztrajala sem pri dieti brez glutena, sladkorja in laktoze (še danes se tako prehranjuje, op. a.) in junija z 12 tablet napredovala na zgolj eno. Ščitnica se mi je stabilizirala. Čakalo me je poletje na morju in avgusta sem na kontroli izvedela, da je moja ščitnica v vseh parametrih v meji normale, kar je bilo za dr. Gaberšček popoln šok, zame pa potrditev.«
Zaupanje, temelj zdravljenja.
Od lanskega septembra je tako popolnoma brez tablet, vsak mesec pa na pregledu, saj se z Matjažem trudita za zanositev.
»To je moja zgodba: pri meni se je kot dobro izkazalo, da nisem pristala na poseg, ampak sem prisluhnila sebi. Najbrž sem imela srečo, da sem pred nekaj leti delala izpit za učiteljico joge in sem kar nekaj časa poslušala o ščitničnem hormonu, na kaj vse vpliva, verjetno sem imela to spravljeno nekje v sebi. Nikoli pa si nisem mislila, da mi bo ta drobni metulj v telesu povzročil kaos in da bo prav od tega metuljčka odvisno, ali lahko imam otroka. Morda bi kdo ob tem, da morajo ta drobni organ uničiti, zamahnil z roko, a če se vsaj malo zavedaš, koliko funkcij ima, se mi zdi, da je moja moralna dolžnost, da se vprašam, kaj vse lahko naredim, da se posegu izognem.«
Hvaležna je, da je na tej poti našla toliko ljudi, ki so ji prisluhnili. Med njimi tudi osebna zdravnica, ki jo pozna vse življenje: »Ona zaupa meni, jaz pa njej. Le tako se lahko zdravimo.«
Slepimo se.
Do soočenja s to boleznijo je Azra menila, da nadzoruje svoje življenje, ga usmerja, kot sama želi. »In naenkrat ugotoviš, da si se slepil. Nič nimaš v svojih rokah! V nekem trenutku se ti lahko vse podre, obtičiš ter se lahko samo soočaš z izgubo in bolečino. Danes se zavedam, da morda lahko načrtujem jutri, kaj več kot to pa niti ne. V naših rokah je le, kako se bomo soočali z življenjem in težavami v njem, krojiti pa ga ne moremo. Spoznala sem, da težko izpuščam drage mi ljudi – izguba v meni lahko sproži bolezen, saj so moji bližnji bistveni. Edino, kar mi v življenju pomeni največ.«
Več zanimivih vsebin si preberite v novi izdaji revije Zarja Jana.
