Kam so šle vaše sanje o tem, da bi postali astronavt?
To je bila le mladostna fantazija. V življenju so pač nekatere bolj, druge manj uresničljive. Nekatere so fantastične le od daleč, ko pa jih uresničiš, morda niso več tako spektakularne. Večkrat omenim ta moj sanjski poklic, saj je pogled v nebo tisto, ob čemer se sprostim; pa knjige in oddaje na to temo ali preprosto opazovanje zvezd z balkona. Od nekdaj me je zanimalo, kako deluje ta ustroj, saj ob odkrivanju le tega ugotoviš, kako neznatna sta prostor in čas, v katerih si, kako je lahko vse nepomembno, ker smo le majhna pikica. Ob težkih trenutkih ti je tako malo lažje.
Ampak nekatere sanje se uresničijo – na primer te, da ste postali igralec.
Vedno sem užival v nastopanju, ob gledanju filmov sem bil čisto začaran. Imel sem tudi nekaj sreče, da me je zaneslo v te vode. Ljudi s potencialom je veliko in mislim, da imajo sreča, podpora, okoliščine in naključja pri tem velik pomen, saj življenje pošlje nekatere v eno, druge v drugo smer. Potem pa se, kot pri prej omenjenih fantazijah, znajdeš v novi resničnosti. Ni nujno, da je v njej samo sreča. Ta je dostikrat v ideji, v težko dosegljivem, morda nikoli ne boš čisto zadovoljen. Ravno v tem spoznanju je čar.
Pravijo, da je važna pot, ne cilj.
Zelo dobro! Ker cilja ni. Tudi življenje samo je pot. Tako kot pri glasbi – če bi bil važen cilj, bi skladatelji pisali le spektakularne zaključke.
Ko ravno omenjate glasbo – še igrate klavir?
Niti ne. Posvečam se tistemu, kar imam trenutno na mizi, naj bo umetniške ali neumetniške narave. Inštrumenti so spretnost, v katero sem občasno vlagal energijo, vendar se z glasbo nisem nikoli zares ukvarjal. Ko se odločim, poprimem, kdaj pa kdaj tudi kaj skomponiram, kar s pomočjo tehnologije danes ni težko. Predvsem se inštrumenta resno lotim, kadar ga potrebujem za kakšno vlogo, je pa to daleč od mojstrstva. Kot igralec sem pravzaprav sam svoj inštrument in ta inštrument mora biti vedno v formi.
Kaj pa je trenutno na vaši mizi?
Trenutno so prazni krožniki. (smeh) Poskušam kuhati, čeprav v kuhinji nisem ravno spreten. Zaradi nestalnega urnika velikokrat jem na poti, v teh časih, ko smo dalj časa prosti, pa se lotevam tudi kakšnih neumetniških praks. Moram reči, da mi raziskovanje kulinarike nikoli ni vzbujalo posebnega zanimanja.
Vas zanima tudi farmacija?
No, to niti ni moje področje, čeprav z zanimanjem preberem kaj s področja znanosti, sploh v času trenutne situacije se poskušam čim bolje informirati. Danes se na internetu najde vse, pa vendar ne moremo stvarem priti tako blizu kot nekdo, ki tako delo opravlja. Sploh pa se igralci s poklicem lika najpogosteje ukvarjamo le površno. Zabavno je, ko lahko včasih počneš nekaj, o čemer nimaš pojma. (smeh)
Pa saj za vlogo Maksa se vam verjetno ni bilo treba poglabljati v farmacijo, ne?
No, vsak lik v seriji je nekje doma, ampak pozorni gledalci bodo opazili, da Maksov prostor ni samo lekarna, kar precej uhaja ven, pretežno med delovnim časom. Morda ima kakšne skrite namene in gotovo nas vse zanima, kakšni so. Bo še zanimivo.
Vam je Maks v čem podoben?
Gotovo. Mi pa tudi v marsičem ni. Jaz nisem nikoli tako lepo počesan. Kot osebnost pa, kaj vem. Bi rekel, da sva oba zagnana, ko se nečesa lotiva.
Očitno je Maks pozitiven lik?
Marsikdo me vpraša, ali bo na koncu pozitivec ali negativec, pa vedno pravim, da je ravno ta meja tisto, kar je zanimivo – in realno. Preproste zgodbe vedno ponujajo preproste odgovore, vendar to ni razburljivo. Tudi v resničnosti je odvisno, kdo nas ocenjuje in kako vidi naša dejanja. Zase mislimo, da smo večinoma dobri, pa se ne zavedamo, koliko ljudi bi nas ocenilo drugače. Jaz najraje gledam zgodbe, kjer so dileme do konca nerešene, kjer imam kot gledalec veliko dela s presojanjem. Morda bi bilo tudi v vsakdanu manj negativnih občutkov, če bi znali ljudi in dejanja gledati z več zornih kotov. To ni sposobnost, to je nekaj, za kar se mora človek truditi, in delo igralcev je v pomoč, ker ponuja fikcijo, ki se poskuša karseda približati realnosti.
